Jedro

Rok za predložitev zahteve sodišču je določen v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja, ki izvršitelju nalaga, da mora upnikovo zahtevo, da o obračunu odloči sodišče, predložiti sodišču najkasneje v treh dneh po prejemu upnikove zahteve. Rok treh dni za vložitev zahteve sodišču ima prekluzivno naravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog izvršitelja N. T. za povračilo stroškov zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu izvršitelja N. T. in mu za opravljeno delo odmerilo nagrado v skupnem znesku 145,78 EUR. Tožeči stranki je naložilo, da mora v osmih dneh znesek nagrade nakazati na račun izvršitelja.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma njegovo spremembo tako, da se plačilo nagrade izvršitelja izvede iz proračuna sodišča. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je že 24.5.2007 sodišču posredovala umik predloga za izvršbo, o čemer pa sodišče izvršitelja ni obvestilo, prav tako kot tudi ne o tem, da je bil, na podlagi dolžnikovega ugovora, sklep o izvršbi razveljavljen, in da se je postopek nadaljeval kot pravdni postopek. Tožeča stranka je zato račun zavrnila že 17.5.2008, izvršitelj pa je na sodišče vložil zahtevek za presojo stroškov šele 5.2.2009. Opozarja na ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da bi moralo o zaključku izvršilnega postopka izvršitelja obvestiti sodišče, ne pa tožeča stranka. Napako je naredilo sodišče in tožeča stranka zanjo ne more odgovarjati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pravdno sodišče odločalo o stroških izvršitelja, ker je bil postopek sprožen na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, nato pa, zaradi ugovora dolžnika, po določbi 2. odst. 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljnjem besedilu ZIZ) obravnavan v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Določba 2. odst. 38.c člena ZIZ, na katero je sodišče prve stopnje izpodbijani odločitev oprlo, ne določa roka, v katerem mora izvršitelj zahtevo upnika, da o njegovem obračunu stroškov odloči sodišče, predložiti sodišču. Določa le, da zahtevo upnika izvršitelj posreduje sodišču takoj, sodišče pa mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema. Rok za predložitev zahteve sodišču je določen v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljnjem besedilu Pravilnik, Ur. list RS, št. 18/2003), ki v 2. odst. 62. člena izvršitelju nalaga, da mora upnikovo zahtevo, da o obračunu odloči sodišče, predložiti sodišču najkasneje v treh dneh po prejemu upnikove zahteve. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je izvršitelj od sodišča zahteval odločitev o stroških dne 5.2.2009, čeprav ga je upnik že 17.4.2008 seznanil, da z obračunom stroškov ne soglaša. Na navedena dejstva pritožba pravilno opozarja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa sicer pravilno ugotovilo, da izvršitelj z zaključkom izvršilnega postopka ni bil seznanjen in mu zato ni mogoče očitati, da je nastanek stroškov v njegovi sferi. Vendar pa je pri tem spregledalo določbo, ki izvršitelju nalaga, da zahtevo za obračun stroškov sodišču predloži v roku treh dni po prejemu. Rok treh dni za vložitev zahteve sodišču ima prekluzivno naravo. Po njegovem izteku je izvršitelj izgubil materialnopravno upravičenje, da o njegovih stroških odloči sodišče, zaradi upnikovega nasprotovanja, pa njegov obračun tudi ni postal dokončen in zato nima značaja izvršilnega naslova (glej 2. odstavek 38. c člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je izvršitelju stroške priznalo in jih naložilo v plačilo tožeči stranki, pri tem pa ni upoštevalo roka iz 2. odst. 62. člena Pravilnika, materialno pravo zmotno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je izvršiteljev predlog za odmero nagrade zavrglo.

Čeprav je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, pa priglašenih pritožbenih stroškov ni naložilo v plačilo izvršitelju. Slednji ni stranka obravnavanega postopka in zato ni pravne podlage, ki bi sodišču omogočila, da stroške, ki so tožeči stranki nastali z vložitvijo pritožbe, naloži v plačilo izvršitelju. Prav tako tudi ni nobene pravne podlage, po kateri bi moral te stroške trpeti toženec, kot nasprotna pravdna stranka. Zato bo morala pritožbene stroške nositi tožeča stranka sama.