Jedro

Ni nujno in tudi ni pogosto v sodni praksi, da bi se duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ugotavljale s pomočjo izvedenca psihiatra. V obravnavanem primeru, ko gre za izgubo goleni, je sodišče vsekakor samo sposobno presoditi tožnikovo izpovedbo o njegovi prizadetosti zaradi tega. Gre za okrnitev telesne integritete, katerih posledice v duševni sferi prizadetega je mogoče presoditi tudi brez sodelovanja izvedenca psihiatra.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata prvi toženec D. S. in tretja tožena stranka - zavarovalnica. nerazdelno plačati tožniku J. D. odškodnino v znesku 9.800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.4.1999 dalje. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in v ostalem tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je dne 29.9.1986 v Z. L. prvi toženec z motorjem zadel tožnika, ki je hodil po desni strani ceste in ob sebi potiskal kolo. Pri tem je bil tožnik hudo poškodovan. Za nesrečo je kriv prvi toženec, ker je nepravilno ocenil prometni položaj in prepozno reagiral. Za škodo odgovarja tudi tretja tožena stranka, pri kateri je imel toženec zavarovano odgovornost. Tožnik je ob nesreči dobil večkratni odprti prelom leve golenice, prelom lobanje, prelom levega desetega rebra in popoškodbeni šok. Zaradi gnojenja rane mu je bila nato amputirana leva golen. V zvezi s tem je pretrpel hude in dolgotrajne bolečine ter druge nevšečnosti. Za pretrpljene bolečine mu je sodišče prisodilo odškodnino v znesku 2.500,000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000.000,00 SIT, za strah 700.000,00 SIT in za skaženost 700.000,00 SIT, kar skupaj znese 9.900.000,00 SIT, vendar mu je zmotno prisodilo 9.800.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožila prvi toženec in tretja tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Prvi toženec vlaga revizijo zoper sodbo višjega sodišča. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi druge stopnje najprej očita obsežnost in meni, da "obseg 9 strani neizpodbitno potrjuje, da je pritožbeno sodišče na vsak način, a iz neznanih razlogov, želelo obdržati v veljavi nekorektno in nezakonito sodno odločitev, sprejeto na prvi stopnji". Poudarja tožnikovo vinjenost in meni, da tožnik ni mogel hoditi naravnost. Kolo, ki ga je potiskal ob sebi, njegovi stabilnosti ni koristilo. Zaradi kolesa je tožnika še močneje zasukalo v levo pred motor. Zato je tožnik v velikem delu prispeval k nesreči. Pojasnjuje svoj predlog, da bi se opravil ogled in rekonstrukcija zato, da bi se preverili podatki, ki so jih ugotovili policisti. V zvezi z višino prisojene odškodnine pa revizija navaja, da bi bilo mogoče duševne bolečine ugotoviti samo na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Ne glede na to pa je prisojena odškodnina previsoka in odstopa od sedanje sodne prakse.

Revizija je bila vročena tožeči stranki ter drugi in tretji toženi stranki, ki nanjo niso odgovorile. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba druge stopnje izčrpno in natančno odgovarja na pritožbene navedbe obeh pritožnikov. Obseg te sodbe je v skladu z obsegom obeh pritožb (toženčeva 7 strani in tretje tožene stranke 6 strani). Zato so revizijski očitki v tej smeri nesmiselni.

Ugotovitve sodb prve in druge stopnje o vplivu tožnikove vinjenosti na stabilnost njegovega gibanja temelji na mnenju izvedenca dr. B. Š. Ta ugotavlja, da koncentracija alkohola v krvi J. D. v času prometne nezgode ni bila dovolj visoka, da bi iz tega podatka lahko sklepali, da je bila njegova hoja zaradi vpliva alkohola nestabilna oz. da je hodil cik-cak po cestišču. Kolo, na katerega se je opiral, je njegovo stabilnost še povečalo. Drugačno mnenje revidenta teh ugotovitev ne more izpodbiti. Gre za dejansko stanje, ki ga sodišče ugotavlja na podlagi ocene dokazov. Tega z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Sodišče je v zvezi z gibanjem tožnika, ki je bistveno vprašanje za njegovo morebitno soodgovornost za nesrečo, izvedlo in ocenilo tudi druge dokaze, vendar ni ugotovilo tega, kar zatrjuje toženec, namreč da bi tožnika nenadoma zaneslo pred motor. Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno v postopku na obeh stopnjah. V zvezi s tožnikovim zatrjevanim prispevkom k nesreči to pomeni, da je tožnik hodil ob kolesu, ki ga je potiskal desno ob sebi, kar je bilo v skladu s 101. členom tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 63/80). Na cesti je s tem zavzemal največ 1,8 metra, cesta pa je bila široka 5,4 metra in na njej ni bilo tedaj nobene ovire, ki bi tožencu preprečevala, da bi tožnika varno prehitel. Revizija v zvezi s svojimi očitki, da ni bil sprejet predlog za ogled in rekonstrukcijo dogodka, nepopolno povzema razloge sodbe druge stopnje. Pritožbeno sodišče je svoje stališče o tem predlogu pojasnilo predvsem z obrazložitvijo, da toženec ni navedel, katere odločilne in bistvene okoliščine naj bi sodišče razčistilo z ogledom in rekonstrukcijo in da izvedbe teh dveh dokazov niti ni določno predlagal, saj le navaja, da bi bilo ogled in rekonstrukcijo potrebno oziroma koristno opraviti. Ti razlogi pritožbenega sodišča so utemeljeni in s tem ni bila storjena nobena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnikove poškodbe, potek zdravljenja z vsemi zapleti in nevšečnostmi, rehabilitacija in posledice so izčrpno obravnavane v postopku na prvi in drugi stopnji. Tega revizija ne osporava, zato revizijsko sodišče teh podatkov ne ponavlja. V zvezi z revizijskim očitkom, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so za podobne poškodbe in posledice v sodni praksi evidentirane tudi bistveno višje odškodnine (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pregled sodne prakse - GV založba 2001). Zato ta revizijski očitek ni točen, vsaj ne v tem smislu, kot ga navaja revizija, da bi namreč prisojena odškodnina presegala odškodnine, ki jih v podobnih primerih pozna sodna praksa.

Obseg poškodb, potek zdravljenja, bolečinska obdobja, invalidnost in druge trajne posledice ter druge medicinske podatke sodišče praviloma ugotavlja s pomočjo izvedenca. Subjektivne občutke oškodovanca v zvezi s tem, torej doživljanje telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin, pa sodišče ugotavlja tudi s pomočjo drugih dokazov, predvsem z zaslišanjem tožnika. Zato ni nujno in tudi ni pogosto v sodni praksi, da bi se duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ugotavljale s pomočjo izvedenca psihiatra. V obravnavanem primeru, ko gre za izgubo goleni, je sodišče vsekakor samo sposobno presoditi tožnikovo izpovedbo o njegovi prizadetosti zaradi tega. Gre za okrnitev telesne integritete, katerih posledice v duševni sferi prizadetega je mogoče presoditi tudi brez sodelovanja izvedenca psihiatra.

Glede na navedeno, uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prvega toženca kot neutemeljeno (393. člen ZPP).