Jedro

V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki ter listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevke po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač in ostalih prejemkov, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. V tej zvezi ne zadostuje njeno zatrjevanje, da je tožniku ves čas delovnega razmerja izplačala vse pripadajoče prejemke, skladno z dogovorom v pogodbi o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti.

Tožena stranka s predloženimi izplačilnimi listi ni dokazala, da je tožniku za sporni leti obračunala in izplačala pripadajoči regres za letni dopust. Pri regresu za letni dopust gre za drugačno naravo prejemka v primerjavi s plačo in stroškov delavca v delovnem razmerju. Poleg tega so za regres za letni dopust predpisani drugačni odtegljaji iz naslova dohodnine. Zato je tožnik v spornem času glede na to, da je pridobil pri toženi stranki pravico do izrabe letnega dopusta, upravičen tudi do izplačila regresa za letni dopust, najmanj v višini minimalne plače oz. v primeru krajše izrabe dopusta v tekočem letu v višini sorazmernega dela.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. odstavku III. točke izreka spremeni tako, da na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR, od njega odvesti akontacijo dohodnine ter izplačati tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 122,00 EUR, od njega odvesti akontacijo dohodnine ter izplačati tožniku neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 218,33 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca maja 2007 do februarja 2010 izplačati razliko v plači v posameznih mesečnih neto zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nezakonite odtegljaje od plače in sicer za mesec november 2009 v znesku 399,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila in za mesec februar 2010 v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka), vse v roku 15 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati za mesec april 2007 neto znesek 385,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2007 dalje do plačila (1. odstavek III. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR bruto in po odvedbi akontacije dohodnine izplačati tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2007 dalje do plačila (2. odstavek III. točka izreka), in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 122,00 EUR bruto in po odvedbi akontacije dohodnine izplačati tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (3. odstavek III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.212,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v III. točki izreka). Ne strinja se z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010. Navaja, da je potrebno obračun regresa za letni dopust posebej prikazati v izplačilnem listu, vendar tega tožena stranka v njegovem primeru ni storila. Tožena stranka mu je za leti 2007 in 2008 pravilno obračunala in plačala pripadajoči regres za letni dopust, kar pa ne drži tudi za leti 2009 in 2010. Glede tega se tožena stranka ni izkazala s potrdilom o plačani akontaciji dohodnine in vplačilom neto zneska na bančni račun. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je regres že zajet v višini 14 % od ustvarjenega prometa v spornem času. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na sodbe pritožbenega sodišča, ko je bil voznikom v podobnem primeru priznan regres za letni dopust. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Sklicuje se na dogovorjen način nagrajevanja tožnika za delo voznika v mednarodnem prometu skladno s pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 26. 4. 2007. Šlo je za sistem nagrajevanja voznika v višini 14 % od ustvarjenega prometa. V primeru, da je ostal voznik na poti čez vikend, mu je pripadal dodatek 75,00 EUR. V tej vsoti so zajeti vsi elementi pogodbe o zaposlitvi za zaposlene pri zasebnih delodajalcih, poleg tega pa tudi prevoz na delo, malica, dnevnice in regres. V nadaljevanju pogodbe je določeno, da pripada tožniku za polni delovni čas bruto plača v višini 675,82 EUR. Tožena stranka je v spornem času za tožnika pravilno obračunavala plačo skladno z dogovorom v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je v vsakokratnem izplačilnem listu natančno razmejila, kaj predstavlja bruto in neto plača, dodatek za minulo delo, prevoz, dnevnice in davek. Tožnik se je s takšnim obračunom pripadajočih prejemkov strinjal in ni imel nobenih pripomb. Ko je tožnik prekinil z delovnim razmerjem pri toženi stranki, se je oglasil pri odvetniški družbi A., ki vlaga tožbe zaradi premalo izplačanih plač tudi za druge voznike. Sodišče prve stopnje je očitno nasedlo tožniku in mu priznalo denarne prejemke, do katerih ni upravičen. Tožena stranka zahteva povračilo vseh stroškov, posebej pa še škodo 12.000,00 EUR, ki jo je povzročil tožnik, ker ni spoštoval odpovednega roka, saj je pri njej samovoljno prekinil z delovnim razmerjem. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo, razen glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika in tožene stranke še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot voznik kamiona v mednarodnem prometu v času od 16. 4. 2007 do 16. 3. 2010, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v času delovnega razmerja pri toženi stranki ni bil deležen pravilnega obračuna plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je v njegovem primeru na nepreverljiv način ugotovila vrednost ustvarjenega mesečnega prometa v obsegu 14 %, na kar je od takšne vrednosti odbila dogovorjeno višino osnovne plače ter mu razliko izplačala kot dnevnice. Tožnik je v tožbi opredelil konkretno višino zahtevkov iz naslova premalo izplačane plače, regresa za letni dopust in odtegljajev od plače. Tožena stranka je takšnim trditvam ugovarjala z navedbo, da tožba ni utemeljena, da so zahtevki neresnični in da se je tožnik strinjal z vsakokratnim obračunom na izplačilnih listih. Tožena stranka v postopku po tem, ko je podala pavšalen odgovor na tožbo, ni bila več aktivna, saj se ni udeležila tako poravnalnega kot prvega naroka glavne obravnave, na katerem je sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih razsodilo.

V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki ter listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevke po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač in ostalih prejemkov, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna, ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. V tej zvezi ne zadostuje njeno zatrjevanje, da je tožniku ves čas delovnega razmerja izplačala vse pripadajoče prejemke, skladno z dogovorom v pogodbi o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na določitev in obračunavanje tožnikove plače. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2007 izhaja, da nagrajevanje oz. plačilo tožnikovega dela v višini 14 % ustvarjenega prometa zajema le prevoz na delo, malico, dnevnice in regres, ne pa tudi osnovne plače, ki je bila tožniku posebej določena v pogodbi o zaposlitvi v bruto znesku 657,82 EUR za polni delovni čas. To pa pomeni, da tožena stranka v kvoti 14 % ustvarjenega prometa ne bi smela upoštevati tožnikove osnovne plače, temveč to obračunavati izven navedenega odstotka ustvarjenega prometa. V tej zvezi je potrebno upoštevati tožnikovo izpovedbo, da se je o ločenem obračunavanju plače in ostalih stroškov ob nastopu dela ustrezno dogovoril z direktorjem tožene stranke. Če bi bilo kakorkoli drugače, bi lahko to tožena stranka dokazovala z izpovedbo direktorja, vendar očitno v sporu ni bila aktivna, saj se narokov pri sodišču ni udeleževala.

Pritožbeno sodišče glede na dejstvo, da je tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki opravljal pretežno prevoze v tujini, navaja, da bi morala tožena stranka skladno z določbami Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in spremembe) dosledno voditi evidenco o dejanskih tožnikovih vožnjah in opravljenem delu, ki je podlaga za obračun plače, nadur, dnevnic in stroškov prehrane. Ker tako ni ravnala in v sporu ni predložila morebitnih drugačnih izračunov, ki bi osporavali višini tožbenih zahtevkov, je sodišče prve stopnje pri sprejeti presoji pravilno izhajalo iz določbe 215. člena ZPP, po kateri sodišče sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva.

Zato je imelo sodišče prve stopnje vso podlago, ko je ugodilo zahtevku tožnika iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od meseca maja 2007 do februarja 2010 v posameznih mesečnih zneskih, pri kateri višini je tožnik pravilno izhajal iz podatkov iz plačilnih list. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela podlage, da je tožniku od plače za mesec november 2009 odtegnila znesek 399,00 EUR ter od plače za mesec februar 2010 znesek 280,00 EUR, oboje iz naslova odtujenega goriva, saj za odtegnitev navedenih zneskov ni imela podlage v tožnikovi privolitvi. Nadalje se pritožbeno sodišče ne strinja z navajanjem pritožbe tožene stranke vsakokratnem strinjanju tožnika z obračunom plače, stroškov in nenazadnje tudi z navedenimi odtegljaji, saj je tožnik s podpisom izplačilnega lista zgolj potrdil prejem pisnega obračuna. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ni sprejemljivo pritožbeno opozarjanje tožene stranke na škodo 12.000,00 EUR, ki naj bi jo povzročil tožnik, ker ob prekinitvi delovnega razmerja ni spoštoval odpovednega roka, saj je takšno uveljavljanje lahko predmet samo drugega postopka.

Vendar pritožba tožnika pravilno opozarja na zmotno odločitev v delu izpodbijane sodbe (v 2. in 3. odstavku III. točke izreka), ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 in sorazmerni del takšnega regresa za leto 2010. Sodišče prve stopnje je glede navedene odločitve zmotno izhajalo iz dogovora o nagrajevanju tožnika v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka namreč s predloženimi izplačilnimi listi ni dokazala, da je tožniku za sporni leti obračunala in v tej zvezi dejansko izplačala pripadajoči regres za letni dopust. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri regresu za letni dopust za drugačno naravo prejemka v primerjavi s plačo in stroškov delavca v delovnem razmerju. Poleg tega so za regres za letni dopust predpisani drugačni odtegljaji iz naslova dohodnine in prispevkov. Zato je tožnik v spornem času glede na to, da je pridobil pri toženi stranki pravico do izrabe letnega dopusta, upravičen tudi do izplačila regresa za letni dopust, najmanj v višini minimalne plače oz. v primeru krajše izrabe dopusta v tekočem letu, v višini sorazmernega dela.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo odločitev v 2. in 3. odstavku III. točki izreka tako, da je tožniku priznalo za leti 2009 in 2010 zahtevani regres za letni dopust ter obveznost njegovega izplačila naložilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako delno spremenjena sodba ni vplivala na sprejeto odločitev o stroških v IV. izreka izpodbijane sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je z njo v večini izpodbijanja zavrnilnega dela sodbe uspel. Zato mu je sodišče skladno s pritožbenim uspehom in določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v zvezi z zastopanjem po pooblaščenki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v znesku 68,80 EUR, pavšal za administrativne in PTT stroške v znesku 20,00 EUR, to je skupaj 88,80 EUR, na ta znesek še 22 % DDV, kar znaša 108,33 EUR, k temu znesku pa še plačano takso za pritožbo 110,00 EUR, to je skupaj 218,33 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je imelo podlago za takšno stroškovno odločitev v določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP.