Jedro

Sodišče svoje odločitve glede stvarne legitimacije ne more sprejeti na podlagi dejstev, ki niso del postopka. Za tista dejstva ki pa so del postopka, torej dejstva, ki sta jih stranki v postopku navedli, pa mora sodišče vedno opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni načela nobena stranka.

Pri užitku gre za obliko omejitve lastninske pravice, s katero lastnik na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastnik pa po prenosu ne more več rabiti in uživati stvari, če je takšno upravičenje prenesel na užitkarja. Gre za izpodbojno domnevo, da je tožnik z ustanovitvijo užitka v celoti prenesel upravičenje do rabe in uživanja njegovega dela nepremičnine (vključno s pravico do oddajanja v najem) na svojega sina. Trditveno in dokazno breme glede nasprotnega je tako na tožniku, ki pa le-tega ni uspel dokazati, saj se do teh navedb sploh ni opredelil.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 180,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je v sporu majhne vrednosti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika) na plačilo 1.815,00 EUR, ki naj bi jih bila dolžna plačati tožena stranka (toženka) kot uporabnino za uporabo nepremičnine z ID znakom parcele 0000 682/7, katere solastnik je tožnik. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da toženki v stečajnem postopku ni bila kršena njena predkupna pravica do nakupa lastniškega deleža na nepremičnini, ki je bil tekom stečajnega postopka prenesen na tožnika, saj je imela možnost zoper tožnika vložiti ustrezno pravno sredstvo, pa ni izkazala, da je le-to vložila. Hkrati pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik nima aktivne legitimacije za zahtevanje plačila uporabnine, saj je v korist svojega sina v zemljiški knjigi vknjižil užitek s pravico oddajanja nepremičnine v najem. V takem primeru je lahko zaradi neupravičene uporabe prikrajšan le užitkar, zato tožnik ni upravičen uveljavljati plačila uporabnine.

Pritožbene navedbe tožnice

2.Tožnik v pritožbi zatrjuje, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, saj glede obstoja omenjene stvarne pravice užitka v tožbi ni bilo podanih nobenih dejanskih trditev, na katere bi bilo potrebno odgovoriti. Toženka pa po drugi strani v zvezi s tem v odgovoru na tožbo tudi ni podala nobenih konkretnih navedb, kaj naj bi bila vsebina tega užitka oziroma, kakšna upravičenja naj bi s tem tožnik prenesel na svojega sina, zato tožnik na te navedbe tudi ni mogel ustrezno odgovoriti. Kljub odsotnosti ustreznih trditev je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da gre pri tem za užitek na solastniškem deležu, čeprav bi šlo lahko tudi za druge vrste užitkov, ki omogočajo uporabo tudi lastniku. S tem je samovoljno sprejelo nekatere zaključke, za katere ni imelo dejanske podlage, s čimer je kršilo razpravno načelo in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodba nezakonita. Iz navedenih razlogov pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Odgovor toženke na pritožbo

3.Toženka pritožbi v celoti nasprotuje in v odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo, se do ostalih navedb toženke v odgovoru na pritožbo ni opredelilo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR, se postopek v tej zadevi v skladu s prvim odstavkom 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vodi po pravilih, ki veljajo v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). V skladu s prvi odstavkom 458. člena ZPP se sodba ali sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, sme izpodbijati zgolj iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- tožnik je solastnik 1/2 nepremičnine z ID znakom parcela 0000 682/7 (priloga A2); toženka je solastnica v višini 1/4, A. A. (toženkin oče) pa prav tako 1/4; A. A. nepremičnine ne uporablja; tožnik je solastninsko pravico pridobil v postopku osebnega stečaja na A. A. na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu St 000/2010 z dne 5. 5. 2020, ki je postal pravnomočen 25. 8. 2020 (A3); toženka je nepremičnino uporabljala in v njej živela, še preden je tožnik postal solastnik;

- tožnik je toženko z dopisom z dne 29. 9. 2020 (A4) pozval, da mu kot solastniku pošlje duplikat ključev vseh vhodov v hišo, da bo imel posest na nepremični do 1/2 in bo z njo razpolagal po svoji volji in se vanjo morda vselil, da mu pošlje kopije vseh najemnih pogodb, ki jih ima sklenjene z najemniki in mu sporoči, za kakšne najemnine prostore v hiši oddaja; toženka je dopis prejela 1. 10. 2020 (povratnica v A4) in tožniku z dopisom z dne 12. 10. 2020 odgovorila, da naj se v zvezi s predajo ključev od vseh vhodov v hišo obrne na bivšega lastnika A. A. ter tožnika obvestila, da je zaradi kršitve njene predkupne pravice v stečajnem postopku vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in ustavno pritožbo ter da namerava vložiti ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja;

- tožnik je dne 1. 12. 2020 na svojem deležu vknjižil užitek v korist svojega sina B. B. s pravico do oddajanja nepremičnine v najem;

- tožnik je dne 4. 2. 2021 vložil predlog za delitev stvari, v katerem je navedel, da zaradi nezmožnosti fizične delitve stvari predlaga prodajo nepremičnine;

- mesečna tržna najemnina za primerljivo nepremičnino bi znašala 1.210,00 EUR neto, polovica pa tako znaša 605,00 EUR.

Glede presoje aktivne legitimacije

V odgovoru na tožbo je toženka podala trditev, da je tožnica, zaradi vršenja določenega pritiska nanjo, 1. 12. 2020 na svojem solastniškem deležu vknjižila užitek v korist B. B. (tožnikovega sina) in to s pravico do oddajanja predmetne nepremičnine v najem. Tožnik se do teh navedb v svoji pripravljalni vlogi ni opredelil. V skladu z drugim odstavkom 214. člena se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja argumentov zakaj, štejejo za priznana. Tožnikove navedbe v pritožbi, da toženka svojih navedb ni ustrezno konkretizirala na način, da bi se bil tožnik dolžan do njih opredeliti, so neutemeljene. Posledice neopredelitve do posameznih navedenih dejstev nasprotne stranke iz 214. člena ZPP veljajo za vsa dejstva, ne glede na stopnjo njihove konkretiziranosti. Vprašanje relevantnosti teh dejstev pa je stvar dokazne ocene, kar je v pristojnosti sodišča in ne strank. Dolžnost stranke je tako, da se do navedb nasprotne stranke opredeli. Če tega ne stori, sprejme tveganje za posledice iz 214. člena ZPP. Ker se tožnik do omenjenega dejstva toženke v svoji pripravljalni vlogi ni opredelil, se to dejstvo šteje za priznano.

Sodišče prve stopnje pa je nato to dejstvo interpretiralo na način, da je tožnik s tem svoje stvarnopravno upravičenje do uporabe in uživanja (kar vključuje tudi upravičenje do posesti in oddajanja v najem) v celoti prenesel na svojega sina. S tem je tožniku kot lastniku ostalo zgolj upravičenje, da s stvarjo razpolaga (torej da jo prenese ali obremeni), vsa ostala upravičenja pa so bila prenesena na njegovega sina, ki je zato edini, ki od toženke lahko zahteva plačilo uporabnine, saj je kot užitkar edini, ki je zares prikrajšan. Tožbeni zahtevek je tako zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, pri čemer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se toženka na aktivno legitimacijo sicer ni izrecno sklicevala, vendar pa je moralo sodišče glede na podano dejansko podlago uporabiti pravilno materialno pravo, stvarna legitimacija pa je vprašanje materialnega prava, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Stališče sodišča prve stopnje, da mora sodišče na vprašanje aktivne legitimacije paziti po uradni dolžnosti, je napačno. Vprašanje (aktivne) stvarne legitimacije je sicer res vprašanje materialnega prava, vendar pa so podlaga za presojo tega pravnega vprašanja dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev pa sodišče ne more ugotavljati po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je odločitev o neobstoju aktivne legitimacije sprejelo kljub odsotnosti izrecnega sklicevanja toženke na to dejstvo, kar je v izpodbijani sodbi tudi samo poudarilo. Kljub temu pa to ne pomeni, da je takšna odločitev napačna. Omenjeno stališče sodne prakse namreč ne gre tako daleč, da bi zahtevalo izrecno sklicevanje na ugovor aktivne legitimacije. Namen tega stališča je v tem, da se z njim prepreči situacije, ko bi sodišče povsem samoiniciativno sprejelo dokazno oceno o stvarni legitimaciji, in sicer na podlagi navedb in dejstev, ki sploh niso bila del tega postopka in se tako stranke do teh dejstev sploh niso imele možnosti izjaviti. Takšna sodba bi upravičeno predstavljala sodbo presenečenja, sodišče pa bi s tem tudi kršilo razpravno načelo (2. in 7. člen ZPP). Sodišče torej svoje odločitve glede stvarne legitimacije ne more sprejeti na podlagi dejstev, ki niso del postopka. Za tista dejstva ki pa so del postopka, torej dejstva, ki sta jih stranki v postopku navedli, pa mora sodišče vedno opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni načela nobena stranka.

Toženka je v odgovoru na tožbo podala jasno trditev, da je tožnik v zemljiško knjigo v korist svojega sina vpisal užitek na solastniškem deležu, ki omogoča tudi dajanje v najem. Gre za posebno obliko užitka, urejeno v 231. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da ima užitkar v tem primeru pravico izvrševati užitek v obsegu solastnikove pravice. Iz navedenega razloga tako ne držijo navedbe tožnika, da iz omenjenega dejstva ni mogoče ugotoviti, za kakšne vrste užitek gre. Pri užitku gre za obliko omejitve lastninske pravice, s katero lastnik na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastnik pa po prenosu ne more več rabiti in uživati stvari, če je takšno upravičenje prenesel na užitkarja.

Gre za izpodbojno domnevo, da je tožnik z ustanovitvijo užitka v celoti prenesel upravičenje do rabe in uživanja njegovega dela nepremičnine (vključno s pravico do oddajanja v najem) na svojega sina. Trditveno in dokazno breme glede nasprotnega je tako na tožniku, ki pa le-tega ni uspel dokazati, saj se do teh navedb sploh ni opredelil.

Sodišče prve stopnje je tako na podlagi obstoječih dejstev pravilno ugotovilo, da tožnik nima upravičenja zahtevati uporabnine po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ) od toženke, saj je to kot užitkar upravičen storiti zgolj njegov sin. Sodišče prve stopnje s tem ni kršilo razpravnega načela, saj je odločalo zgolj na podlagi dejstev, ki so že bila del pravdnega postopka. Takšna sodba tudi ne predstavlja sodbe presenečenja, saj je tožnik imel možnost opredeliti se do dejstev, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev pa tega ni storil, zato mu pravica do izjave ni bila kršena. Iz navedenih razlogov je tako sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije. Tožnikovi pritožbeni razlogi so neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Pritožbeni stroški

12.Ker je bil tožnik s pritožbo v celoti neuspešen, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan toženki povrniti vse pravdne stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT) ter Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo stroške za vložitev odgovora na pritožbo v višini 300 točk (tar. št. 22/1 OT) oziroma 180,00 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za posvet s stranko, ki se obračuna po tar. 43 OT. Po omenjeni tarifni številki se odmerijo zgolj stroški, ki so samostojne storitve in niso že vsebovani v drugih tarifnih številkah, posvet s stranko pa je praviloma že vsebovan v storitvi sestave vloge, razen če stranka dokaže nasprotno. Ker toženka ni uspela dokazati, da gre za takšne storitve, sodišče teh stroškov ni priznalo. Tožnik je tako odmerjene stroška dolžan povrniti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

-------------------------------

1VSRS Sklep III Ips 177/2007 z dne 5. 10. 2010.

2Glej prav tam.

3Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (2004), str. 934.

4VSL Sodba in sklep V Cpg 606/2018 z dne 5. 12. 2018.