Jedro

Začasni skrbnik zapuščine je lahko le oseba, ki bo skrbela za zapuščino in bo zastopala interese vseh dedinj, torej taka, ki bo nepristransko zastopala vse dedinje, ne bo povezana z nobeno od njih in bo strokovno usposobljena kvalitetno opravljati naloge skrbnika zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku po pok. J. G. z izpodbijanim sklepom za začasnega skrbnika zapuščine določilo A. N., odvetnika v C., in odločilo, da je postavljeni začasni skrbnik zapuščine upravičen, da v imenu dedinj toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dedinje. Dedinjam je še naložilo, da morajo v roku 15 dni založiti predujem za delo začasnega skrbnika v skupni višini 800,00 EUR oziroma vsaka v višini 160,00 EUR, sicer bo sodišče štelo, da je bil predlog za postavitev začasnega skrbnika umaknjen.

Dedinja T. S. G., zapustnikova vdova, se je zoper uvodoma navedeni sklep pritožila zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je predlagala, da se njo določi za skrbnika zapuščine, ker je seznanjena s poslovanjem pokojnega, zaradi česar je najprimernejša za skrbnika. To pa izhaja tudi iz dejstva, da je imela njegovo splošno pooblastilo. Skrbnik, ki mora skrbeti za zapuščino in zastopati interese vseh dedičev, odgovarja civilno, lahko pa tudi kazensko, zato pritožnica ne sprejema teze sodišča, da ne more biti skrbnica. Po smrti pokojnega celo plačuje kredite, ki jih je pokojni najel za časa svojega življenja. Sodišču očita, da je ob napačni uporabi materialnega prava izreklo, da je postavljeni skrbnik zapuščine „upravičen, da v imenu dedinj toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dedinje“, kakor je sicer del zakonske dikcije, vendar se to nanaša le na zapuščino, za katero skrbi, ne pa na splošno, kakor je sicer razbrati iz nejasnega izreka izpodbijanega sklepa. Tako je storjena absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

V odgovoru na pritožbo z izpodbijanim sklepom določen začasni skrbnik zapuščine, odvetnik A. N., predlaga njeno zavrnitev.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tem, katera oseba je primerna za začasnega skrbnika zapuščine (192. člen in prvi odstavek 131. člena Zakona o dedovanju - ZD), pravilno upoštevalo, da mora biti to oseba, ki bo skrbela za zapuščino in bo zastopala interese vseh dedinj. Torej taka, ki bo nepristransko zastopala vse dedinje, ki ne bo povezana z nobeno od dedinj in bo strokovno usposobljena kvalitetno opravljati naloge skrbnika zapuščine, kar izhaja iz namena instituta skrbnika zapuščine. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je nevtralni odvetnik A. N. iz C. oseba, ki ustreza navedenim kriterijem. Pritožnica, kot ugotavlja v odgovoru na pritožbo odvetnik A. N., v pritožbi ni navedla nobenega razloga, zakaj določeni začasni skrbnik ne bi bil primeren za to funkcijo, pač pa vztraja pri stališču, da je sama najprimernejša za skrbnika. Njenemu mnenju pritožbeno sodišče ne sledi, saj ni moč zaključiti, da bi kot skrbnica nepristransko zastopala interese vseh dedinj. Dedinji N. in L. G., zapustnikovi hčerki, sta že tekom postopka nasprotovali, da bi bila pritožnica določena za skrbnika zapuščine z navedbami, da gre za očiten konflikt interesov dedičev, ko eden drugemu ne zaupajo. Zapuščinsko sodišče je upravičeno štelo, da so utemeljeni pomisleki o primernosti vdove zapustnika za skrbnika. Glede na ugotovitev sodišča, da med dedinjami obstoji spor glede zapuščine, dedne pravice idr., zaradi česar bo moralo prekiniti postopek in dedinje napotiti na pravdo, česar pritožnica prav tako ne izpodbija, in nestrinjanje dedinj N. in L. G. s pritožničinim predlogom, da bi bila skrbnica zapuščine, je odločitev sodišča, da določi za skrbnika zapuščine odvetnika A. N. povsem na mestu. Odvetnik A. N. je oseba, ki glede na podatke v spisu ni povezana z nobenim od dedičev in ki je glede na svojo izobrazbo in poklic, ki ga opravlja, tako strokovno usposobljena, da bo lahko kvalitetno opravljala naloge skrbnika zapuščine. Zgolj to, da je pritožnica seznanjena s poslovanjem pokojnega, ob zgoraj obrazloženem ni zadosten razlog, ki bi utemeljeval predlagano spremembo odločitve sodišča prve stopnje. Prav tako takega razloga ne predstavlja zatrjevano dejstvo, da pritožnica po smrti pokojnega plačuje kredite, ki jih je pokojni najel za čas svojega življenja, saj je, kot je razvidno iz podatkov v spisu, ta plačila že priglasila kot terjatev do zapuščine.

Odločitev sodišča v točki II izreka sklepa pa tudi ni nejasna, kot očita pritožba. Vsebina tega dela izreka sklepa ni nič drugega, kot, kar nenazadnje sama pritožnica ugotavlja, povzeto besedilo dela zakonske dikcije. Ker iz vsebine tako izhaja, da je odvetnik A. N. kot začasni skrbnik zapuščine upravičen, da v imenu dedinj toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dedinje, je to moč in potrebno razumeti le, da se nanaša na zapuščino, za katero skrbi, ne pa na splošno. Tudi sicer sodišču tega besedila ne bi bilo potrebno nujno vnesti v izrek izpodbijanega sklepa, ker so naloge skrbnika določene že v zakonu. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena zato ni podana.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter v v zvezi s 163. členom ZD).