Jedro

Kot okoliščino za zavrnitev predloga za alternativno izvršitev zaporne kazni ne bi smelo upoštevati, da je obsojeni kaznivo dejanje storil kot direktor gospodarske družbe, ki je bil pooblaščen in odgovoren za zakonito poslovanje in razpolaganje s sredstvi gospodarske družbe, saj dejstvo, da je obsojeni kaznivo dejanje storil pri vodenju gospodarske družbe, po takrat veljavnem kazenskem zakoniku, predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ki pa se že pri odmeri kazenske sankcije ne sme upoštevati kot okoliščina, ki vpliva na odmero kazni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrnilo predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, kot neutemeljen.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obsojenec, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovemu predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni ugodi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb obsojenca ter po proučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

5. V 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvo sodišče navedlo pod katerimi pogoji se zaporna kazen lahko izvrši na alternativni način ter okoliščine, ki jih v skladu z določbo devetega odstavka 86. člena KZ-1, sodišče upošteva pri odločanju o alternativni izvršitvi kazni in sicer vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela in osebne ter družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Nato pa je tudi upoštevaje sodno prakso presodilo, da pri obsojencu ni smotrno nadomestiti zaporne kazni z delom v splošno korist. Pri tem je upoštevalo predvsem in po presoji sodišča druge stopnje v pretiranem obsegu težo kaznivega dejanja, zaradi katere mu je bila izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora ter okoliščine, način storitve in posledice tega kaznivega dejanja. Ostalih okoliščin, naštetih v devetem odstavku 86. člena KZ-1, pa prvo sodišče ni ocenilo celovito, zato je prvostopenjsko sklepanje, da že zgolj teža in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ne dopuščajo pri obsojencu alternativne izvršitve kazni zapora, vsaj preuranjeno. Pri tem pa kot okoliščino za zavrnitev predloga za alternativno izvršitev zaporne kazni ne bi smelo upoštevati, da je obsojeni kaznivo dejanje storil kot direktor gospodarske družbe, ki je bil pooblaščen in odgovoren za zakonito poslovanje in razpolaganje s sredstvi gospodarske družbe, saj dejstvo, da je obsojeni kaznivo dejanje storil pri vodenju gospodarske družbe, po takrat veljavnem kazenskem zakoniku, predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ki pa se že pri odmeri kazenske sankcije ne sme upoštevati kot okoliščina, ki vpliva na odmero kazni. Prvo sodišče nadalje še izpostavlja, da je obsojenec s kaznivim dejanjem povzročil škodo v višini nad 1,000.000,00 EUR, kar sicer res predstavlja 20-kratni presežek velike premoženjske škode (50.000,00 EUR), ki je kvalifikatoren element tega kaznivega dejanja. Vendar pa ne gre spregledati dejstva, da je bila ta okoliščina in s tem tudi teža kaznivega dejanja, že ovrednotena pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, kjer sta se obsojenec in državna tožilka dogovorila za eno leto in deset mesecev zapora, ob sicer predpisanem zakonskem maksimumu osem let zapora. Zato višina premoženjske škode na odločitev o alternativni izvršitvi kazni ne more imeti tolikšnega vpliva, kot ga temu dejstvu pripisuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

6. Sodišče prve stopnje je sicer v sklepu omenilo, da je bila obsojencu 22. 1. 2020 izrečena pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, kar naj bi kazalo, da v tem postopku kaznivo dejanje ni osamljen primer. Pri tem sicer ni pozabilo omeniti, da je navedeno kaznivo dejanje obsojenec izvršil 4. 3. 2016, vendar pa ni pojasnilo, kakšen vpliv ima to dejstvo na presojo zelo pomembne okoliščine, to je vedenja obsojenca v času odločanja o alternativni izvršitvi zaporne kazni, o kateri pa se odloča več kot štiri leta po storitvi tega kaznivega dejanja. Še posebej zato, ker na drugem mestu obrazložitve izpodbijanega sklepa (točka 10) prvo sodišče omenja obsojenčevo resocializacijo.

7. Prav tako se prvo sodišče ni opredelilo do nevarnosti, da bi obsojenec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Obsojenčeve navedbe, da te nevarnosti ni, ker je od leta 2011 dalje nezaposlen, v novembru 2020 pa se bo upokojil, je enostavno odpravilo, rekoč, da ta nima posebne teže. Zato se pritožbeno sodišče ni moglo opredeliti do pritožbenih stališč obsojenca o tem, da izrečena mu kazen za kaznivo dejanje povzročitvi splošne nevarnosti in denarna kazen za prometni prekršek, ne moreta biti razlog za sklepanja o obsojenčevi širši družbeni škodljivosti in nevarnosti, da bi kaznivo dejanje ponovil. 8. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je v tem trenutku preuranjeno sklepati, da storitev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti pred štirimi leti in enega prometnega prekrška, v povezavi s težo, načinom in okoliščinami storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja, dajejo zanesljivo podlago za zavrnitev predlagane alternativne oblike izvršitve zaporne kazni. Zato je pritožbi obsojenca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

9. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje natančneje kot doslej pretehtati vse navedbe obrambe v zvezi s predlogom za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ter v nakazani smeri upoštevati okoliščine, ki govorijo v prid odločitvi za alternativno izvršitev kazni, kot tudi okoliščine, ki kažejo na potrebo po zavrnitvi takega predloga. Upoštevati pa bo moralo tudi vedenje obsojenca v času odločanja, kar vse bo lahko podlaga oceni nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti. Pri tem pa ne bo smelo spregledati niti tega, da se tudi z izvršitvijo kazni na alternativni način, uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca, pri čemer pa mora biti način izvršitve kazni koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo. Zato ni nezanemarljivo, da bi bil ob ugoditvi predlogu, obsojeni dolžan opraviti več kot osem mesecev neprekinjenega dela (ob upoštevanju, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden), ki se opravlja brez nadomestila.