Jedro

Režim odloga plačila trošarine je ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ kot solidarna dolžnika za plačilo trošarine in okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za pošiljke mineralnih olj določil družbo A. d.o.o., in družbo B. d.o.o. (1. točka izreka). Za meseca april in maj 2005 znaša po tej odločbi trošarinski dolg, skupaj z obrestmi, 18.671,94 EUR (2. točka izreka), ki sta ga dolžnika dolžna solidarno plačati v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točki 4 in 5 izreka).

V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je Carinski urad družbi A. d.o.o. izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega je družba v okviru svoje dejavnosti smela v režimu odloga plačila trošarine prejemati trošarinske izdelke iz tarifnih oznak kombinirane nomenklature 2710 11 in 2710 19 iz druge države članice, vendar ji je bilo to dovoljenje 25. 5. 2005 odvzeto. Iz dokumentacije, ki so jo v okviru carinske preiskave posredovali avstrijski organi, izhaja, da je družba A. d.o.o. iz Republike Avstrije v davčnem obdobju april in maj 2005 prejemala pošiljke mineralnega olja za pogonski namen, v režimu odloga plačila trošarine. Prvostopni organ je zato uvedel trošarinski nadzor nad pravilnim izvajanjem trošarinskih predpisov, obračunavanjem in plačevanjem trošarine za energente družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o..

Carinski urad Murska Sobota je pri pregledu evidenc trošarinskih dokumentov (35. člen Zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 103/04 uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZCS-1) ugotovil, da pooblaščeni prejemnik (tj. družba A. d.o.o.) ni predložil niti enega izvoda (list 3 in 4) trošarinskega dokumenta nadzornemu carinskemu organu v potrditev. Iz evidenc obračunov trošarine je razvidno, da je pooblaščeni prejemnik predložil dva obračuna trošarine za davčni obdobji marec in april 2005, vendar je v njih navedel, da gorivo iz držav članic EU ni bilo prejeto in sproščeno v porabo v Republiki Sloveniji. Družba je tako navedla, da v teh davčnih obdobjih obveznost za plačilo trošarine ni nastala, zato tudi ni plačala trošarine. Za maj 2005 družba A. d.o.o. obračuna trošarine kljub pozivu carinskega urada ni predložila.

Nadalje prvostopni organ pojasnjuje, da lahko imetnik dovoljenja za pooblaščenega prejemnika prejema trošarinske izdelke iz druge države članice v režimu odloga plačila trošarine, in da takšne pošiljke spremlja trošarinski dokument, na katerem prejemnik trošarinskih izdelkov potrdi prejem pošiljke ter podpiše izvod trošarinskega dokumenta, ki ga vrne pošiljatelju. V skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZTro pa mora prejemnik, preden vrne potrjen izvod pošiljatelju, trošarinski dokument predložiti v potrditev svojemu nadzornemu carinskemu organu (tretja alineja prvega odstavka 5. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah, Uradni list RS, št. 49/04, v nadaljevanju PZTro). Carinski organ v skladu s 35. členom Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – ZCS-1) vodi evidenco trošarinskih dokumentov. Trošarinski zavezanec mora trošarino za trošarinske izdelke, ki jih prejema iz drugih držav članic, obračunavati sam (33. člen ZTro), obračunano trošarino pa mora izkazati v mesečnem obračunu trošarine, ki ga mora predložiti carinskemu organu do 25. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

Prvostopni organ se sklicuje na določbe 8. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04 s spremembami, ZTro-UPB2 – v nadaljevanju ZTro), 1. in 5. točko 4. člena, 3. točko prvega odstavka 5. člena, 2. točko drugega odstavka 7. člena, 1. točko prvega odstavka 13.a člena, drugi in četrti odstavek 29.a člena, 33., 35., 64. člen ter prvi odstavek 16. člena in 6. točko drugega odstavka odstavka 17. člena ZTro, ki jih citira. Pojasnjuje, da po 3. točki prvega odstavka 5. člena ZTro trošarinska obveznost nastane, ko so trošarinski izdelki vneseni z ozemlja drugih držav članic oziroma Skupnosti v Slovenijo. Za obračun in zapadlost trošarine v plačilo pa se sklicuje na 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) in na 35. člena ZTro.

Po 1. točki prvega odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito sproščeni v porabo, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. V skladu s 6. točko drugega odstavka 17. člena ZTro pa je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese v druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Če je v skladu s 17. členom ZTro več oseb odgovornih za plačilo trošarine, ti za plačilo trošarine odgovarjajo solidarno (tretji dostavek 17. člena).

Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da je v postopku trošarinskega nadzora carinski organ obravnaval dve pošiljki trošarinskih izdelkov energentov in sicer plinskega olja za pogonski namen (2710 19 41 KNCT), ki sta bili 15. 4. in 25. 5. 2005 vneseni v Republiko Slovenijo iz druge države članice Evropske skupnosti (Republike Avstrije), od koder sta bili odpremljeni v režimu odloga plačila trošarine in jih je spremljal TD. Kupec teh pošiljk je bil tožnik.

Carinski organ navaja, da iz ugotovitev trošarinskega nadzora izhaja (iz izvoda številka 3 trošarinskih dokumentov, dobavnic in računov), da je pošiljki spremljal trošarinski dokument (št. 33688 in 34113), ki ga je izdal pošiljatelj mineralnega olja v Republiki Avstriji, tj. družba C., in da trošarina v Republiki Avstriji ni bila plačana, ker so bila mineralna olja odpremljena pod režimom odloga plačila trošarine. Prvostopni organ je ugotovil, da je družba A. d.o.o. potrdila prejem obeh obravnavanih pošiljk, da je družba B. d.o.o. kupila in fizično prejela navedene količine trošarinskih izdelkov ter da za te količine trošarinskih izdelkov carinski organ ni prejel plačila trošarine. Po ugotovitvah prvostopnega organa je bil dobavitelj pošiljk trošarinskih izdelkov družba C.. Obe pošiljki je družba A. d.o.o. prodala družbi D. d.o.o., ta pa družbi B. d.o.o. Da je tožnik prevoznik in končni kupec, je razvidno iz mednarodnih tovornih listov, potnih nalogov, tahografskih vložkov, računa za plačilo cestnine, računov družbe D. d.o.o. in iz pregleda prometa Abanke Vipa d. o., za družbo B d.o.o..

Carinski organ ugotavlja, da iz navedenega sledi, da je družba A. d.o.o. nezakonito sprostila v porabo skupaj 53.881 litrov plinskega olja D-2 brez plačila trošarine v znesku 17.316,79 EUR, tako da skupen dolg za nezakonito sproščene pošiljke, skupaj z obrestmi, znaša 18.671,94 EUR.

Ugotovitve trošarinskega nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 13. 2. 2007. Solidarna dolžnica, družba A. d.o.o., ga ni dvignila, tožnik pa je vložil pripombe in dopolnitve pripomb, ki jih je prvostopni organ zavrnil iz razlogov, ki so razvidni v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Prvostopni organ pripombe tožnika na zapisnik kot neutemeljene zavrne. Ne gre za selektivno ugotavljanje dejstev, ugotovljena so vsa odločilna dejstva in okoliščine. Iz dejstev, da so bile kršitve predpisov in nepravilnosti storjene in ugotovljene na ozemlju Republike Slovenije in da so bile obravnavane pošiljke trošarinskih izdelkov vnesene v Republiko Slovenijo, prejete in sproščene v uporabo v Sloveniji, je po mnenju prvostopnega organa tudi obveznost za plačilo trošarine nastala v Republiki Sloveniji (kjer je treba trošarino pobrati), kot to določa 3. točka prvega odstavka 16. člena ZTro. Glede vprašanja, kaj pomeni pojem nezakonit vnos, se prvostopni organ sklicuje na določbe ZTro. Zavrača tudi očitke glede dobrovernosti kupca. Sklicuje se na 3. točko prvega odstavka 16. člena ZTro, ki izključuje dobrovernost pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost ter 6. točko drugega odstavka 17. člena istega zakona glede plačnikov trošarine. Očitke glede neupoštevanja, kdo je v Republiki Avstriji plačeval gorivo in kako je tekel finančni tok, prvostopni organ zavrne kot neupoštevne, saj v primeru kot je obravnavani, to za določitev trošarinske obveznosti ni odločilno. Enako velja za vprašanje cene naftnih derivatov. Ugotovljeno je namreč bilo, da trošarina ni bila plačana. Prav tako naj bi bil neupošteven Seznam, ki ga omenja tožnik v pripombah na zapisnik, saj ta seznam Carinskemu organu ni bil posredovan, niti ni bil podlaga za odločanje v konkretnem postopku. Prav tako je zavrnil druge predloge, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti pri odpremi trošarinskih izdelkov, ki niso predmet tega postopka in predloge, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti, storjene v Republiki Avstriji, saj na postopke in ugotovitve, ki so v pristojnosti avstrijskih organov, Carinski organ ne more vplivati. Pojasnil je, da predmet tega postopka ni ugotavljanje veljavnosti trošarinskih dokumentov in da ugotavljanje pristnosti žigov ne more vplivati na dejansko stanje, ki je odločilno v obravnavani zadevi.

Zavrača tudi vse očitke glede izvedbe trošarinskega nadzora, ki se je opravil v skladu z ZDavP-2 in Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP). Stranki je bila dana možnost, da sodeluje v postopku, da poda pripombe. Očitke glede neopravljene glavne obravnave kot neutemeljene zavrne, saj ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi, tožnik je sodeloval v postopku in imel možnost v pripombah na zapisnik navesti vse okoliščine. Glede vprašanja o poplačilu trošarine iz garancije prvostopni organ teh podatkov zaradi varovanja davčne tajnosti ne more razkriti, odvetnik pa ni pooblaščenec družbe A. d.o.o., niti ni upravičena oseba v smislu 19. člena ZDavP-2, ker listine, ki jih odvetnik zahteva na vpogled, v 19. členu ZDavP-2 niso navedene.

Z ZTro sta obe direktivi (Direktiva Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 in Direktiva Sveta 94/74/ES z dne 22. decembra 1994), ki ju tožnik navaja, že vneseni v slovenski pravni red, zato se v konkretnem postopku že z uporabo ZTro v celoti upoštevajo določbe omenjenih direktiv. Tudi ne držijo tožnikove navedbe, da se posamezne pošiljke trošarinskega blaga znotraj EU spremlja tudi preko elektronske baze oziroma sistema za izmenjavo trošarinskih podatkov, t. i. SEED baze podatkov.

Družba A. d.o.o. ni nikoli predložila izvoda 3 in 4 TD v potrditev nadzornemu organu. V konkretnem postopku so se ugotovile nepravilnosti in nezakonitosti, ki so bile storjene na ozemlju Republike Slovenije in so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji, zaradi česar je treba uporabiti ZTro, in ne avstrijskega zveznega zakona. Tudi ne gre za ugotovljene nepravilnosti med prevozom trošarinskih izdelkov med državami članicami. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZTro odgovarjata družba A. d.o.o. in družba B. d.o.o. za plačilo solidarno.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (drugi odstavek 254. člena ZUP). Tožnikovo zahtevo, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. 12. 1992 s spremembami zavrača in se sklicuje na ZTro, ki je prenesel v nacionalno zakonodajo navedene direktive in na 249 PES, po katerem je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod.

Pritožbeni organ očitke tožnika, da je kršen sistem jamstva, ki velja po vsej Skupnosti, v smislu navedene Direktive in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine, zavrača. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu tretjega odstavka 15. člena Direktive in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja, kot navaja tožnik. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožniku kot kupcu, ki je nezakonito vneseno mineralno olje kupil in ga dejansko tudi prejel. Tako ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil na trošarinski dokument. Zato je pravilna uporaba 16. člena ZTro, plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro. Pri odločanju, kdo je kupec v smislu 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro v postopku trošarinskega nadzora, je pomemben blagovni tok oziroma komu je bilo nezakonito vneseno blago izročeno in nesporno je tožnik tisti, ki je kupil in prejel sporne pošiljke (s tem, da si jih je neposredno tudi sam pripeljal).

Plačilo izstavljenega računa, na katerem je navedeno, da je trošarina vključena v ceno, ne pomeni, da je bila trošarina v Sloveniji dejansko plačana, poleg tega pa ta izjava na računu tudi ni obvezni del računa. Pomembno je gibanje trošarinskega izdelka, finančni tok je v tem postopku nepomemben in morebitnih vmesnih preprodajalcev ni mogoče neposredno povezati z dejanskim tokom nezakonito vnesenega blaga. Pri odločanju, kdo je kupec v smislu 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro, je pomemben blagovni tok. Nesporno je izkazano, da je tožnik kupil in dejansko prejel sporne pošiljke, trošarina pa je davek na porabo in temelji na načelu namembnega kraja. Ne držijo tožnikove navedbe, da se konkretna pošiljka trošarinskega blaga znotraj EU spremlja tudi preko baze podatkov SEED. Predhodna izvedba kazenska postopka ni potrebna, ker se nezakonita ravnanja in nezakonit vnos s trošarinskimi izdelki ugotavlja glede na določbe ZTro in ne kazenskega zakonika. Kot neutemeljene je zavrniti tožnikove zahteve po uporabi določb CZ.

Tožnik svoje odgovornosti ne more prevaliti na tujega odpošiljatelja oziroma vmesno družbo E., saj tožniku ni uspelo dokazati bistvenega, tj. da je bila za sporno pošiljko plinskega olja za pogonski namen trošarina plačana. Pritožbene ugovore glede potrjevanja spornih trošarinskih dokumentov slovenskih carinskih organov zavrne z obrazložitvijo, da trošarinski dokumenti niso bili predloženi carinskemu organu, kar izhaja iz navedenih evidenc in pritožbeni organ nima razloga dvomiti v te ugotovitve. Neutemeljene pa so tudi trditve tožnika glede potrebe po ugotavljanju njegovega subjektivnega odnosa do nezakonitih ravnanj prejemnika, saj v zadevi ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem primeru kupec in dejanski prejemnik zadevnega trošarinskega blaga, poleg tega je sam prevažal blago, bil seznanjen z vsebino TD in vedel, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine za trošarinsko blago, ki ga je direktno pripeljal do svojih skladiščnih prostorov v Republiki Sloveniji. V skladu s 3. točko prvega odstavka 16. člena ZTro pa se na dobrovernost lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti, tudi določbe 17. člena ZTro pogoja dobrovernosti ne predvidevajo, Direktiva tega tudi ne zahteva. Solidarna odgovornost oseb, odgovornih za plačilo trošarine, pa je predpisana v 4. točki tretjega odstavka tega člena. Posel je tekel tako, da se je blago verižno prodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji, tožniku izdan račun za nabavo spornega trošarinskega blaga, iz česar je nedvomno lahko sklepal, da je takšno poslovanje vprašljivo.

Na očitek, da pri obračunu obveznosti ni bilo upoštevano unovčenje garancije, ki jo je morala predložiti družba A. d.o.o. ob izdaji dovoljenja za pooblaščenega prejemnika, pojasni, da je carinski urad že unovčil ves razpoložljiv znesek zavarovanja za pokritje obveznosti, ugotovljene z drugo odločbo carinskega urada. Glede zavrnitve ostalih pritožbenih ugovorov v zvezi z določitvijo višine tega jamstva, se sklicuje na obrazložitev prvostopnega organa.

Pritožbeni organ očitke glede vodenja ugotovitvenega postopka zavrne kot neutemeljene. Iz istih razlogov kot prvostopni organ zavrne dokazne predloge zaslišanja raznih domačih in tujih fizičnih oseb, v obravnavanem primeru tudi ne gre za udeležbo več strank z nasprotujočimi si interesi.

Tožnik uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi in da je določena dejstva izvedel šele iz drugostopne odločbe. Ima pomisleke glede dela carinske službe, zlasti v njeno sposobnost izvajanja učinkovitega carinskega nadzora. Izpodbijana odločba naj bi slonela na nedokazanih trditvah o evidencah carinskega organa iz 35. člena ZCS-1. Trdi, da se ni mogel prepričati, da sporni trošarinski dokumenti niso bili predloženi carinskemu organu, navaja, da so ti ožigosani s carinskimi žigi, dvomi da bi pritožbeni organ sploh ugotavljal, ali so bili trošarinski dokumenti predloženi carinskemu organu. Po mnenju tožnika gre za ključno vprašanje: če so bili trošarinski dokumenti potrjeni pri carinskem organu, potem ne drži, da je prejemnik trošarinskega blaga nezakonito vnašal mineralna olja iz druge države. Očita kršitev procesnih pravic, ker so bili zavrnjeni vsi njegovi dokazni predlogi kot nepotrebni in irelevantni. Glede prijave prejemanja trošarinskega blaga opozarja na sporno uporabo tega termina, saj ni dokazano, da bi bil prejem potrjen s podpisom zakonitega zastopnika prejemnika trošarinskega blaga, katerega podpis bi bilo treba preveriti. Tudi ne izhaja iz izpodbijane odločbe, da bi se preverjala pristnost trošarinskega dokumenta. Očita, da je zaključek carinskega organa, da je zakoniti zastopnik prejemnika na hrbtni strani trošarinskega dokumenta v polju C s podpisom in žigom potrdil prejem blaga, v direktnem nasprotju z grafološko preiskavo izvedenca. Carinski organ naj bi po navedenem razpolagal z originalnimi dokumenti, kar naj bi pomenilo, da jih je vseskozi prejemal. Sporno naj bi bilo tudi, ali je tožnik kupil ravno blago, kot to izhaja iz predloženih trošarinskih listin. Tožnikove pravice naj bi bile kršene, ker mu ni bila omogočena seznanitev s podatki o izdani garanciji in o njeni vsebini. Dvomi v resničnost navedb pritožbenega organa, da je bila garancija unovčena za poplačilo obveznosti po drugi odločbi in zastavlja vprašanje, zakaj ni bila unovčena za poplačilo dolga po izpodbijani odločbi. Carinskemu organu očita selektivno izbiro dokumentov. Sklicuje se na svoje navedbe v pripombah na zapisnik ter v pritožbi v zvezi z obstojem kaznivega dejanja in očita kršitev 148. člena ZUP, saj če je neplačilo posledica kaznivega dejanja, potem ne more biti na plačilo trošarine solidarno obsojen tudi dobroverni kupec.

Ni znano ali so družbo C. v Avstriji obsodili na plačilo trošarine. Carinski organ je sam pridobil račune, ki jih je ta družba izdajala srbski družbi, ki niti ni registrirana in je fakturiranje potekalo na način, kot je prikazal tožnik. Ker E. uporablja nemško davčno številko tožnik meni, da se je premik blaga zgodil proti Nemčiji in ne proti Sloveniji, ter so nepravilnosti nastale v Avstriji. Očita napačno tolmačenje drugega odstavka 16. člena ZTro. Pri tem se sklicuje na določbe Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992, po katerih je treba zatajene obveznosti izterjati iz zavarovanja (13. člen, tretji odstavek 15. člena in 20. člen navedene Direktive). Trditev, da je prišlo do nezakonitega vnosa, naj bi bila v nasprotju z dejstvom, da so trošarinsko blago spremljali trošarinski dokumenti, potrjeni s strani pristojne carinske uprave. Treba bi bilo ugotoviti čas in kraj storitve nezakonitega vnosa, zaključiti pa bi bilo treba z ugotovitvijo, da se je promet z naftnimi derivati odvijal v Avstriji, zato bi bilo treba po mnenju tožnika tudi uporabiti procesno zakonodajo te države. Ne drži, da se je trgovec razbremenil odgovornosti v zvezi s plačilom trošarine na podlagi trošarinskih dokumentov, saj naj bi bilo jasno, da je blago prodal E.. Po mnenju tožnika ni vseeno kdo je kupec trošarinskega blaga v Avstriji, ker je od tega odvisna pravilna uporaba prava oziroma prejemnik trošarine. Pomemben moment za presojo, katero pravo se mora uporabiti, je, da se je prvi premik pravno zgodil že s prodajo blaga družbi E.. Očita, da v izpodbijani odločbi ni najti ustreznega odgovora na navedbe tožnika glede pojma nezakonitega vnosa, ki ga ZTro ne definira.

V obravnavanem primeru ni mogoče neposredno uporabiti načela solidarne odgovornosti. Tožnik se sklicuje na mnenje Evropskega ekonomsko socialnega odbora glede vprašanja uporabe tega instituta ter na sodno prakso SES (C 409/04 in C 384/04). Obveznosti niso pravilno obračunane, ker ni upoštevano, da je imel carinski organ možnost unovčiti garancije, napačno pa so obračunane tudi obresti, ker carinski organ napačno trdi, da trošarinska obveznost nastane z dnem, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Republiko Slovenijo. Tožnik trdi, da ni kupec nezakonito vnesenega blaga, ker do sedaj ni izkazano, da je bilo blago dejansko nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo. Poleg tega naj bi bile napačno obračunane obresti.

Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v svoji odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer je v obravnavanem primeru šlo za pošiljki trošarinskih izdelkov, ki sta se gibali pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz družbe države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki ju je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika - pravne osebe A. d.o.o., in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, je sicer v času prejema teh pošiljk imela trošarinsko dovoljenje v Republiki Sloveniji, vendar potrjenih izvodov TD ni predložila v potrditev nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in ni izkazala obračuna trošarine v mesečih obračunih za obravnavani davčni obdobji. Na ta način je tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonite sprostitve v uporabo navedenih trošarinskih izdelkov – plinskega olja za pogonski namen v Slovenijo iz druge države članice.

Prav tako je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da za navedeni sporni pošiljki trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in da je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji pripeljano v skladišče tožnika. Prejem pošiljk s strani tožnika pa dokazujejo dokumenti, ki se nanje sklicuje prvostopni organ in se v fotokopijah nahajajo tudi v upravnih spisih (str. 7 do 8 izpodbijane odločbe). Očitek tožnika, da je bil kupec od tujega dobavitelja izključno srbska firma E. in da je posledično nepravilnost storjena v Avstriji, ne drži, saj je nesporno ugotovljeno, da je tožnik kupec in dejanski prejemnik (in prevoznik) trošarinskega blaga, za katerega trošarina ni bila plačana.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito sproščenega blaga v uporabo in kot solidarnega dolžnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2 (6. točka drugega dostavka 17. člena ZTro-UPB3 ima identično določbo) v povezavi s četrtim odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do nezakonite sprostitve v uporabo trošarinskih proizvodov s strani družbe A. d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine. Tožnik je postal plačnik trošarine izključno na podlagi dejstva, da je takšne trošarinske izdelke kupil. Po 2. točki drugega odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja izdelke pod režimom odloga plačila trošarine imetniku trošarinskega dovoljenja ali pooblaščenemu ali nepooblaščenemu prejemniku v Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Slovenije. Pošiljko trošarinskih izdelkov mora spremljati TD (8. člen ZTro). V obravnavanem primeru so trošarinski izdelki do namembne točke v Sloveniji nedvomno prišli, trošarinski izdelki pa so bili v Republiki Sloveniji nedvomno tudi sproščeni v porabo. Nepravilnost (lažen prejem in neverodostojna potrditev s strani organov nadzora) je bila prav tako nesporno storjena v Republiki Sloveniji, vendar tožnik svoje odgovornosti ne more prevaliti na carinski organ („zaradi nezakonitega delovanja“) niti ne na prejemnika blaga, tujega odpošiljatelja oziroma družbo E., saj tožniku ni uspelo dokazati bistvenega, to je, da je bila trošarina plačana. Po povedanem tuj pošiljatelj ni odgovoren za plačilo trošarine (tudi iz položene garancije ne), saj je blago prispelo v namembni kraj, ampak je plačnike trošarine poiskati kot že navedeno, z uporabo 17. člena ZTro. Nima pravne podlage niti tožnikovo zatrjevanje, da je treba poravnati trošarinski dolg iz naslova garancije, ki ga je dala družba A. d.o.o. za zavarovanje obveznosti iz drugega naslova, tako kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ. Tožnik namreč ni upravičenec po taki garanciji.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage (1. točka prvega odstavka 16. člena ZTro), zato tožnikove tožbene navedbe, da je posloval v dobri veri, na njegovo odgovornost ne morejo vplivati. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer, tako kot pravilno navajata oba organa, v 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim) sprosti v porabo trošarinske izdelke iz druge države članice v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz četrtega odstavka 17. člena ZTro-UPB2, po katerem v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastali trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožnik pa z ničemer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega, in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, da tožnik kot kupec ni mogel vedeti niti preveriti, ali je prejemnik trošarinskih izdelkov družba A. d.o.o., redno predlagala obračune trošarine in poravnavala trošarinske obveznosti, saj je tožnik pravna oseba, ki je sodelovala v trgovanju z trošarinskimi izdelki in ne oseba brez kakršnega koli poslovnega znanja.

Tudi sodišče določbo tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2 razume tako kot carinski organ, in sicer da lahko med morebitnimi plačniki trošarin iz tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2, izbere več plačnikov kot solidarnih zavezancev za plačilo trošarine, kot v obravnavanem primeru. Sklicevanje tožnika na stališče glede uporabe instituta solidarne odgovornosti v davčnem pravu, in v tej zvezi navajanje sodb SES, na konkretni upravni spor nima vpliva, saj solidarna odgovornost plačnikov trošarine izhaja iz ZTro.

Neutemeljeni so očitki, da izpodbijana odločba sloni na nedokazanih trditvah in evidencah carinskega organa po 35. členu ZCS-1, neutemeljeni so tudi očitki glede kršitve procesnih pravic, češ, da so bili vsi tožnikovi predlogi in dokazi kot irelevantni zavrnjeni. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v postopku sodeloval, bil seznanjen z vsemi ugotovitvami in okoliščinami, ki vplivajo na odločitev, bil povabljen na razgovor, kot tudi bil seznanjen z zapisnikom, na katerega je podal pripombe in dopolnilne pripombe, na katere je prvostopni organ obširno odgovoril tudi v izpodbijani odločbi. Zato vpogledi v evidence, ki jih glede osebnih in drugih podatkov vodi carinski urad v skladu s 35. členom ZCS-1, ki jih zahteva tožnik v postopku, tudi po mnenju sodišča ne pomenijo, da bi tožnik ne bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki se nanj nanašajo in ki vplivajo na odločitev, zato v tem delu sodišče ne vidi očitanih kršitev ZUP in ZDavP-2. Sodišče pa tudi ne vidi razlogov za nezaupanje evidencam, ki jih po navedeni določbi ZCS-1 pri opravljanju carinske službe upravlja služba kot zbirke osebnih in drugih podatkov, ki jih zaradi opravljanja nalog službe v zvezi z izvajanjem carinskih pooblastil zbirajo, uporabljajo in vzdržujejo delavci službe, v katere sodišče ne dvomi in s katerimi je bil tožnik v delu, ki se nanašajo nanj, tudi seznanjen.

Tožnik tudi ne more uspeti z ugovori, da je najprej treba izpeljati kazenske postopke, da se ugotovi odgovornost drugih vpletenih oseb v nezakonitosti, saj določbe ZTro določajo neposredno plačnike trošarine v primeru nepravilnosti. V zadevi tudi ni najti pravne podlage za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP, kot želi prikazati tožnik. Zato so neupoštevni tudi očitki glede neupoštevanja grafološke preiskave podpisa zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o. na hrbtni strani 3. izvoda TD.

Očitki glede nepravilnega obračuna obresti so neutemeljeni. Iz obrazložitve izpodbijane določbe je razvidno, da je prvostopni organ obresti obračunal prav z upoštevanjem določb XII. poglavja ZTro, ki opredeljujejo zapadlost plačila obračunane trošarine in je kot trenutek nastanka obveznosti za pošiljko, ki je bila prejeta aprila 2005, upošteval datum 31. 5. 2005, pri pošiljki, ki je bila prejeta 25. 5. 2005 pa datum 1. 7. 2005. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo javne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Pravno pomembno dejansko stanje pa med strankama ni sporno. Po presoji sodišča so bila vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve upravnega organa, ugotovljena (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.