Jedro

Skladno z določbo 5. člen ZJC morajo biti pločniki vzdrževani tako, da jih tudi ob slabih vremenskih razmerah lahko varno uporabljajo vsi uporabniki, ki so jim namenjeni, torej tudi pešci. Sodišče prve stopnje je o poledenelosti pločnika pravilno sklepalo na podlagi zaslišanih prič in je neutemeljeno toženkino zatrjevanje, da ni ravnala v nasprotju s potrebno strokovno skrbnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek za znesek 2.400,00 EUR (1. točka izreka sklepa). V 2. točki izreka sklepa je dovolilo spremembo tožbe. S sodbo je toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 10.645,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz 3. točke izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. točka izreka sodbe).

Tožnici, ki se je poškodovala 8.3.2006 ob padcu na poledenelem pločniku pred knjižnico Prežihov Voranc, je za nepremoženjsko škodo priznalo 10.150,00 EUR, in sicer iz naslova telesnih bolečin 4.500,00 EUR (od uveljavljanih 8.000,00 EUR), za strah 1.000,00 EUR (od uveljavljanih 2.500,00 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti 150,00 EUR (od uveljavljanih 500,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.500,00 EUR (od uveljavljanih 7.000,00 EUR). Priznalo ji je tudi premoženjsko škodo v višini, kot jo je uveljavljala, in sicer izgubo na dohodku v višini 262,88 EUR, potne stroške v višini 203,00 EUR in strošek podatkov Agencije Republike Slovenije za okolje v višini 29,32 EUR.

Proti sklepu in sodbi (zoper 2. točko, 3. točko in 5. točko izreka odločbe) se je toženka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007; UPB 3; št. 45/08, ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica s pripravljalno vlogo 4.11.2008 tožbeni zahtevek delno zvišala in tožena stranka v spremembo ni privolila. Sodišče o spremembi na naroku ni odločilo in je obstajala nejasnost, kaj je predmet obravnavanja. Z opustitvijo odločitve glede spremembe na naroku je sodišče bistveno kršilo določbo pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Zmoten je zaključek sodišča, da listinska dokumentacija ne dokazuje, da je bil pločnik na Tržaški cesti 47a dejansko očiščen oziroma posut proti poledici. Sodišče prve stopnje niti ne pojasni, zakaj listinam ne verjame. V nadaljevanju pritožbe povzema listine, ki dokazujejo, da je posipavala pločnike ob Tržaški cesti. Res iz predloženih listin ne izhaja, da je opravila posipavanje na točno tistem delu pločnika pred knjižnico, kjer je tožeča stranka padla, vendar pa bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bi si ob izvajanju del na celotnem območju občine zapisovala vse naslove, kjer je izvajala dela zimske službe. Za razjasnitev poledenelosti je sodišče prve stopnje zaslišalo le s strani tožeče stranke predlagane priče, medtem ko prič B. G. in A. G. ni zaslišalo in tudi ni obrazložilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in niza razloge, zakaj v izpovedbah prič V. Š. in I. B. ter M. P. in P.M., sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za zaključek, da je bil pločnik poledenel. Izpovedbe prič so nasprotne trditvam tožeče stranke, da je bila na ledeni površini plast novega snega, saj poročilo Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 15.2.2007 dokazuje, da na dan škodnega dogodka ni snežilo. Ugotovitev opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke je brez razlogov, saj je tožena stranka ravnala v okviru načrta zimske službe na območju MOL za zimsko sezono 2005/2006. Okvir skrbnega in rednega opravljanja dejavnosti je začrtan v zakonih in tožena stranka ni ravnala v nasprotju s potrebno strokovno skrbnostjo. Izraža nestrinjanje s sodiščem prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati soodgovornosti. Če je bil pločnik res neočiščen in poledenel, bi lahko izbrala drugo pot do doma. Izpodbija višino prisojene odškodnine in poudarja, da je tožnica prejemala analgetike, da bolečin ne bi trpela in da je v času, ko naj bi po mnenju izvedenca imela stalne bolečine navajala, da je imela bolečine pod mavcem ob večerih. Če tožeča stranka ne bi bila sposobna opravljati svojega dela brez bolečin, s strani ZZZS ne bi bila napotena na delo, dejansko pa je delo opravljala v skrajšanem delovnem času. Ne gre tudi prezreti dejstva, da ji je bilo svetovano, da ob razgibavanjih in fizikalni terapiji nogo obremenjuje le do bolečin. Previsoko je prisojen znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi oviranja pri hoji, uporabi bergel, nezmožnosti opravljanja gospodinjskih opravil je že zajeto v odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnino sodišče prisodi le, če gre za trajno ali vsaj trajnejše zmanjšanje teh aktivnosti. Ne gre prezreti, da tožnica ob zaslišanju duševnega trpljenja zaradi hoje navkreber in navzdol ter po stopnicah, nezmožnosti počepniti, težjega pritiska na zavoro, težjega kolesarjenja, opustitve smučanja ni niti zatrjevala. Sodišču prve stopnje očita, da je tožnici priznalo odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, čeprav takega zahtevka tožnica ni postavila. Tožnica je zahtevala 500,00 EUR za vidno brazgotino na gležnju, kar ne predstavlja pravno priznane škode. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa gre oškodovancu le v primeru trajne spremembe zunanjosti, ki povzroči duševne bolečine. Odškodnine za materialno škodo v znesku 200,00 EUR iz naslova prikrajšanja pri plači sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati, saj je tožnica sama povedala, da je bila na bolniški zaradi poškodbe pri delu in je dobila 100% nadomestilo plače. Potrdilo banke z dne 12.4.2007 ni verodostojno. Iz pravne previdnosti se pritožuje tudi proti stroškovni odločitvi, in podaja pritožbo tudi proti stroškovni odločitvi, če bo s pritožbo uspela.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu: Sodišče prve stopnje, potem ko je tožnica zvišala odškodnino (pripravljalna vloga 4.11.2008), na naroku 5.11.2008 res ni s sklepom dovolilo spremembe (zoper sklep sicer ni posebne pritožbe - 7. odstavek 185. člena ZPP), kar pa ne predstavlja uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za relativno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala. Razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi, zakaj je spremembo tožbe dopustilo (1. odstavek 185. člena ZPP), tožeča stranka v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje. Tožnica je le zvišala že uveljavljane odškodninske postavke (zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženost, prikrajšanje na plači) in ni uveljavljala neke nove škode, zato ni jasno, o čem naj bi "obstajala nejasnost, kaj je bil predmet obravnavanja", kot trdi toženka. Zakaj naj bi bilo toženki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, glede na to, da je bila na naroku, na katerem je prišlo do zvišanja odškodnine in je bil zaslišan izvedenec prisotna, toženka ne pojasni. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke proti sklepu zavrnilo kot neutemeljeno ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi proti sodbi: Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženka, kot izvajalka zimske službe opustila dolžnostno ravnanje, to je čiščenje pločnika (ni ga očistila ledu oziroma posula proti zdrsu), spričo česar je tožnica padla in se poškodovala. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj kljub predloženi listinski dokumentaciji, na katero se v pritožbi pritožnica ponovno sklicuje, ocenjuje, da je tožnica padla, ker je bil pločnik 8.3.2006 leden in neposut (stran 6 in 7 sodbe). Oporo za odločitev, da je bil pločnik na mestu, kjer je tožnica padla, (pločnik na naslovu Tržaška 47 pred knjižnico) zaledenel, je imelo zlasti v izpovedbah prič I. B. in V. Š., katerih verodostojnost toženka niti ne prereka. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v tako dokazno oceno sodišča prve stopnje in pritožbene trditve ne vzbujajo nobenih dvomov. Priči I. B. in V. Š., ki stanujeta v neposredni bližini in sta bila ob škodnem dogodku tudi neposredno prisotna (priča I.B. je bil v neposredni bližini, ko je tožnica padla in ji je pomagal), sta, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, nedvomno potrdili, da so bile na mestu, kjer je tožnica padla, na pločniku ledene zaplate. Pravilnosti take ugotovitve toženka ne more uspešno izpodbiti s trditvijo, da priča I.B., ki je šel po isti poti kot tožnica, ni padel. Omenjena priča je namreč povedala, da si je ogledala mesto, kjer je tožnica padla, in je bil tam led prekrit z ivjem. Izpoved tožnice, da je bil led pokrit z novo zapadlim snegom, torej tudi ne nasprotuje izpovedi te priče, kot trdi tožnica. Obstoj vode ob pločniku pa tudi ne dokazuje, da na pločniku ni bilo ledu. Tudi dejstvo, da priča V. Š., ki je šel po isti poti kot tožnica, ni padel, ne omogoča drugačnega zaključka. Ob dejstvu, ki ga navaja toženka sama, da iz listinske dokumentacije ni razvidno, da bi bilo opravljeno čiščenje točno na tistem delu pločnika pred knjižnico, kjer je tožnica padla, tudi priči B. G. in A. G., ki ju je toženka predlagala v dokaz, da se je odstranjeval sneg in posipavala Tržaška cesta (pripravljalna vloga 1.10.1007), ne bi mogla potrditi navedb toženke, da je tudi sporni del pločnika posipavala. Opustitev zaslišanja teh prič zato ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zbirno poročilo o akciji zimske službe z dne 8.3.2006 in strojno poročilo z dne 7./8.3.2006 ter prevozni list z dne 7./8.3.2006, na katere se toženka sklicuje v dokaz posipavanja pločnikov ob Tržaški cesti, govori kvečjemu v prid tožničini trditvi, da so bili pločniki poledeneli, kot pritožbenemu zatrjevanju, da ni moglo biti poledice, še zlasti, ker je do padca prišlo ob 7. uri zjutraj.

Skladno z določbo 5. člena Zakona o javnih cestah morajo biti javne ceste in s tem pločniki (pločniki so sestavni del cestišča) vzdrževani tako, da jih tudi ob slabih vremenskih razmerah, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki, ki so jim namenjeni, torej tudi pešci. Sodišče prve stopnje je o poledenelosti pločnika pravilno sklepalo na podlagi zaslišanih prič in je neutemeljeno toženkino pritožbeno zatrjevanje, da ni ravnala v nasprotju s potrebno strokovno skrbnostjo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je toženka ne izpodbija, da je tožnica, ki je že pred škodnim dogodkom hodila peš v službo in je imela do službe 25 minut, imela primerno obutev (čevlje z gumijastim podplatom), sodišče prve stopnje utemeljeno tožnici ni pripisalo soodgovornosti k nastanku škode. S pritožbeno trditvijo, da bi si tožnica morala izbrati drugo pot do službe, toženka pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Dolžnost toženke je, da poskrbi za čiščenje pločnikov, in ne more zahtevati, da v primeru opustitve svoje dolžnosti, pešci, ki neočiščene pločnike uporabljajo, kljub normalni previdnosti, sami trpijo škodo v primeru morebitnega padca.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo in je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost bolečin ter tudi neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer je imelo podlago glede intenzivnosti in trajanja bolečin v mnenju izvedenca dr. B.R., ki ga je na obravnavi tudi zaslišalo in izpovedbi tožnice. Tožnica je dobila poškodbo desnega gležnja, in sicer zlom obeh grč gležnja desne noge, kar je izvedenec ocenil kot hudo telesno poškodbo. Ni jasno, na čem temelji pritožbena trditev, da če tožeča stranka ne bi bila sposobna opravljati svojega dela brez bolečin, s strani ZZZS ne bi bila napotena na delo. Izvedenec je glede tega vprašanja povedal, da je to stvar komisije. Sicer pa dejstvo, da je delo opravljala v skrajšanem delovnem času nedvomno dokazuje, da je imela bolečine. Izvedenec je tudi potrdil, da je pri razgibavanju imela precejšnje bolečine, kar je vodilo kirurga k temu, da se je odločil za odstranitev osteosintetskega materiala in ponovno operacijo 11.1.2007. Zgolj s trditvijo, da je bilo tožeči stranki svetovano, da nogo obremenjuje le do bolečin, toženka drugačnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ne more uspešno izpodbiti.

Sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot prikazuje pritožnica, temveč za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, za kar je imelo podlago v izvedenskem mnenju. Po mnenju izvedenca trajne posledice v anatomskem smislu predstavlja okvara sklepnega hrustanca zaradi zloma notranje grče desnega gležnja, ki je prizadel tudi sklepni hrustanec notranje (tibialne) grče, ki se ne obnavlja. V funkcionalnem smislu se to odraža v omejeni gibljivosti gležnja v vseh smereh za 1/3. Zaradi trajnih posledic tožnica težko dolgo stoji in hodi, težko hodi navkreber in navzdol, težko hodi po stopnicah, z desno nogo ne more počepniti, težje pritisne zavoro v avtu, težje kolesari, ker noge v gležnju povsem ne iztegne, opustila je fitnes, aerobiko in smučanje. S tem je izvedenec potrdil tožničine trditve v tožbi o posledicah, ki so ji ostale po nesreči. Ob zaslišanju pa je tožnica izpovedovala o bolečini, ki se pojavi, če nogo preveč obremenjuje (če predolgo hodi) in vsakodnevnem jutranjem razgibavanju noge, kar jo nedvomno ovira pri vsakdanjem življenju in ji povzroča duševne bolečine.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnica ni uveljavljala odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj je, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pojem skaženosti pravni standard in so lahko posamezne spremembe v oškodovančevem videzu označene kot kozmetični defekti (tožnica je prvotno s tožbo zahtevala plačilo zaradi skaženosti v obliki dveh brazgotin), kar ustreza standardu skaženosti). Ob neizpodbijani ugotovitvi, da ima tožnica na desnem gležnju dve brazgotini po operacijah, in sicer približno 10 cm dolgo brazgotino na zunanji strani in 5 cm dolgo brazgotino na notranji strani, da ji je ostala lažja atrofija desnih meč, ki so po obsegu tanjša za približno 2 cm od levih meč in da tožnica pri hoji rahlo šepa, nedvomno obstaja pravna podlaga za priznanje odškodnine iz naslova skaženosti. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka ni skažena, ker brazgotini nista taki, da bi vzbujali odpor pri ljudeh. Tudi ne drži, da tožnica duševno ne trpi, saj je iz njene izpovedbe razvidno drugače. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno verjelo, da jo neprijetno zanimanje drugih moti, kar nedvomno predstavlja duševne bolečine, ki jo opravičujejo do odškodnine 150,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Glede priznane odškodnine za materialno škodo v izpodbijanem znesku 200,00 EUR iz naslova prikrajšanja pri plači, je tožnica pojasnila, da se prikrajšanje nanaša na izplačilo, ki je bilo vezano na prisotnost oziroma opravljene ure dela. Podlago za priznanje odškodnine je sodišče prve stopnje imelo v potrdilih delodajalca, ki jim tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni odrekala verodostojnosti in predstavlja pritožbena trditev, da potrdilo banke z dne 12.4.2007 ni verodostojno, nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje, glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

Pravilnosti stroškovne odločitve toženka obrazloženo ne izpodbija in jo veže na uspeh s pritožbo (s pritožbo ni uspela). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je stroškovna odločitev materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP) in je odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.