18. 3. 2024

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aljoše Mastena, Volčja Draga, ki ga zastopa Sandra Cico, odvetnica v Ljubljani, na seji 18. marca 2024

odločil:

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 316/2021 z dne 14. 9. 2021 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek ustavnega pritožnika (v nadaljevanju pritožnik) za plačilo razlike v plači med plačnim razredom, ki je pritožniku pripadal na podlagi prvotno sklenjenih pogodb o zaposlitvi z delodajalcem (plačni razred delovnega mesta, na katerem je bil pritožnik formalno zaposlen), ter plačnim razredom delovnega mesta, na katerem naj bi pritožnik že v času veljavnosti teh pogodb zatrjevano dejansko delal. Oprlo se je na pogodbeno določilo kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi med pritožnikom in delodajalcem, po katerem "ta pogodba pomeni celoten dogovor med strankama in nadomešča vse prejšnje ustne in/ali pisne dogovore" ter, "razen zahtevkov iz te pogodbe, pogodbeni stranki druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem odpovedujeta". Na tej podlagi je sodišče prve stopnje štelo, da se je pritožnik veljavno odpovedal že zapadlim pravicam na podlagi prej veljavnih pogodb o zaposlitvi. Pojasnilo je, da se je zaradi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/05 in 11/06 – popr., ter OdlUS XIV, 32) v sodni praksi sicer uveljavilo stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ne more veljavno odpovedati. Vendar pa je Vrhovno sodišče v sklepu št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 sprejelo stališče, da takšno naziranje ni v celoti pravilno in da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, odpoved že zapadlim pravicam iz delovnega razmerja pa je dopustna.

2.Višje delovno in socialno sodišče (v nadaljevanju Višje sodišče) je pritožbo pritožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje zavrnilo. Sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 191/2018 je Višje sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da se delavec zgolj vnaprej ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove, tako da je ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP), o njej poravna ali sporazume.

3.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikov predlog za dopustitev revizije.

4.Pritožnik izpodbija odločitev Višjega sodišča. Zatrjuje kršitve človekovih pravic iz 14., 22. in 50. člena Ustave. Navaja, da je odločitev Višjega sodišča, po kateri se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, z že zapadlo terjatvijo pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove, popolnoma arbitrarna, neobrazložena in v izrecnem nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-63/03. Meni, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati podrejeni položaj delavca v delovnem razmerju in odločiti, da izjava o odpovedi pravicam iz delovnega razmerja ni veljavna. Zatrjuje, da je delodajalec z delavcem dolžan skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi in tega ne sme pogojevati z odpovedjo plačilu za delo, do česar naj bi prišlo v njegovem primeru. Poudarja, da pri tem ni bistveno, ali je terjatev iz naslova ustreznega plačila za delo v času podpisa odpovedi že zapadla. S tem pritožnik zatrjuje kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Bistveno naj bi bilo, ali se je delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, za katero iz zakona izhaja, da se ji ne more odpovedati. Tega, da se lahko delavec odpove ustreznemu plačilu za delo, naj zakonska ureditev ne bi nikjer določala. Odpoved pravici do ustreznega plačila naj bi bila v nasprotju z namenom in smislom 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16, 81/19, 15/22 in 114/23 – v nadaljevanju ZDR-1). Pritožnik opozarja tudi, da plače ni mogoče enačiti z denarno terjatvijo iz civilnopravnega razmerja.

5.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-200/22 z dne 5. 9. 2023 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestil Višje sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz delovnega spora (tj. RTV Slovenija – v nadaljevanju nasprotna udeleženka).

6.Nasprotna udeleženka v odgovoru na ustavno pritožbo pojasnjuje, da sta imela s pritožnikom najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, o katere vsebini sta imela različne poglede, po pogajanjih pa sta dosegla dogovor, da skleneta novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, v zameno pa se pritožnik odpove svojim zahtevkom za nazaj. Ob podpisu nove pogodbe naj bi torej pritožnik jasno vedel, da podpisuje pogodbo s klavzulo o odpovedi denarnim zahtevkom za nazaj, kot naj bi izpovedal tudi sam, pa naj bi računal, da bo zaradi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-63/03 to odpoved lahko zaobšel. Nasprotna udeleženka meni, da Ustava ne daje pravice, da bi posameznik ravnal v nasprotju s svojo pravno zavezo zgolj zato, da bi pridobil maksimalno korist. To naj bi vodilo v sklepanje, da Ustava zagotavlja možnost zvijačnega sklepanja pravnih poslov, kar naj bi bilo skrajno nesprejemljivo. V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-63/03 nasprotna udeleženka navaja, da je že sama po sebi vsebinsko napačna. Poleg tega naj bi se nanašala na pravice, ki v času podaje izjave o odpovedi še niso obstajale, v obravnavani zadevi pa gre za pravice, ki so v času podaje izjave o odpovedi že obstajale in je bil pritožnik z njimi seznanjen ter je pretehtal, da se jim v postopku pogajanj odpove v zameno za drugo pogodbo o zaposlitvi. Nasprotna udeleženka navaja tudi, da navedena odločba temelji na paternalističnem konceptu delovnega prava, ki naj bi bil po uveljavitvi pogodbenega koncepta delovnega razmerja preživet. Opozarja še na 13. člen ZDR-1, po katerem se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. V tem okviru se sklicuje na načelo vestnosti in poštenja, v skladu s katerim naj bi se delodajalec lahko zanesel na sklenjeno pogodbo. Nasprotna udeleženka zatrjuje, da če se ne zavaruje pravno razmerje, ki ga je pritožnik sklenil z delodajalcem prostovoljno in s svojo polno poslovno sposobnostjo, brez napak volje, in se ne prepreči zlorabe pravic, ne more biti več zaupanja v pravo.

7.Senat Ustavnega sodišča je odgovor nasprotne udeleženke na ustavno pritožbo poslal pritožniku. Pritožnik v odgovoru ponovno poudarja, da je za delodajalca več let opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi, za kar ni prejel ustreznega plačila, ponujena pogodba o zaposlitvi pa mu je zagotovila ustrezno plačilo za opravljeno delo od sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi naprej. Pogodbena klavzula o odpovedi pravicam v zameno za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi za naprej naj bi jasno kazala na zlorabo močnejšega položaja delodajalca, ki je ustrezno plačilo za delo za naprej pogojeval s tem, da se delavec v delodajalčevo korist odpove ustreznemu plačilu za delo, ki ga je za delodajalca opravil v preteklem obdobju. Takšen dogovor naj bi bil v nasprotju z enim od temeljnih načel obligacijskega prava, tj. načelom enake vrednosti dajatev iz 8. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – OZ). Pritožnik navaja, da je naziranje nasprotne udeleženke, da sedanji koncept delovnega razmerja temelji izključno na določbah civilnega prava, napačno, ker ne upošteva omejitev avtonomije pogodbenih strank, ki omogoča zagotovitev minimalnih pravic in standardov vsakomur, ki se prostovoljno vključi v organizirani delovni proces pri delodajalcu, in same varstvene funkcije delovnega prava, v okviru katerega delodajalec ne sme ožiti pravic delovnopravnega varstva, kot ga delavcu zagotavljajo kogentne norme pozitivnega prava. Zatrjuje, da je v delovnem pravu, v nasprotju z obligacijskim pravom, načelo avtonomije in dispozitivnosti veliko bolj omejeno zaradi subordinirane narave pogodbenih strank. Zato se delavec naj ne bi mogel enostransko odpovedati (delno ali v celoti) temeljnim pravicam iz delovnega razmerja. Določba pogodbe o zaposlitvi o odpovedi pravicam naj bi bila nepošten in nezakonit pogodbeni pogoj, zaradi česar se nasprotna udeleženka naj ne bi mogla uspešno sklicevati na načelo vestnosti in poštenja.

B.

8.Bistveni očitek pritožnika v tej zadevi je, da z vidika dopustnosti odpovedi pravicam iz delovnega razmerja ni odločilno, ali je terjatev iz naslova ustreznega plačila za delo v času podpisa izjave o odpovedi že zapadla ali še ne. Te navedbe so upoštevne z vidika zatrjevane neskladnosti izpodbijane odločitve z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pomenijo namreč očitek o nedopustni različni obravnavi enakih položajev.

9.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-150/22 z dne 1. 2. 2024. Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijano sodbo Višjega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat Ustavnega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

10.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih človekovih pravic ni bilo treba presojati.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata