Jedro

Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala izključno ekonomski razlog, in sicer da dela, ki ga je opravljala pritožnica zaradi upada poslovanja, ne potrebuje več. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožena stranka morala izvesti reorganizacijo delovnega procesa in ukiniti delovno mesto tožeče stranke. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati le, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, nima pa sodišče v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Tožena stranka je pri odločitvi, kateremu delavcu delovno razmerje preneha, uporabila zakonit kriterij in sicer, katerega delo bo najlažje pogrešila oziroma ga predodelila drugim delavcem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskega razloga z dne 16. 8. 2017 kot nezakonita razveljavi; da tožnici pri toženki delovno razmerje ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, ampak traja od 11. 10. 2017 do dne zaključka obravnave; da se pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 20. 12. 2016 za delovno mesto samostojni izvajalec in pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z dne 21. 12. 2016 za delovno mesto samostojni razvijalec razvežeta z dnem zaključka glavne obravnave; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 11. 10. 2017 do zaključka glavne obravnave priznati vse pravice iz delovnega razmerja in delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati nadomestilo plače v višini 1.835,65 EUR bruto mesečno, po odvodu davkov in prispevkov pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da ji je dolžna obračunati odškodnino v višini 33.041,70 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ji je dolžna povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženki, vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 20. 12. 2016 in 21. 12. 2016, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in delovne dobe, prijavo v vsa zavarovanja ter obračun bruto nadomestila plače, po odvodu davkov in prispevkov pa neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja, da je sodišče nekritično svojo odločitev oprlo izključno na izpoved direktorice toženke, do navedb tožnice pa se, razen v točki 17. obrazložitve, ni opredelilo. Zatrjuje neobstoj odpovednega razloga iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bil podan in dokazan ekonomski razlog na strani tožene stranke. Navaja, da si tožena stranka odhodkov ni prizadevala zmanjšati, saj ni varčevala niti pri osnovnih materialnih stroških (službeni telefon, službeni računalnik), temveč je v zvezi s tem ravnala neskrbno. Menim, da bi tožena stranka do pozitivnega poslovnega izida lahko prišla tudi tako, da bi skrbno načrtovala svoje odhodke. Četudi bi pri toženi stranki obstajal ekonomski razlog, meni da ni prenehala potreba po delu tožnice zaradi ekonomskega razloga na strani tožene stranke. Tožnica je bila na podlagi pogodb o zaposlitvi pri toženki zaposlena krajši delovni čas, z delovno obveznostjo 24 ur tedensko, ki jo je izpolnjevala tako, da je bila zaposlena na projektu A. Ker se projekt A. še vedno izvaja v nespremenjenem obsegu dela, pomeni, da še vedno obstaja tudi potreba po delu, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi pri toženki opravljala. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da finančne težave same po sebi ne predstavljajo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in, da je vsem sodbam skupno, da je ekonomski razlog sicer povzročil, da je v končni fazi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi določenemu delavcu, vendar so bile vse odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonite, izključno zato, ker se je delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno skliceval tudi na organizacijski razlog, kar pa tožena stranka ni storila. Zatrjuje, da se z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki v ničemur niso zmanjšali odhodki. V kolikor je tožena stranka delo tožnice v trajanju 24 ur tedensko predodelila na druge uslužbence, to pomeni, da ni prenehala potreba po delu tožnice oziroma potreba po delu ni prenehala iz ekonomskega razloga, temveč kvečjemu iz organizacijskega razloga. Zatrjuje neobrazloženost odpovednega razloga iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da so se odhodki, ki naj bi jih tožena stranka zmanjšala z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi novega zaposlovanja povečali. Glede pripojitve k Univerzi v B. navaja, da se je predvidevalo, da bo tožena stranka tako okrepila svojo dejavnost, da bo Univerza v B. lahko pridobila toliko projektov, da bo področje raziskav, ki jih sedaj opravlja tožena stranka, postalo rentabilno, sredstva za plače zaposlenih in stroške raziskav pa zagotovljena, kar izhaja iz 6. strani ... Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje s katerim delovna razmerja uslužbencev tožene stranke ob pripojitvi ne bi bila zagotovljena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ko navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče do trditev in dokazov tožeče stranke ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje razloge glede vseh odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo tako pravne razloge kot dejanske ugotovitve, na katere je oprlo svojo odločitev, da je podan ekonomski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S pritožbenimi navedbami tožeča stranka dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost uporabe materialnega prava, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično svojo odločitev oprlo izključno na izpovedi direktorice tožene stranke, da navedb tožeče stranke pa se ni opredelilo, razen v točki 17 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka in skrbne ocene vseh izvedenih dokazov, prepričljivo in argumentirano je pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved direktorice tožene stranke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 12. 2015 za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto samostojni razvijalec; - da je bila na predlog tožnice sklenjena dne 21. 12. 2016 pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za krajši delovni čas 24 ur tedensko, za delovno mesto razvijalec, za obdobje dveh let; - da sta stranki z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016 dogovorili, da javna uslužbenka opravlja delo za izvedbo projekta A., od 1. 1. 2017 pa do zaključka projekta pa je imenovana v projektno skupino projekta A. in je s svojim delovnim časom (24 ur) zaposlena na tem projektu; - da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega (ekonomskega) razloga z dne 16. 8. 2017; - da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezno obrazložila dejanski ekonomski razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice; - da iz finančnih načrtov v letih 2016 in 2017 izhaja, da je imela tožena stranka presežek odhodkov nad prihodki, pri čemer je ta presežek v letu 2015 znašal 195.596,00 EUR, v prvi polovici leta 2017 pa realizacija prihodkov po obračunskem toku ni dosegla niti polovice načrtovanih prihodkov za leto 2017; - da je v posledici zmanjšanja prihodkov tožena stranka v letu 2017 zmanjšala število zaposlenih za dva raziskovalca; - da tožena stranka za opravljanje vsebinskega dela na projektu A. (ki ga je opravljala tožnica) ni zaposlila nobenega novega delavca, temveč ga je predodelila drugim delavcem.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev in upoštevajoč izpoved prič zaključilo, da je toženka zaradi nizke realizacije v določenih kategorijah presežka odhodkov nad prihodki in likvidnostnih težav dokazala obstoj ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da je dejanska potreba po delu tožnice na projektu prenehala zaradi upočasnjenega tempa dela na tem projektu, toženka pa ni imela možnosti, da ji odredi drugo delo, ker ni bilo dela na trgu. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni ustrezno obrazložila. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved ustrezno obrazložila. Skladno z drugim odstavkom 87. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR-11 mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Toženka je to določbo spoštovala, saj je navedla, da je razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice pod pogoji pogodbe iz pogodbe o zaposlitvi ekonomski, da je imela presežek odhodkov nad prihodki, da v letu 2017 realizacija v določenih kategorijah ni bila ustrezna, da je imela likvidnostne težave. Tožena stranka je namreč že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 16. 8. 2017 navedla, da je v letu bila 2015 realizacija presežka odhodkov nad prihodki v višini 195.596,00 EUR, pri čemer je lahko nerazporejeni presežek prihodka nad odhodki iz leta 2014 le delno pokril nastali primanjkljaj; da je v letu 2016 realizirala presežek odhodkov nad prihodki v višini 77.420,00 EUR zaradi česar so se v jeseni tega leta pričele pri toženki pojavljati hude likvidnostne težave; da v prvi polovici leta 2017 realizacija prihodkov po obračunskem toku ni dosegla polovice, ki je bila predvidena v programu dela in finančnem načrtu C. za leto 2017; da je v tem obdobju realizacija prihodkov od D. ter realizacija v okviru E. projekta A. povsem ustrezna, zaskrbljujoča pa je realizacija v kategorijah obdavčljivi dohodki iz proračuna in drugi prihodki (na trgu), ker dosega manj kot tretjino načrtovane; da je zaradi navedenih ekonomskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke na delovnem mestu samostojni razvijalec (A4). Tožena stranka s tem, ko je dodatno utemeljila, zakaj je odpoved podala tožnici (podaljšanje projekta A., tožničino delo je najlažje pogrešila oziroma ga predodelila drugim delavcem), ni nedopustno širila razloge za odpoved, saj z obrazložitvijo tega ni navedla in dokazovala druge razloge, kot jih je podala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka s predloženimi listinami in izpovedjo direktorice dokazala resničnost navedb v odpovedi, da v prvi polovici leta 2017 realizacija prihodkov po obračunskem toku ni dosegla polovice načrtovanih prihodkov za leto 2017. Pri tem je upoštevalo izpoved direktorice, ki je pojasnila, da je pri toženki negotovo, koliko bo prihodkov v kategorijah obdavčljivi prihodki s proračuna in drugi prihodki na trgu. Predvidljiva so bila le proračunska sredstva, ki jih tožena stranka prejme vsako leto od D., enako pa tudi prihodki iz projekta A. Zato je tudi v odpovedi navedeno, da je realizacija v teh dveh kategorijah ustrezna, zaskrbljujoča pa pri obdavčljivih prihodkih iz proračuna, ki jih v letu 2017 ni bilo, prav tako pa tudi ne drugih prihodkov na trgu. Ti prihodki pa so odločilni, kajti prihodki iz teh kategorij odločajo o tem ali toženka posluje pozitivno ali negativno. Prav slaba finančna situacija pri toženki in dejstvo, da se je projekt A. raztegnil na daljše obdobje, kar je pomenilo, da bo tožena stranka svoje naloge na tem projektu opravljala dlje, vendar z manjšim vložkom delovnih ur na posamezno poročevalsko obdobje, s tem pa se je zmanjšala potreba po delu na projektu. Kakor je pojasnila direktorica je skupna količina dela ostala enaka, enak pa je ostal tudi proračun, kar je pomenilo, da je treba upočasniti tempo dela, prav tako pa ni bilo možnosti, da bi raziskovalca s projekta A. razporedila, da bi večji obseg dela opravil na trgu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj ekonomskega razloga za odpoved, pri čemer je konkretna potreba po delu tožnice na projektu prenehala, toženka pa ni imela možnosti, da ji odredi drugo delo, saj ga na trgu ni bilo.

11. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala izključno ekonomski razlog in sicer da dela, ki ga je opravljala pritožnica zaradi upada poslovanja, ne potrebuje več. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožena stranka morala izvesti reorganizacijo delovnega procesa in ukiniti delovno mesto tožeče stranke. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati le, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, nima pa sodišče v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba.

12. Tožena stranka je pri odločitvi, kateremu delavcu delovno razmerje preneha, uporabila zakonit kriterij in sicer, katerega delo bo najlažje pogrešila oziroma ga predodelila drugim delavcem. Pri projektu A. so bili namreč zaposleni trije raziskovalci, ki so imeli ključne vloge: F.F., G.G. in H.H., medtem ko sta bila tožnica in I.I. v podporo. V raziskovalnem programu pa so bili člani raziskovalne skupine H.H., I.I., J.J. in F.F., za katere je bilo smiselno da ostanejo v delovnem razmerju pri toženki, saj so bili ključni v raziskovalnem programu. Po izpovedi direktorice so bili ostali delavci poleg nje še računovodkinja s polovičnim delovnim časom, strokovni sodelavec in dva tehnična delavca, saj dela tehničnega sodelavca ne more opravljati le en delavec. Tožena stranka se je tako odločila za odpoved tožnici, ki je bila v podporo raziskovalcem, saj jo je najlažje pogrešila oziroma njeno delo predodelila drugim sodelavcem.

13. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka v obravnavanem obdobju zaposlovala nove delavce. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka za opravljanje vsebinskega dela na projektu A. torej dela, ki ga je opravljala tožnica, ni na novo zaposlovala. Zaposlovanje na drugih delovnih mestih, kot je strokovni sodelavec, ki je zadolžen za poročanje v okviru projekta, ni primerljivo z delom, ki ga je opravljala tožnica na projektu A., ko je pa delala kot strokovnjak inženir. Tako ni utemeljen ugovor pritožbe, da je tožena stranka v letu 2017 sklenila dve novi delovni mesti, saj je šlo v obeh primerih za nadomestitev delavcev, ki sta zasedala drugi delovni mesti, ter opravljala drugačne delovne obveznosti kot tožnica, kar je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v 14., 15. in 16. točki obrazložitve.

14. Tožnica je predložila v dokaznem postopku sklep Vlade Republike Slovenije z dne 20. 7. 2017, da se toženka po predhodnem soglasju organov Univerze v B. pripoji k Univerzi v B. Ker o tem še ni bilo odločeno, je neutemeljeno predvidevanje morebitne pripojitve tožene stranke k Univerzi. Pojasnilo sodišča v 19. točki obrazložitve pa se nanaša na ...o možnostih pripojitve tožene stranke na drugo raziskovalno dejavnost, iz katere izhaja, da morebitna pripojitev tudi ne bi avtomatično vplivala na obstoj potreb po delu, ki ga je na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljala pritožnica.

15. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s poslovnega razloga zakonita, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.