Jedro

Tožnik je pri nesreči pri delu utrpel zlom - dislokacijo manjšega dela zunanjega roba desne pogačice. Zaradi te poškodbe v vsakdanjem delu ni prikrajšan - tudi ne pri opravljanju poklica. Le za izjemno velike napore ni sposoben. Odškodnina za telesne bolečine 800.000,00 SIT, za duševne zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT, in skaženost 50.000,00 SIT, je pravična odškodnina.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino 1.450.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (31.3.1998) in da mu mora povrniti pravdne stroške v znesku 219.577,15 SIT z enakimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek, to je razliko do zahtevane odškodnine 6.600.000,00 SIT s pripadki je kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe v celoti. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje za vse oblike nepremoženjske škode prisodilo prenizko odškodnino, čeprav je pravilno ugotovilo potek zdravljenja in pravilno upoštevalo mnenje izvedenca prof. dr. A.. Navaja, da je več kot eno leto trpel stalne hude bolečine in da je bil skoraj štiri mesece v bolniškem staležu, vendar mu je sodišče za vse to telesno trpljenje prisodilo le 800.000,00 SIT. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je sodišče premalo prisodilo. Izvedenec je res ugotovil, da je sposoben za zmerne športne aktivnosti, a pri delu na lestvi in če počepne ali poklekne še vedno čuti bolečine v kolenu, čeprav je od poškodbe minilo že pet let. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Toženka izpodbija odločitev v ugoditvenem delu sodbe glede temelja in glede višine tožbenega zahtevka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so po zakonu predvideni. Navaja, da je napačna ugotovitev, da tožniku v času nesreče ni zagotovila pogojev za varno delo, ker na delovišču ni bilo dovolj lestev. Ta ugotovitev temelji na izpovedi priče R. in na izpovedi tožnika, vendar je napačna, ker sodišče prve stopnje ni verjelo drugačni izpovedi priče M. P.. Ta je izpovedal, da je bilo lestev dovolj, le do skladišča bi tožnik moral po njo stopiti. Zgolj zato, ker je M. P. zaposlen pri njej, izpovedi te priče ni mogoče oceniti kot neverodostojne. Podrejeno tožena stranka izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, ki je po njenen mnenju previsoka glede na ugotovitve v izvedeniškem mnenju.

Pritožbi nista utemeljeni.

O odgovornosti za škodni dogodek: Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost dokazne ocene izpovedi prič M. P. in B. R. ter tožnika. Izpoved tožnika, da v času nesreče za delo na višini ni bilo na razpolago dovolj lestev, je potrdil kot priča zaslišani B. R. (listovna št. 21. in 22.). Ta priča ni v sorodu s tožnikom, niti ni delavec tožene stranke in zato gotovo ni zainteresiran v tem postopku za uspeh ene ali druge stranke, videti pa tudi ni nobenega drugega razloga, zaradi katerega ta priča ne bi izpovedala po resnici. Priča M. P. je delavec tožene stranke, poleg tega je bil v času nesreče tožnika organizator dela (napeljave kabla), pri katerem se je tožnik poškodoval. Ta priča je zato gotovo bolj zainteresirana za uspeh ene stranke (tožene) kot pa priča B. R.. Sodišče druge stopnje zato sprejema kot pravilno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Delavcu, ki utrpi škodo na delu ali v zvezi z delom, mora to škodo povrniti organizacija oziroma delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (1. odst. 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zagotovila potrebnih delovnih sredstev in naprav za varno opravljanje dela in ker ni poskrbela, da bi tožnika kot pripravnika pri delu nadziral mentor in ga praktično poučil o varnosti pri delu pri konkretnem opravilu, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za škodo tožnika po načelih krivdne odgovornosti (158. člen v zvezi s 1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju - ZOR).

O višini odškodnine: Prisojena odškodnina je za vse oblike nepremoženjske škode po mnenju sodišča druge stopnje primerna in ni niti prenizka kot trdi tožnik, niti previsoka kot trdi tožena stranka.

V okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in vrsto ter trajanje nevšečnosti ter jih tudi pravilno vrednotilo. Trditev tožnika v pritožbi, da je več kot eno leto trpel stalne in hude bolečine nima podlage v izvedenih dokazih. Iz mnenja izvedenca prof. dr. A. izhaja, da je tožnik, ki je utrpel zlom oziroma dislokacijo manjšega dela zunanjega roba desne pogačiče, ki ni bil kostno zraščen z ostalo pogačico, trpel hujše telesne bolečine dva dni (po operaciji), zmerne bolečine je trpel tri tedne (en teden po poškodbi in dva tedna po operaciji) in lažje telesne bolečine dva tedna po poškodbi ter nato občasno še ob večjih obremenitvah ter po operaciji pribljižno tri mesece. Skupaj so tako trajale bolečine kot stalne, pretežno zmerne in lažje intenzivnosti tri mesec in pet tednov oziroma štiri mesece in en teden in občasno še lažje ob večjih obremenitvah. Tožnik zato močno pretirava, ko v pritožbi v nasprotju z mnenjem izvedenca zatrjuje, da je trpel hude stalne bolečine več kot eno leto. Nevšečnosti, ki je tožnik prestajal pa so bile nošnja longete, hospitalizacija ob operaciji in fizioterapija. Za vse te telesne bolečine in nevšečnosti ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in vrednotilo je prisojena odškodnina 800.000,00 SIT pravična in ustrezna kriterijem iz člena 200 ZOR.

Tožniku je bilo s sodbo prisojeno za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT. Ta odškodnina res ni visoka za to obliko nepremoženjske škode, vendar pa tožnikove življenjske aktivnosti po končanem zadravljenju tudi niso bile pomembneje zmanjšane. Izvedenec je ugotovil, da tožnik ni prikrajšan v vsakdanjem življenju, saj je sposoben opravljati svoj poklic in tudi zmerne šporne aktivnosti. Pri tožniku ni podana invalidnost niti najlažje stopnje, saj je koleno klinično brez posebnosti in tudi atrofije stegenskih mišic tožnik nima. Tožnik le za izjemno velike napore pri športu in delu ni sposoben. Prisojeni znesek predstavlja zato tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na navedene okoliščine in glede na višino odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (200. in 203. čl. ZOR).

Odškodnini za strah v znesku 100.000,00 SIT in za skaženost v znesku 50.000,00 SIT pravdni stranki izpodbijata le pavšalno oziroma neobrazloženo. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede višine teh dveh odškodnin. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu odločitve pravilno uporabilo materialno pravo.

Po ugotovitvi, da nista podana zatrjevana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja je napačna uporaba materialnega prava, niti pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja (iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku) na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, ne neutemeljeni pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo iz izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (368. čl. ZPP).

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) so bile v tej sodbi uporabljene določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in Ur.

l. RS št. 55/92.