Up-387/02 - 5

13. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č., D. D. in mag. E. E., odvetniki v Z., na seji senata dne 25. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 221/2001-2 z dne 4. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ki je potrdila sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor. Ministrstvo je namreč z odločbo št. 350-02-377/95 RS z dne 8. 12. 1995 po nadzorstveni pravici razveljavilo lokacijsko dovoljenje za legalizacijo spremembe namembnosti dela gospodarskega poslopja v turistične sobe na območju osrednjega dela Triglavskega narodnega parka (območje Ukanc - K 16/1). Pritožnik navaja, da je lastnik spornega objekta. Pred izdajo lokacijskega dovoljenja naj bi bile spremenjene prostorske sestavine občinskega plana tako, da je bilo sporno zemljišče v njih opredeljeno kot stavbno zemljišče. Občina naj bi na podlagi 44. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. - v nadaljevanju ZUN) ne preverila skladnosti prostorskih ureditvenih pogojev z navedenimi prostorskimi sestavinami občinskih planov, zato se niso smeli izvajati. Ker naj bi torej prostorski ureditveni pogoji ne veljali, je bilo lokacijsko dovoljenje utemeljeno izdano neposredno na podlagi prostorskih sestavin občinskega plana. Vrhovno sodišče naj bi v nasprotju z 22. členom Ustave prekoračilo svoja pooblastila in arbitrarno zaključilo, da so izvedbeni akti le prostorski ureditveni pogoji, ki se ne smejo izvajati. Pritožnik navaja, da mu je onemogočen gospodarski in socialni napredek, ki mu ga zagotavljata 1. člen Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 - v nadaljevanju ZTNP) in 71. člen Ustave. Postopek, v katerem naj bi bila pritožniku onemogočena legalizacija spremembe namembnosti dela gospodarskega poslopja, pa naj bi bil v nasprotju tudi s 74. členom Ustave. Njegov objekt naj bi bil zgrajen pred 17 leti in je v njem 12 let opravljal dejavnost, za katero je pridobil obrtno dovoljenje. Sodišče naj tudi ne bi upoštevalo, da 69. člen prostorskih ureditvenih pogojev za to območje predvideva adaptacije in rekonstrukcije, če ne povečujejo nočitvenih zmogljivosti. Restriktivna razlaga neusklajenih predpisov naj ne bi smela biti v škodo uveljavljanju njegovih pravic.

B.

Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je razumno pojasnilo, da se je v času izdaje prvostopne odločbe po 54. členu ZUN izdalo lokacijsko dovoljenje na območjih, ki so se urejali s prostorskimi ureditvenimi pogoji, le na podlagi lokacijske dokumentacije. Ta se je po 55. členu ZUN lahko izdelala na podlagi določb prostorskih ureditvenih pogojev, ker so se šele z njimi konkretizirale planske odločitve v zvezi z urejanjem prostora tako, da je bila omogočena njihova realizacija v prostoru. Hkrati je ugotovilo, da so prostorski ureditveni pogoji na spornem območju dopuščali spremembo namembnosti objektov za kmetijstvo in gozdarstvo, ne pa za dejavnosti, ki jih navaja pritožnik. Sodišče je s tem svojo odločitev oprlo na razlago Zakona, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

Na odločitev tudi ne more vplivati navedba pritožnika, da je bil pred izdajo lokacijskega dovoljenja spremenjen srednjeročni plan Občine, ki je sporno zemljišče spremenil v stavbno zemljišče. V okviru zakonitih pogojev je imel pritožnik možnost Občini predlagati spremembo prostorskih ureditvenih pogojev, ki so po 54. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Uradni list RS, št. 18/84 in nasl. - ZUN) pravna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je očitno neutemeljen tudi očitek pritožnika o kršitvi 74. člena Ustave.

Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan