Jedro

Upniki stroškov stečajnega postopka niso stranke stečajnega postopka, ki je namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. O njihovih terjatvah stečajno sodišče sploh ne odloča, razen v delu, ko upravitelj sam oceni, da gre za stroške stečajnega postopka in zato zaprosi sodišče za soglasje k plačilu stroškov postopka v smislu 357. člena ZFPPIPP. V takšnem primeru, kot je obravnavani, pritožnik nima procesne legitimacije upnika. Sodna praksa je glede tega vprašanja jasna in enotna.

Izrek

Pritožbi Banke A. d. d. in B. B. se zavrneta ter se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor B. B. z dne 2. 6. 2025 (red. št. 220) proti načrtu splošne razdelitve z dne 21. 5. 2025 zavrže (I/1), da se ugovor Banke A. d. d. z dne 5. 6. 2025 (red. št. 221) proti načrtu splošne razdelitve z dne 21. 5. 2025 zavrže (I/2), da se končna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta končne razdelitve z dne 27. 6. 2025, ki je sestavni del izreka in je objavljen hkrati z objavo izpodbijanega sklepa (točka II.). Odločilo je še, da se na edinega družbenika C. C. prenese premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti in sicer terjatev v skupnem nominalnem znesku 86.638,48 EUR in pripadki ter vsemi stranskimi pravicami, kot je to navedeno v točki B končnega načrta končne razdelitve z dne 27. 6. 2025, ki je sestavni del izreka in je objavljen hkrati z objavo izpodbijanega sklepa.

2.Zoper takšen sklep se je pritožil B. B. zaradi kršitve postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegovemu ugovoru ugodi in se izpodbijani načrt končne razdelitve zavrne in odloži do pravnomočnega končanja vseh sodnih postopkov, v katerih sta udeležena upnik in stečajni dolžnik kot stranki, upravitelju pa se naloži, da mora iz unovčene stečajne mase napraviti rezervacijo sredstev za poplačilo stroškov stečajnega postopka in vseh sodnih postopkov, v katerih je sedanji dolžnik udeležen kot stranka postopka oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Banka A. d. d. se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve njenih ustavnih pravic ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se delitev v skladu s končnim načrtom končne razdelitve z dne 27. 6. 2025 ne opravi oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne stečajnemu sodišču v novo odločanje.

4.Na obe pritožbi je odgovoril upravitelj, ki je predlagal, da ju višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Sodišče prve stopnje je oba ugovora pritožnikov zavrglo, saj nimata procesne legitimacije nastopanja v stečajnem postopku. Določba 56. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da v glavnem postopku zaradi insolventnosti procesno dejanje opravlja vsak upnik, ki uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da sta vlagatelja ugovorov upnika dolžnika, zato je zaključilo, da v skladu s 57. člena ZFPPIPP nimata procesne legitimacije. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje terjatev B. B. zavrglo dne 25. 10. 2024, kar je bilo potrjeno na višjem sodišču s sklepom z dne 8. 1. 2025 (Cst 2/2025). Upravitelj pa je tudi navedel, da B. B. ni bil uspešen z zahtevo zoper odločitev višjega sodišča pred Ustavnim sodiščem RS, niti ni bila zadeva v zvezi z njegovo terjatvijo dana v presojo Vrhovnemu sodišču RS. Vrhovno državno tožilstvo zahteve za varstvo zakonitosti namreč ni vložilo, kar vse izhaja iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Glede ugovora Banke A. d. d. pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz podatkov v spisu izhaja, da je višje sodišče s sklepom Cst 299/2024 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo njeno vlogo, saj nima procesne legitimacije, ker ni upnica v tem postopku. Banka A. d. d. je namreč dolžnikov dolžnik in kot tak nima položaja upnika v stečajnem postopku.

7.Oba pritožnika v svojih obširnih pritožbah svojo procesno legitimacijo utemeljujeta s tem, da sta imela stroške v sodnih postopkih, povezanih z dolžnikom, in da sicer ti stroški sodno še niso priznani, vendar pa gre za pogojne terjatve, ki bodo v primeru njunega uspeha nastali in jih bo dolžnik moral povrniti. V nadaljevanju pritožb pa predvsem navajata, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti razdelitve stečajne mase zaradi tega, ker Vrhovno sodišče RS še ni odločilo o reviziji zoper odločbo višjega sodišča, s katero je postala pravnomočna terjatev dolžnika zoper B. B. in Banko A. d. d.

8.Proti načrtu razdelitve lahko ugovarja vsak upnik (prvi odstavek 364. člena ZFPPIPP v zvezi z desetim odstavkom 371. člena ZFPPIPP). Oseba pridobi procesno legitimacijo upnika, torej procesno upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatev, določenem v 59. členu ZFPPIPP (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP). Upniki prijavijo vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP).

9.Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem procesne legitimacije obeh pritožnikov. Nesporno je, da nobeden izmed njiju nima priznane terjatve zoper dolžnika po seznamu prijavljenih terjatev. Ravno nasprotno, v obeh primerih obstajata odločbi Višjega sodišča v Ljubljani (Cst 299/2024 in Cst 2/2025), kjer jima je bila izrecno (in pravnomočno) odrečena procesna legitimacija v tem postopku, saj nista upnika dolžnika. Pritožnika svojo legitimacijo za vložitev ugovora zoper končno delitev utemeljujeta s stroški sodnih postopkov, ki naj bi nastali po začetku stečajnega postopka in zato predstavljajo stroške stečajnega postopka. Procesno legitimacijo za opravljanje dejanj v glavnem postopku zaradi insolventnosti torej utemeljujeta s tem, da imata pogojne terjatve zoper dolžnika v primeru, da bosta v sodnih postopkih uspešna. Taka terjatev pa ni terjatev, ki se prijavi v stečajnem postopku, s tako prijavo torej njen vlagatelj ne pridobi procesne legitimacije upnika v smislu zgoraj navedenih zakonskih določil. Glede pogojne terjatve, kot jo sama pritožnika zatrjujeta, torej glede stroškov postopka, ki sicer naj bi že nastali, niso pa še v sodnem postopku prisojeni (niti ni nujno, da bodo, če pritožnika v njih ne bosta uspešna),

pa zgolj na njej ni mogoče graditi procesnega upravičenja v postopku insolventnosti, saj iz namena ZFPPIPP izhaja procesno upravičenje upnikov, ki imajo priznane terjatve (57. člen ZFPPIPP). Upniki stroškov stečajnega postopka namreč niso stranke stečajnega postopka, ki je namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. O njihovih terjatvah stečajno sodišče sploh ne odloča, razen v delu, ko upravitelj sam oceni, da gre za stroške stečajnega postopka in zato zaprosi sodišče za soglasje k plačilu stroškov postopka v smislu 357. člena ZFPPIPP. V takšnem primeru, kot je obravnavani, pritožnik nima procesne legitimacije upnika. Sodna praksa je glede tega vprašanja jasna in enotna.

To pa nadalje pomeni, da pritožnika nimata procesne legitimacije za vložitev ugovora proti načrtu razdelitve. Zato ugovora pritožnikov nista dopustna in ju je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Taki osebi, ki je (v trenutku odločanja višjega sodišča celo pogojni) upnik stroškov stečajnega postopka, je pravno varstvo zagotovljeno v pravdnem postopku, ne pa v stečajnem postopku.

10.Ker je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo že na podlagi tega, da pritožnika nimata procesnega upravičenja za vložitev ugovora proti načrtu končne razdelitve, se z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji obeh pritožnikov ni ukvarjalo, saj za odločitev niso bila bistvena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP).

11.Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi pritožnic niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------

1Iz odgovora upravitelja na pritožbo obeh pritožnikov izhaja, da je vzpostavil mehanizem, ki za primer, da bi nastale obveznosti za povračilo stroškov postopka, omogoča, da jih bo plačal edini družbenik dolžnika. Zavarovanje plačil je zagotovljeno tako, da bodo za to predvidena sredstva plačana na fiduciarni račun odvetnika z nalogom odvetniku, da izvrši plačilo v breme za ta namen deponiranih sredstev. Podrobnosti dogovora so razvidne iz odgovorov na ugovor priloženega dokumenta z dne 20. 5 2025 in dodatka z dne 17. 6. 2025. Na ta način oblikovana obveznosti in zavarovanje obveznosti v skupnem znesku 90.000,00 EUR zadošča za pokritje vseh potencialnih pravnih stroškov izvršilnih stroškov in stroškov postopka zavarovanja tako za pritožnico Banko A. (v znesku 30.605,26 EUR), kot za B. B. (59.056,12 EUR).

2Glej VSL Cst 479/2020, VSL Cst 200/2020, VSL Cst 224/2018 in druge.

3Glej tudi VSL Cst 479/2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 57, 357, 364

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.