Jedro

Sodišče je obstoj skrajne sile, če storilec oziroma njegova obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je njen obstoj verjeten, dolžno do konca preveriti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Dobrepolje, Loški Potok, Ribnica, Sodražica in Velike Lašče je s plačilnim nalogom z dne 26. 5. 2015 storilca M. V. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 4. točki v zvezi s 1. točko petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu izrekel globo v znesku 500,00 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 3. 9. 2015 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 14. 12. 2015. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS in kršitve načela materialne resnice iz 68. člena ZP-1, v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v ponovno odločanje. Kršitev pravice do obrambe vrhovni državni tožilec utemeljuje z navedbami, da je storilec, ki je voznik reševalnega vozila, v obravnavani zadevi s predložitvijo konkretnega dokaza – potnega naloga, kot tudi s pisno izjavo direktorice zdravstvenega doma, za dokazovanje materialnopravno relevantnega dejstva – skrajne sile, zadostil aktivnemu ravnanju, ki se od njega pričakuje. S predložitvijo potrdila, iz katerega izhaja, da je kritičnega dne opravljal nujni prevoz, je storilec posredno predlagal izvedbo razbremenilnega dokaza za dokazovanje materialnopravno relevantnega dejstva – skrajne sile. Sodišče pa je obstoj skrajne sile, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti. Zgolj z obrazložitvijo, da iz predloženih dokazov ni razvidno, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, je zato sodišče kršilo pravico do obrambe tudi na način, da storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o navedeni okoliščini. Ker sodišče obstoja skrajne sile ni raziskalo v zadostni meri, pa je kršilo tudi načelo materialne resnice. Sodišče namreč ni podvomilo v obstoj nevarnosti, zaradi po presoji sodišča premalo predloženih dokazov pa se o načinu odvračanja nezakrivljene nevarnosti sploh ni izjavilo in posledično dejanskega stanja ni v celoti raziskalo. Glede na to, da je prehitra vožnja osrednja značilnost reševalnih vozil na nujni vožnji, se vrhovnemu državnemu tožilcu postavlja vprašanje, na kakšen način bi sploh storilec še lahko odvračal nevarnost in s kakšnimi dokazi bi lahko zadostil zahtevi sodišča. Obrazložitev sodišča tako po njegovem stališču ne vsebuje kvalitativne presoje ravnanja storilca niti presoje predloženih dokazov. Opisani kršitvi sta po mnenju vrhovnega državnega tožilca vplivali na zakonitost sodbe, saj je bilo onemogočeno ugotavljanje izključitve protipravnosti kršitve, ki bi lahko privedlo do drugačne odločitve sodišča. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki je nanjo odgovorila 19. 1. 2016. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti se v celoti strinja.

B.

4. Storilec, ki je voznik reševalnega vozila, je v zahtevi za sodno varstvo priznal, da je 18. 5. 2015 v naselju z reševalnim vozilom prekoračil dovoljeno hitrost. Vendar je navedel, da mu je prehitro vožnjo narekovala službena dolžnost, ker je kot urgentni reševalec na nujni vožnji na Urgentno travmatološko kliniko peljal poškodovano osebo, ki je padla z višine, kar izhaja tudi iz naloga za prevoz, ki ga je priložil zahtevi. Te njegove navedbe je v pisnem dopisu potrdila tudi direktorica Zdravstvenega doma Ribnica, kjer je storilec zaposlen. V zahtevi za sodno varstvo je storilec nadalje navedel, da je imel med vožnjo vklopljene svetlobne in zvočne signale, in da je kljub prehitri vožnji vozil na tak način in s takšno hitrostjo, da je še vedno obvladal vozilo, in da ni ogrožal drugih udeležencev v cestnem prometu.

5. Sodišče je v razlogih sodbe presodilo, da se storilec v tem delu smiselno sklicuje na institut skrajne sile, ki ga je na podlagi izrecnega napotila v 8. členu ZP-1 dopustno smiselno uporabiti tudi v postopku o prekršku. Skrajno silo ureja 32. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki v prvem odstavku opredeljuje upravičljivo skrajno silo ter določa, da dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. V drugem odstavku istega člena je opredeljena opravičljiva skrajna sila, ki ne izključuje protipravnosti storilčevega dejanja, ampak zgolj njegovo krivdo, če so izpolnjene nadaljnje predpostavke, in sicer, da storilec odvrača nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, da povzročeno zlo ni nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in da se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti.

6. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča v izpodbijani sodbi, da se je storilec v zahtevi za sodno varstvo smiselno skliceval na ravnanje v skrajni sili. Ni pa mogoče sprejeti stališča sodišča, da storilec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki se zahteva od storilca, ki se sklicuje na skrajno silo. V zvezi s tem je sodišče presodilo, da storilec ni konkretiziral nujne vožnje v smeri odvračanja istočasno nezakrivljene nevarnosti za življenje pacientke, ki je bila napotena na urgentno travmatološko kliniko, oziroma da iz njegovih navedb ni razvidno, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, in da se ji ni bil dolžan izpostavljati. S takim stališčem je sodišče po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno poseglo v storilčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS). Načelo materialne resnice, ki velja tudi v prekrškovnem postopku, od sodišča terja, da po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku (prvi odstavek 68. člena ZP-1). To pomeni, da kakor hitro storilec izkaže, da vsebina določenega dokaza izključuje bodisi protipravnost njegova ravnanja bodisi njegovo krivdo, kar ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik zadeve v postopku o prekršku popolnoma raziskan. Z drugimi besedami, sodišče je obstoj skrajne sile, če storilec oziroma njegova obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je njen obstoj verjeten, dolžno do konca preveriti.(1) Tega sodišče v obravnavanem primeru ni storilo, pri čemer iz obrazložitve sodbe ni jasno razvidno ali je sodišče štelo, da storilec ni izkazal predpostavk upravičljive ali opravičljive skrajne sile. Sodišče je namreč predpostavke skrajne sile presojalo na podlagi določbe 32. člena KZ-1, ki je veljala pred novelo KZ-1B, ki je besedilo 32. člena KZ-1 spremenila.

C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo dokazni postopek dopolniti in popolnoma raziskati ali so podane vse predpostavke upravičljive oziroma opravičljive skrajne sile in na podlagi skrbne presoje izvedenih dokazov o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.

(1) Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, tč. 15.