Jedro

Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja.

Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljšemu in učinkovitejšemu delu.

V pritožbi izpostavljena sporočila, kot so: "pojdite ven iz cone udobja", "včasih ste zelo naporni, kot v otroškem vrtcu", "sramota", ki se ne nanašajo na tožnika osebno, pač pa na tožnika kot vodjo delovne ekipe oziroma na delo in poslovne rezultate, ne presegajo meja dopustnega.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, 4.098,41 EUR.

II.V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna iz naslova nadomestila za neizkoriščen dopust tožniku plačati 3.758,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 25.427,42 EUR, odškodnine v višini 6.813,35 EUR in odškodnine zaradi mobinga v višini 3.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 4.027,72 EUR (III. točka izreka) in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka v deležu 9,56 % (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnik se pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka in posledično zoper odločitev v III. in IV. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V obsežni pritožbi v bistvenem navaja, da je izredna odpoved delavca dopustna tudi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred nadlegovanjem na delovnem mestu, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede kršitev, povezanih z odvzemom nalog samostojnega vodenja marketinga kot direktorja marketinga, navaja, da po reorganizaciji dejansko ni bil več direktor marketinga, ni bil več v ožji vodstveni ekipi, njegova dela je prevzel A. A. Meni, da je bila reorganizacija le navidezna, z namenom, da so mu bile odvzete naloge. V zvezi z žaljivo komunikacijo, tako v elektronskih sporočilih kot ustno, pa navaja, da je ta ustrezala mobingu in nadlegovanju, presegala je mejo običajne kritike in ga je prizadela. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da ni dobival informacij za delo in da se mu je prepovedalo komunicirati s strankami. Izpostavlja še kršitve v času njegovega bolniškega staleža, v času katerega je moral odgovarjati na vprašanja, kar šteje za nadlegovanje oziroma trpinčenje. Meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva. Na več mestih uveljavlja postopkovno kršitev, ker meni, da se sodbe ne da preizkusiti. V dopolnitvi pritožbe pa navaja, da je 28. 7. 2025 pridobil nov dokaz, iz katerega izhaja, da so bila ravnanja toženke s strani Inšpektorata RS za delo prepoznana kot kršitev 47. člena ZDR-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženka pa se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo stroške mediacijskega postopka in DDV na kilometrino. Toženki pa neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca in s tem v zvezi odsotnosti iz pisarne ter stroškov končnega poročila. Priglaša stroške pritožbe.

5.Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika:

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine, odškodnine za čas odpovednega roka in odškodnine za škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu, vse v zvezi s tožnikovo izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi osme alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi nezagotovitve varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ni bil izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu. Posledično je v izpodbijanem delu sodbe zavrnilo vse tožbene zahtevke.

8.Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb strank in do bistvenih izvedenih dokazov. Ni pa se bilo dolžno opredeliti do prav vsakega zapisa v pisnih izjavah prič in do prav vsakega dela njihovih izpovedb, kot to meni pritožba, pač pa zadošča, da se je opredelilo le do bistvenih in v okviru tožnikove trditvene podlage. V pritožbi smiselno uveljavljani kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako nista podani. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek nepravilne in neprepričljive dokazne ocene. Ta je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z zahtevami iz 8. člena ZPP.

9.Pritožba sicer pravilno navaja, da je skladno z osmo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR-1 izredna odpoved delavca utemeljena tudi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred nadlegovanjem na delovnem mestu. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Za obstoj nadlegovanja mora biti torej izpolnjen tudi pogoj, da vedenje temelji oziroma je povezano s katero od (diskriminatornih) osebnih okoliščin (prim. prvi odstavek 6. člena ZDR-1), česar pa tožnik nikoli ni zatrjeval (niti ne v pritožbi). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki očitanih ravnanj ni obravnavalo tudi z vidika nadlegovanja.

10.Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil trpinčen na delovnem mestu.

11.Pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni bil več direktor marketinga in tako ni bil več v ožji vodstveni ekipi toženke ter da so mu bile posledično vzete nekatere naloge, ne pomenijo, da je bil tožnik trpinčen na delovnem mestu. Toženka je namreč z novim lastnikom in vodstvom ter zaradi slabših poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo. Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja. Prav nasprotno. Ker tožnik ni želel podpisati nove pogodbe o zaposlitvi, je ostala v veljavi njegova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor marketinga z enako plačo. Kot izhaja iz njegove izpovedbe, se je plača ostalim, ki so podpisali anekse, znižala za 10 %. V pritožbi zatrjevan odvzem nekaterih nalog samostojnega vodenja je torej posledica toženkine legitimne reorganizacije poslovanja in ne trpinčenja tožnika.

12.Nadaljnji sklop (pritožbenih) očitkov toženki se nanaša na žaljivo komunikacijo, ki po tožnikovem mnenju predstavlja trpinčenje na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je večina predloženih elektronskih sporočil brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljšemu in učinkovitejšemu delu.

13.V pritožbi izpostavljena sporočila, kot so: "pojdite ven iz cone udobja", "včasih ste zelo naporni, kot v otroškem vrtcu", "sramota", ki se ne nanašajo na tožnika osebno, pač pa na tožnika kot vodjo delovne ekipe oziroma na delo in poslovne rezultate, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne presegajo meja dopustnega. Vodja določenega področja mora biti pripravljen na kritiko, četudi krivda za nepravilnosti ni izključno na njegovi strani. Kritika je lahko tudi ostra, dovoljene so tudi izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive (tako VSRS v sklepu VIII Ips 85/2019), kar v obravnavanem primeru ni preseženo oziroma podano. Tudi če je bil tožnik, ko je bral ta sporočila, res prizadet, kot navaja v pritožbi, to ne vpliva na drugačno odločitev sodišča, da torej takšna komunikacija objektivno gledano ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu.

14.Da gre v predloženih elektronskih sporočilih za kritiko dela in ne za kritiko tožnikove osebnosti, je razvidno že iz sporočil samih, zato niso bistvene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve ni izrecno navedlo, katere priče so to potrdile. Tudi sicer pa to izhaja iz prejšnjih točk obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbe zaslišanih prič.

15.Pritožbene navedbe o žaljivih izjavah B. B. pa so nekonkretizirane, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Ne konkretizira jih niti priča A. A. v delu izpovedi, na katero se sklicuje pritožba. Iz pisne izjave priče C. C. o karmi, ki jo izpostavlja pritožba, pa izhaja, da se komentar B. B. nanaša na tožnika kot lovca. Gre za enkraten komentar, ki niti ni v zvezi z delom in delovnim razmerjem, zato ne predstavlja trpinčenja.

16.Nadalje ne drži pritožbena navedba, da je priča A. A. izpovedal, da so bili sodelavci do tožnika žaljivi. Iz dela izpovedbe, na katero se sklicuje pritožba, navedeno ne izhaja, pač pa izhaja, da niso imeli dobrega mnenja o tožniku. Četudi je navedena priča res izpovedal, kar navaja pritožba, da je tožnik v madžarskih očeh (nov lastnik in vodstvo toženke so Madžari) izpadel kot nekdo, ki je neaktiven in nesposoben opravljati svojo funkcijo, in da naj bi iz pisne izjave priče D. D. izhajala nesposobnost tožnika ter da naj bi A. A. govoril o tožniku, da je nesposoben, pa to, kaj si vodstvo in zaposleni toženke dejansko mislijo o tožniku, ni relevantno za presojo trpinčenja. Za presojo slednjega so, kot izhaja iz že navedene zakonske dikcije, odločilna ravnanja oziroma vedenje, usmerjeno proti tožniku. Zato tudi ni odločilno, kaj je A. A. tretjim osebam govoril o tožniku, kot tudi ne vsebina elektronskega sporočila z dne 31. 3. 2023, ki ni bilo ne namenjeno ne poslano tožniku, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

17.Četudi je sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je priča C. C. izpovedala, da je bil odnos D. D. do tožnika poniževalen in nespoštljiv (kar pa ni zapisalo tudi glede odnosa A. A., kot to zmotno navaja pritožba), to ne pomeni, da je zmotno zaključilo, da ni šlo za trpinčenje, kot trdi pritožba. O tem je namreč sodišče prve stopnje presodilo na podlagi ocene ne le tega dokaza, pač pa tudi vseh ostalih izvedenih dokazov in celotnega postopka (8. člen ZPP). Poleg tega je presoja, ali je šlo za trpinčenje, v pristojnosti sodišča in ne priče (C. C., ki je poniževalen in nespoštljiv odnos utemeljila s tem, da je bila D. D. kratka in jedrnata in ni dovolila, da bi ji kdo razložil, kako se zadeve naredijo bolje, kar pa ne kaže na trpinčenje).

18.Nadalje ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta imela tožnik in A. A. ekstremno dober odnos. V 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč jasno zapisalo, da je tako izpovedal priča A. A. Sicer pa iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 30 in 31) izhaja, da sodišče prve stopnje verjame, da so se odnosi pri toženki po spremembi lastništva spremenili in da so med zaposlenimi obstajala določena trenja in osebnostna nesoglasja, vendar pa navedeno ne predstavlja trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tudi vzvišeno ravnanje tožnikovega sodelavca (kamor sodi v pritožbi izpostavljeno ravnanje A. A., ki je govoril, da mora tožnika naučiti pisati ponudbo) ne predstavlja trpinčenja. Za odločitev v tem sporu pa je povsem nerelevantno dejstvo, kakšno izobrazbo in izkušnje ima A. A. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno razumelo in povzelo elektronsko sporočilo z dne 20. 7. 2022, ki niti ni bilo poslano tožniku. Iz njega namreč izhaja, da so nadrejeni tudi A. A. obravnavali strogo in nanj "pritisnili" v zvezi z aktivnostmi za povišanje prihodkov.

19.Nadalje tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do izpovedbe priče E. E. To je storilo v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, da se je A. A. vsaj trikrat na teden "zdrl" na tožnika, pa ostajajo nekonkretizirane. Ne glede na to, pritožbeno sodišče dodaja, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da opozarjanje na napake in nepravilen odnos do dela, tudi če je to opravljeno z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, še ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu. To velja tudi glede burne izmenjave mnenj in stališč ter občasne izmenjave ostrih besed. Vsak nesporazum in konflikt na delovnem mestu še ni mobing.

20.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in pisne izjave priče C. C. o tem, da je A. A. tožnika izključeval iz informacij, da se tožnik ni smel več sam udeleževati sestankov in da mu je bila dana neizvedljiva naloga (Festival F.). O vsem tem ima izpodbijana sodba razloge v točkah od 43 do 46.

21.Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka pred tožnikom skrivala informacije, ki jih je potreboval za svoje delo. Glede na položaj oziroma delovno mesto tožnika, ga toženka namreč ni bila dolžna vabiti na prav vse sestanke in ga seznanjati s prav vsemi informacijami, pač pa zgolj s tistimi, ki jih potrebuje za svoje delo. Tudi elektronsko sporočilo z dne 28. 9. 2022, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, ne dokazuje, da bi toženka pred tožnikom skrivala informacije (pač pa zgolj to, da tožnik določenih informacij pač nima). Kot je logično obrazložilo sodišče prve stopnje, bi tožnik v primeru sistematičnega prikrivanja informacij in onemogočanja dela zagotovo razpolagal z vsaj enim elektronskim sporočilom s tem v zvezi. Iz 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja, kateri priči (D. D. in A. A.) sta izpovedali drugače od priče C. C., zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Pritožbene navedbe, da je moral tožnik stranke preusmeriti na A. A., pa so nekonkretizirane in kot take ne omajejo zaključka sodišča prve stopnje, da je nedokazan tožnikov očitek o tem, da se mu je prepovedalo komunicirati s strankami.

22.V zvezi s tožnikovim očitkom glede dodeljevanja dela v času bolniškega staleža pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer drži tožnikovo stališče, da je to nedopustno, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za trpinčenje na delovnem mestu. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bila pri toženki praksa (že pred spremembo lastništva), da se je kontaktiralo zaposlene v bolniškem staležu za določene informacije in preproste zadeve z namenom organizacije dela. Tožnik tako ni bil edini, na katerega se je toženka obračala, medtem ko je bil v bolniškem staležu. Ravnanje toženke torej ni bilo usmerjeno zgolj zoper tožnika in ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. Iz elektronskega sporočila z dne 1. 9. 2022, na katerega se sklicuje pritožba, namreč izhaja, da ga (zgolj) prosijo, če dela od doma. Sms sporočilo z meseca maja 2023, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, pa se v spisu ne nahaja, zato se pritožbeno sodišče do navedb s tem v zvezi ne more opredeliti. Res je priča D. D. v pisni izjavi priznala, da je tožnika spraševala po razlogu bolniškega staleža, kot to navaja pritožba. Vendar pa je hkrati navedla tudi, da je bilo to zgolj zaradi organizacije delovnega procesa. Ker je videla, da je tožnik kljub bolniškemu staležu večino časa aktiven v aplikaciji MS Teams, pa ga je vprašala tudi glede pogodbe, ki jo omenja pritožba.

23.Tožnik se v dopolnitvi pritožbe sklicuje na predložen dopis Inšpektorata RS za delo z dne 28. 7. 2025. Kot utemeljeno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo, je tožnik ta dokaz predložil prepozno, zato je neupošteven. Skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Inšpektorat RS za delo je predmetni dopis res izdal šele 28. 7. 2025, vendar pa iz njega izhaja, da je bil izdan na podlagi tožnikovih poizvedb z dne 23. 7. 2025. Tožnik je torej poizvedbe opravil že po izdani sodbi sodišča prve stopnje, kar pa bi lahko storil že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče v tem postopku tudi sicer ni vezano na ugotovitve inšpektorja za delo glede kršitve določil ZDR-1.

O pritožbi toženke:

24.Toženka v pritožbi pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo stroške v zvezi z mediacijo, in sicer 800 točk za zastopanje na mediacijskem naroku in s tem v zvezi 80 točk za odsotnost iz pisarne in materialne stroške ter strošek kilometrine v znesku 47,30 EUR in DDV. Stroški postopka alternativnega reševanja sporov namreč niso stroški sodnega postopka, tudi če gre za mediacijo, ki jo na podlagi Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) strankam zagotavlja sodišče. Mediacija ni del pravdnega postopka. Slednji je zaradi postopka alternativnega reševanja spora prekinjen (tretji odstavek 206. člena ZPP), postopek alternativnega reševanja spora pa je samostojen. V njem navzočnost pooblaščencev strank na srečanjih in narokih niti ni obvezna (peti odstavek 16. člena ZARSS). Skladno z drugim odstavkom 18. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ, ki velja tudi za delovne spore - prvi odstavek 2. člena ZMCGZ) pa vsaka stranka nosi svoje stroške mediacije, če se niso drugače sporazumele; skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih delih. Ker stranki ne navajata, da bi se v postopku mediacije o stroških sporazumeli drugače, krije tožnik sam svoje stroške v zvezi z mediacijo. Gre za jasno zakonsko ureditev, takšno pa je tudi enotno in ustaljeno stališče sodne prakse.

25.Sodišče prve stopnje pa toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov oziroma kilometrine njenega pooblaščenca za prihode na naroke in stroškov odsotnosti iz pisarne. Večinsko stališče sodne prakse je, da se kot potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP) priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež v okrožju sodišča, oziroma da je potne stroške, ki nastanejo pooblaščencu izven okrožja sodišča (in s tem povezane stroške odsotnosti iz pisarne), mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljijo posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve ali odnosom med stranko in pooblaščencem, ki jih mora stranka zatrjevati že ob priglasitvi stroškov, česar pa toženka, katere pooblaščenec ima sedež izven okrožja sodišča prve stopnje, v tem sporu ni storila. Pritožbeno utemeljevanje teh posebnih razlogov, ki naj bi utemeljevali izbiro odvetnika iz drugega okrožja, je prepozno. V zvezi z izpodbijano sodbo priznanimi stroški kilometrine tožniku pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni odločilno, da sedež tožnikove pooblaščenke ni v kraju sedeža sodišča, pač pa je odločilno, da je njen sedež v okrožju sodišča prve stopnje (3. točka drugega odstavka 13. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

26.Pritožba pa utemeljeno izpodbija odmero DDV od kilometrine tožnikove pooblaščenke. Sodna praksa glede obračunavanja DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo večinski sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava. Ne gre namreč za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

27.Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje za priznanje stroška končnega poročila stranki. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, gre za dejanje, ki ni bilo potrebno za pravdo, niti ni izkazano, zanj pa tudi sicer ni podlage v določilih Odvetniške tarife.

28.Stroški tožnika ob odštetju s strani sodišča prve stopnje neutemeljeno priznanih stroškov v zvezi z mediacijskim postopkom in DDV na kilometrino znašajo 5.208,22 EUR, upoštevaje njegov uspeh v postopku pa 497,91 EUR. Po medsebojnem pobotanju s stroški toženke, ji je tožnik dolžan povrniti stroške v znesku 4.098,41 EUR, to je za 70,69 EUR več, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka delno spremenilo tako, da znašajo sedaj stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, 4.098,41 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

29.Ker v ostalem niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 875 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 653,31 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni.

31.Ker je toženka s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ki so tudi sicer le stranska terjatev, le delno uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s toženkino pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklepe VSL II Cp 909/2022, I Cp 270/2022, I Cp 570/2019, IV Cp 1422/2021, VDSS Pdp 656/2015, sodbo VDSS Pdp 354/2022 itd.

2Prim. sklepe VSL III Cp 625/2024, II Cp 202/2025, Cst 246/2025, I Cp 566/2022 itd.