Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno obrazložena, kar pomeni, da mora sodišče pojasniti tudi razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza in ne zgolj pavšalno navesti, da so nepotrebni.

Odsotnost paricijskega roka v izreku ni kršitev, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Določi ga lahko tudi izvršilno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da tožniku vrne v posest del parc. št. 550/1 k.o. Š, na delu severno od meje s parc. št. 550/4 k.o. Š. in del parc. št. 551/1 k.o. Š. na delu južno in zahodno od meje s parc. št. 551/2 k.o. Š. V bodoče je tožencu prepovedalo vsakršne posege v parc. št. 550/1 in 551/1 k.o. Š., kot je npr. parkiranje in postavljanje avtomobilov, prikolic, počitniških prikolic, zlaganje gradbenega ali drugega materiala, obdelava zemljišč za potrebe vrta in podobno, razen dejanj, ki jih dovoljuje dogovorjena in v zemljiško knjigo vpisana služnost. Zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženec lastnik dela parcele št. 550/1 in dela parc. št. 551/1, obe k.o. Š., in sicer tistega dela, ki je na skici sodnega izvedenca, ki je sestavni del tega zahtevka, označen z zeleno barvo, ter da je tožnik dolžan na lastne stroške dovoliti sodnemu izvedencu odmero in izdelavo elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ter odpis navedenega dela parcele iz zk vložka št. 271 k.o. Š. in vpis v nov zk vložek ter na njem vpis lastninske pravice na toženca. Tožencu je naložilo povračilo stroškov postopka tožnika v višini 1.502,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 - dnevnega roka dalje.

(2) Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo strank, tako kot je bilo predlagano. V posledici je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Meni, da je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 608/2005 neutemeljeno, saj sodišče ne pove, katere dejanske ugotovitve so pripeljale do zaključka, da toženec sporne nepremičnine ni posedoval v dobri veri. Pri tem sodišče pozablja, da je svojo posest toženec izvajal prav na pogodbi z dne 25. 10. 1985, s katero je v dar od svojega očeta pridobil nekatere nepremičnine. Zato je tudi zapisal, da je začela tedaj teči priposestvovalna doba. Bistveno za odločitev je, kakšen je bil predmet obeh navedenih pogodb, na podlagi katerih je toženec obseg daritve tolmačil tako, kot ga je ugotovil izvedenec D. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti materialno procesno vodstvo in razčistiti, kaj je sporno v tej zadevi. To pa je le meja med zemljiščema v lasti pravdnih strank. Meni, da je sodišče napačno tolmačilo sodbo V P 151/82, saj ta izvira iz časa, preden sta bili sklenjeni omenjeni darilni pogodbi. Sodišče tudi napačno razume soglasji tožnika in matere pravdnih strank, saj sta jih dala le kot mejaša. Sporni del je toženec v dobri veri ves čas užival, ga vzdrževal in s tem pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem. Opozarja tudi na napačno tolmačenje pojma objekt in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2001 s spremembami; ZGO – 1). Meni, da je izrek sodbe neizvršljiv in nedoločen, da ne vsebuje roka za izpolnitev in da sodišče ni odločilo o stroških predhodnega nepravdnega postopka. Te bi moral nositi tožnik, saj jih je povzročil po svoji krivdi.

(3) Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Kot je k presoji spornega pravnega razmerja pravilno pristopilo že sodišče prve stopnje, je za odločitev o zahtevkih pravdnih strank potrebno primarno razčistiti vprašanje lastninske pravice spornega dela nepremičnine parc. št. 550/1 in parc. št. 551/1, oboje k.o. Š. (v nadaljevanju sporni del). Zemljiškoknjižni lastnik parcel in s tem tudi spornega dela je tožnik, ki zahteva varstvo svoje lastninske pravice, toženec pa trdi, da je lastninsko pravico na tem delu pridobil on s priposestvovanjem oziroma z gradnjo na tujem svetu in z nasprotno tožbo zahteva njeno ugotovitev. Glede na toženčevo zatrjevanje o tem, od kdaj je imel sporni del v posesti (že od leta 1974 oziroma vsaj od leta 1985), pravno podlago odločitve predstavljajo določbe o priposestvovanju Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR), saj bi se priposestvovalna doba iztekla že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami; v nadaljevanju SPZ),ki je začel veljati 1. januarja 2003. ZTLR je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem ločil zakonito in dobroverno posest ter zgolj dobroverno posest. Dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi to po preteku desetih let, le dobroverni posestnik pa po preteku dvajsetih let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR).

(6) Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita več procesnih napak, med drugim tudi odsotnost zaslišanja predlaganih prič in strank, glede katerih ni niti navedlo, zakaj jih ni zaslišalo. Neizvedbo dokazov je toženec tudi pravočasno (na zadnjem naroku za glavno obravnavo) grajal. Sodišče je pojasnilo, da prič ni zasliševalo, saj so bile predlagane v potrditev toženčeve dolgoletne posesti. Sodišče mora izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in to v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Ker je dokaz z zaslišanjem prič toženec predlagal le v zvezi z dokazovanjem svojih trditev o tridesetletni nemoteni posesti spornega dela, teh dokazov sodišče, ki je menilo, da toženec ni bil v dobri veri, ni bilo dolžno in ni smelo izvesti, saj zgolj dalj časa trajajoča posest še ni dovolj za ugoditev tožbenemu zahtevku. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje (konkretizirano) ni opredelilo do dokaznega predloga z zaslišanjem strank. Predlagane dokaze, za katere sodišče misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne. Ob tem pa mora pojasniti tudi razloge nepotrebnosti predlaganega dokaza in ne zgolj pavšalno navesti, da so nepotrebni, kot je sodišče prve stopnje storilo na zadnjem naroku. S tem je bila pritožniku onemogočena pravica do obravnave pred sodiščem, saj je učinkovita pravica do pritožbe mogoča le na ustrezno obrazloženo odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje je tako storilo bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. čl. ZPP). Meni namreč, da tovrstne kršitve, ki bi terjala opravo glavne obravnave in tudi izvedbo predlaganih dokazov, spričo načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, ne more samo odpraviti.

(7) V ponovljenem postopku bo treba stranki najprej dati možnost obravnave pred sodiščem. V ta namen bi zadoščala že jasna navedba razlogov v sodbi, zakaj sodišče šteje, da so njeni dokazni predlogi nepotrebni. Sicer pa toženec z zaslišanjem strank ni dokazoval zgolj svoje dolgoletne posesti, pač pa tudi svojo dobrovernost (glej nasprotno tožbo), glede katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstoji. Zato tega dokaznega predloga ni mogoče označiti kot nepotrebnega. Povedano na kratko, stranki bo treba zaslišati, v obrazložitvi sodbe pa njuno pričanje tudi dokazno oceniti. Če bo ugotovljena toženčeva dobra vera, se bo (po izvedenih dodatnih dokazih v tej smeri) treba opredeliti tudi do teka priposestvovalne dobe.

(8) Na tem mestu velja opozoriti, da toženec zatrjevane pridobitve svoje lastninske pravice ni oprl na dejstvo zakonite posesti. Če bi toženec svojo posest utemeljil na pogodbi z dne 25. 10. 1985, s katero je pridobil v dar od svojega očeta določene nepremičnine, oziroma na pogodbi iz leta 1987, bi bilo za odločitev res bistveno, kakšen je bil predmet obeh navedenih pogodb, na podlagi katerih naj bi toženec obseg daritve tolmačil v obsegu, kot ga je ugotovil izvedenec D. A toženec tega ni pravočasno trdil, v pritožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj tega morda ni mogel storiti (337. člen ZPP). Zgolj iz zapisa, da je začela tedaj teči priposestvovalna doba, in vedenja o obstoju pogodb, na obstoj pravnega naslova in s tem podlage za zakonito posest ni mogoče sklepati. Obstoj zakonite posesti je materialnopravni zaključek sodišča, stranka pa mora navesti trditve (o obstoju pravnega naslova), ki takšen sklep utemeljujejo in ne zgolj zatrjevati, da je zakoniti posestnik. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj povedano še opozarja, da trditvene podlage o zakoniti posesti toženec ne bo mogel podati s svojim zaslišanjem, saj je to dokaz, namenjen dokazovanju resničnosti že podanih navedb, ne pa njihovemu nadomeščanju.

(9) Dobra vera je predpostavka za pridobitev lastninske pravice tudi na podlagi gradnje na tujem svetu (24 - 26. člen ZTLR). Pritrditi je zaključku prvostopnega sodišča, da garažni boksi, čistilna naprava, cisterna za plin, jaški, stopnice, tlak in podobno niso gradnje v smislu ZTLR. Morda so to res po določbah ZGO-1, ki pa ne veljajo za lastninskopravna razmerja na takšnih stvareh. Če toženec, ki sporni del uporablja, priposestvovanja in s tem pridobitve lastninske pravice ne bo izkazal, ga bo moral tožniku vrniti in se v bodoče vzdržati v izreku sodbe opisanih posegov (99. člen SPZ). Glede samega izreka sodbe pritožbeno sodišče še dodaja, da je izrek ugodilnega dela izpodbijane sodbe sicer res nekoliko ohlapen, a v povezavi z zavrnilnim delom, ki se nanaša na zahtevek nasprotne tožbe, določljiv, saj navsezadnje toženec z njim zahteva ugotovitev lastninske pravice ravno na tistem delu nepremičnin parc. št. 550/1 in parc. št. 551/1 k.o. Š., na katerem tožnik uveljavlja varstvo lastninske pravice. Tudi odsotnost paricijskega roka v izreku ni kršitev, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Določi ga lahko tudi izvršilno sodišče, v ponovljenem postopku pa ga vseeno velja navesti v izreku sodbe.

(10) Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti tudi o stroških celotnega postopka. Četudi se je postopek začel po pravilih nepravdnega postopka, katerega dejanja, v kolikor ustrezajo določbam pravdnega postopka, ostanejo v veljavi, odločitev o vseh stroških postopka pripada sodišču, ki izda končno odločbo. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločiti še o stroških, nastalih v zvezi z nepravdnim postopkom.

(11) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.