Jedro

Tožnica utemeljeno opozarja, da obrazložitev odločbe v izpodbijanem delu ne zadosti predpisanemu zakonskemu standardu. Komisija namreč v odločbi zaključuje, da je bila kršena pacientova pravica do obveščenosti in sodelovanja, ker začasno odpustno pismo ni v celoti v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZPacP, za razliko od pozneje izdanega odpustnega pisma. Vendar pa Komisija v odločbi ni konkretno ugotovila in obrazložila, kakšna je sploh vsebina začasnega odpustnega pisma, in ne utemeljila, zakaj takšna vsebina v okoliščinah obravnavanega primera ni bila ustrezna, kot tudi ni pojasnila, kakšna je vsebina končnega odpustnega pisma, kolikor svojo odločitev temelji na primerjavi z njim.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Komisije Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic št. ... z dne 26. 11. 2018 se odpravi v 2. in 3. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Komisija RS za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju: Komisija ali toženka) je izdala zgoraj navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo, iz izreka katere izhaja, da se zavrne zahtevek vlagateljice druge zahteve A.A. (v nadaljevanju: vlagateljica), da je bila pok. očetu B.B. kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP) ter pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja po 69. členu ZPacP (1. točka izreka); da se ugodi zahtevku vlagateljice druge zahteve, da je bila pok. očetu B.B. kršena pravica do obveščenosti in sodelovanja, ker ob odpustu iz bolnišnice ni prejel odpustnega pisma tako, kot to določa 24. člen ZPacP (2. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je vlagateljica vložila zahtevo za drugo obravnavo pri Komisiji zoper izvajalko zdravstvenih storitev Splošno bolnišnico ... (v nadaljevanju: SB ali izvajalka) zaradi zatrjevanih kršitev zgoraj navedenih pravic pok. očetu B.B. kot pacientu v času njegove prve hospitalizacije od 30. 12. 2017 do 1. 1. 2018 ter druge hospitalizacije od 12. 1. 2018 do 14. 1. 2018. Po izvedeni obravnavi pri izvajalki namreč dogovor ni bil dosežen. Vlagateljica je ob zaslišanju pred senatom Komisije opisala potek očetove prve hospitalizacije v SB, do katere je prišlo zaradi bolečin in suma na plevralni izliv. Povedala je, da so bili urgentni zdravnik na domu in osebje urgence SB seznanjeni s spiskom zdravil, ki jih je oče redno jemal, in seznamom zdravil, katerih ni smel jemati. V času prve hospitalizacije je bila pri njem prisotna dežurna zdravnica C.C., ki pa je bila zaradi prezasedenosti nedosegljiva za pojasnila svojcem o stanju pacienta. Ta je bil 1. 1. 2018 odpuščen iz bolnišnice, ne da bi vedeli, ali je poskrbela za njegovo bolečino in predpisala ustrezna zdravila. Po kasnejšem telefonskem pogovoru z zdravnico je na začasni odpustnici bila navedena terapija, ki jo je pacient prejemal v bolnišnici, ter naknadno ročno pripisan še Analgin, do česar je prišlo po intervenciji vlagateljice. Le-ta SB očita, da je bil pacient 1. 1. 2018 odpuščen z neurejeno bolečino ter brez ustreznega odpustnega pisma in navodil. Odpustno pismo so svojci prejeli šele 10. 1. 2018. Komisija nato povzame odgovor izvajalke, ki je očitke prerekala in navedla, da je bila dežurna zdravnica dosegljiva za pogovor s svojci. Prav tako ne drži, da je pacient bolnišnico zapustil brez odpustnega pisma in z neurejeno bolečino, saj je bila v začasni odpustnici navedena diagnoza s seznamom predpisanih zdravil in navodili za nadaljnje zdravljenje. Kot pojasnjuje izvajalka, je pacient bolečine v času prve hospitalizacije zanikal, kar je razvidno iz zapisa jutranjih vizit z dne 31. 12. 2017 in 1. 1. 2018, kot tudi iz zapisov zdravstvene nege. Izvajalka zavrača očitek, da je zdravnica pacientu zdravila zamenjala za nova, slabša, in da ni preverila njihovega medsebojnega učinka; ob odpustu je bilo namreč zgolj dodano zdravilo za lajšanje bolečin, kar je razvidno iz pripisa v odpustnem pismu. Senat Komisije je zaslišal tudi zdravnico C.C., ki je pojasnila pacientovo zdravstveno stanje in zdravljenje v času prve hospitalizacije. Kot je povedala, je imel pacient maligni melanom z razsojem in je bil zdravljen paliativno. V SB ni bil sprejet zaradi hudih bolečin, temveč zaradi suma na pljučni izliv, ki pa nato ni bil potrjen. Ob kontroli je imel tudi kalij v mejah normale, zato je bil odpuščen v domačo oskrbo. Iz začasne odpustnice je razviden seznam predpisanih zdravil. Pacient, za katerega je bilo ob sprejemu ugotovljeno, da že prejema protibolečinsko terapijo (metamizol kapljice), je bolečino takrat zanikal, kar je v dokumentaciji izrecno zapisano. Ker je bila bolečina obvladana, obstoječa protibolečinska terapija ni bila spreminjana, je pa bil nato pacientu izdan še e-recept za Analgin in Ketonal. Svojcem je bilo to pojasnjeno v telefonskem pogovoru. Zdravnica je še povedala, da pacientu ni zamenjala zdravil, ukinjeni sta bili samo zdravili za zniževanje krvnega tlaka ter dodana Analgin in Ketonal za lajšanje bolečin. Zavrnila je očitek, da ni prebrala pacientove dokumentacije.

3. Kot nato navede Komisija, po tako izvedenem dokaznem postopku, torej oceni navedb vlagateljice kot tudi odgovora izvajalke in zaslišanja dežurne zdravnice ter ob vpogledu v seznam zdravil, ki jih je prejemal pacient, vsebino začasnega odpustnega pisma z dne 1. 1. 2018, zapisnika zdravstvene nege z dne 30. 12. 2018 in 31. 12. 2018 ter sprejemnega lista z dne 13. 12. 2017, je senat zaključil, da pacientu nista bili kršeni pravici po 11. in 39. členu ZPacP, upravičen pa je očitek, da začasno odpustno pismo z dne 1. 1. 2018 ni v celoti v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZPacP, s čimer je bila pacientu kršena pravica do obveščenosti in sodelovanja. Ob odpustu iz bolnišnice ima pacient pravico do pisnega poročila o diagnozi, zdravljenju in zdravstveni negi ter do navodil za nadaljnje zdravljenje do prvega obiska pri osebnem zdravniku, vključno s potrebnimi zdravili. Po oceni senata vsebina na začasni odpustnici ne ustreza v celoti vsebini, kot jo predvideva tretji odstavek 24. člena ZPacP, za razliko od odpustnega pisma z dne 9. 1. 2018, ki so ga pacient in svojci prejeli 10. 1. 2018. Če bi bilo začasno odpustno pismo v takšni vsebini, svojci ne bi zahtevali telefonskega pogovora z zdravnico C.C., ki je bil opravljen glede protibolečinske terapije in tudi naknadno izdan e-recept za Analgin in Ketonal. 4. V nadaljevanju obrazložitve Komisija podaja še razloge, ki se nanašajo na drugo hospitalizacijo pacienta v SB od 12. 1. 2018 do 14. 1. 2018. Povzame v tej zvezi podane navedbe vlagateljice ter kaj je o tem navedla izvajalka v svojem pisnem odgovoru in kaj je povedala kot priča zaslišana dežurna zdravnica D.D.. Nato Komisija našteje listine, ki jih je v dokaznem postopku glede druge hospitalizacije vpogledal senat, in zaključi, da je bila pacientu zagotovljena varna zdravstvena oskrba, ob upoštevanju njegovih potreb in standardov za zdravljenje paliativnega bolnika, ter da mu pri drugi hospitalizaciji v SB ni bila kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe ter pravica do lajšanja bolečin, kot tudi ne pravica do obveščenosti in sodelovanja, kar je razvidno iz odpustnega pisma z dne 14. 1. 2018. Odločitev o stroških postopka temelji na 67. členu ZPacP, pri čemer toženka izpostavlja, da je vlagateljica delno uspela v postopku, in dodaja, da priglašene stroške obeh prič krije izvajalka.

5. Tožnica SB je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero navedeno odločbo toženke izpodbija v 2. in 3. točki izreka. Toži iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter uveljavlja, da se izpodbijani akt odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, zadeva vrne Komisiji v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi predvsem ugovarja, da odločitve iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj Komisija ni obrazložila, zakaj začasno odpustno pismo z dne 1. 1. 2018 ni skladno s tretjim odstavkom 24. člena ZPacP. Citira, kaj je navedeno v odločbi, in pojasnjuje, da je iz tega mogoče sklepati le, da bi morala imeti začasna odpustnica in končno odpustno pismo povsem enako vsebino, kar ne drži. Tudi sicer se končna odpustnica v tem, kar je bistveno, ne razlikuje od vsebine začasne odpustnice. Kot izpostavlja tožnica, Komisija v odločbi ni ugotovila, da začasna odpustnica ni dopustna. V zvezi s tem, razen omenjene določbe ZPacP, ni navedla nobene druge pravne podlage in ne strokovnih smernic ali priporočil, ki bi določali vsebino začasnega odpustnega pisma. V konkretnem primeru je zdravnica C.C. upoštevala pacientovo željo oditi domov in da bi mu to omogočila, izdala začasno odpustnico. Ta res ni vsebovala vseh tistih sestavin kot odpustno pismo z dne 9. 1. 2018, ker to ni bilo potrebno niti objektivno mogoče (zaradi praznika in čakanja na rezultate oziroma popis izvidov iz laboratorija). Je pa že začasna odpustnica vsebovala vse bistvene informacije o zdravstvenem stanju oziroma diagnozah in terapiji, ki bi jo moral pacient prejemati po odpustu. Ob tem, da je šlo za paliativno že zdravljenega terminalnega bolnika, bi tudi vsak zdravnik glede na vsebino začasne odpustnice vedel, kako takšnega pacienta obravnavati. Tožnica poudarja, da je bil pacient sprejet zaradi suma na plevralni izliv in hiperkaliemijo, pri čemer ni navajal bolečin. Ker je bil sum teh diagnoz ovržen, je bil odpuščen iz bolnišnice, pri čemer nadaljnjih navodil glede paliativne oskrbe ni bilo treba podajati, saj so takšna navodila že obstajala in se zaradi hospitalizacije niso spreminjala.

7. Kot nadalje navaja tožnica, je obrazložitev Komisije v tem delu tudi v nasprotju sama s seboj. Najprej namreč Komisija ugotavlja, da pacientu ni bila kršena pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja, nato pa očitek o neustreznosti začasne odpustnice gradi izključno na pomanjkanju predpisane protibolečinske terapije. Prav tako brez podlage sklepa, da svojci ne bi zahtevali pogovora z zdravnico, če bi začasna odpustnica vsebovala isti zapis kot odpustno pismo z dne 9. 1. 2018. Zdravnica je opravila razgovor s svojci, kar pomeni, da so imeli dostop do informacij in so tudi dobili zahtevano protibolečinsko terapijo. Bolečina je zelo subjektivno doživljana. Glede na njeno intenziteto ob odpustu je imel pacient že predpisano ustrezno zdravilo (mitamizol 30 gtt pp), vendar je zdravnica po razgovoru z vlagateljico razumela, da so njegove bolečine močnejše in predpisala še dodatno protibolečinsko terapijo (Analgin in Ketonal), kar bi sicer lahko storil tudi pacientov osebni zdravnik. Končno odpustno pismo z dne 9. 1. 2018 je bilo izdano po telefonskem pogovoru zdravnice z vlagateljico, zato je razumljivo, da so v njem v seznamu terapije vsebovane tudi omenjene tablete. Glede na navedeno tožnica meni, da Komisija sporne odločitve ni konkretno utemeljila in da je dejansko stanje v tej zvezi nepravilno ugotovila. Tako tudi ni ugotavljala, kakšna je praksa glede izdaje začasne odpustnice oziroma kdaj jo je dopustno izdati in kaj mora vsebovati, niti ni zaslišala pacientovega osebnega zdravnika o tem, ali mu je bila vsebina izdane začasne odpustnice razumljiva. Tožnica vztraja, da pacientova pravica do obveščenosti in sodelovanja ni bila kršena. Pri tem se sklicuje na zapisnik senatne obravnave z dne 14. 11. 2018, pisno izjavo zdravnice C.C. z dne 26. 9. 2018, začasno odpustnico z dne 1. 1. 2018 in končno odpustnico z dne 9. 1. 2018. Dodaja, da je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, zato predlaga, da sodišče odpravi tudi 3. točko izreka izpodbijane odločbe in o stroških postopka odloči skladno s priglašenim tožničinim zahtevkom.

8. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Citira določbo tretjega odstavka 24. člena ZPacP in navaja, da je tesno povezana s pojasnilno dolžnostjo iz 20. člena ZPacP, delno pa se pokriva tudi s 195. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Obvestilo je namenjeno dodatni seznanitvi pacienta z zdravstvenim stanjem, hkrati pa omogoča, da je z relevantnimi podatki glede dogajanja v bolnišnici seznanjen njegov splošni zdravnik. V obravnavanem primeru je iz celotnega spisa in zaslišanj razvidno, da je bil pacient sprejet v SB v času od 31. 12. 2017 do 1. 1. 2018 zaradi suma na pljučni izliv, ki z RTG ni bil potrjen, tudi najprej ugotovljen povišan kalij je bil nato ob kontroli v mejah normale, zato je bil pacient odpuščen v domačo oskrbo. Da bi bil odpuščen na lastno željo, iz dokumentacije ni razvidno. V nadaljevanju toženka navede, da dopušča možnost začasne odpustnice, vendar mora ta vsebovati vse bistvene sestavine, kot jih določa ZPacP. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnica, so nepomembne. Toženka pojasnjuje, da je senat Komisije vpogledal začasno odpustnico verzija 2 z dne 1. 1. 2018 ter isto odpustnico s pripisom glede Analgina, kot tudi končno odpustno pismo z dne 9. 1. 2018, iz katerega je razvidno, da je zdravnica v analgetično terapijo dodatno uvedla Analgin v tabletah ter še zapisala, da pacient lahko jemlje tudi Ketonal. Navedba zdravnice, da je v analgetično terapijo dodatno uvedla Analgin v tabletah, je v nasprotju z njeno pisno izjavo z dne 26. 9. 2018. Elektronska recepta za Metamizol (Analgin) v tabletah in Ketonal sta bila avtorizirana šele 3. 1. 2018, torej po odpustu pacienta iz bolnišnice. Končna odpustnica z dne 9. 1. 2018, ki so jo pacient in svojci prejeli 10. 1. 2018, ima zahtevano vsebino. Zato je toženka ocenila, da pacient ob odpustu iz bolnišnice ni prejel odpustnega pisma, kot bi ga moral. Da je šlo za pacienta v paliativni oskrbi, ne pomeni, da tožnica pacientu in svojcem ni bila dolžna dajati navodil. V tej zvezi se toženka sklicuje na vsebino odpustnice z dne 9. 1. 2018. Po navedenem vztraja, da je tudi njena stroškovna odločitev.

9. Sodišče je tožbo in odgovor toženke poslalo tudi vlagateljici. Ta ni podala vsebinskega odgovora na tožbo, ampak je v dne 31. 1. 2019 poslanem dopisu le navedla, da pošilja kopijo dokumentacije s ciljem, da se zadeva vsestransko preuči. Dopisu je priložila povzetek glede zdravstvenega stanja pok. B.B. ter njegove prve in druge hospitalizacije v SB ter kopije listin iz predmetnega upravnega postopka, vključno s pacientovo zdravstveno dokumentacijo.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče najprej pojasnjuje, da je predmet presoje v upravnem sporu pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega (dela) upravnega akta. V konkretnem primeru, kljub sicer nepreciznemu sklepnemu predlogu, iz tožbe kot celote jasno izhaja, da tožnica izpodbija odločbo toženke le v 2. in 3. točki izreka. Ne izpodbija torej odločitve, vsebovane v 1. točki izreka, pri čemer je treba pripomniti, da za izpodbijanje tega dela odločbe tožnica tudi ne bi izkazovala pravnega interesa (v tem delu bi odločbo toženke lahko izpodbijala vlagateljica s tem, da bi vložila svojo tožbo). Glede na povedano je torej predmet sodnega preizkusa v tem upravnem sporu le odločitev, ki izhaja iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe, in za ta del odločbe podana obrazložitev.

12. ZPacP v II. poglavju v 5. členu določa pacientove pravice, ki jih ureja ta zakon, v nadaljnjih členih pa podrobneje ureja posamezne od njih. Ureja tudi postopek obravnave kršitev pacientovih pravic, in sicer predvideva prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred pristojno osebo izvajalca zdravstvene dejavnosti ter nato drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred Komisijo. Postopek z zahtevo za obravnavo kršitve pacientovih pravic je urejen v V. poglavju ZPacP. Kot izhaja iz drugega odstavka 78. člena ZPacP, lahko senat Komisije zahtevi za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic delno ali v celoti ugodi ali jo zavrne. Če drugi zahtevi ugodi, lahko sprejme odločitve, navedene v nadaljevanju navedene zakonske določbe. Če je drugi zahtevi ugodeno, mora izrek odločitve, upoštevajoč naravo kršitve, določati način in rok odprave kršitve ter odločitev o stroških postopka (peti odstavek 78. člena ZPacP).

13. Na podlagi 65. člena ZPacP se, če ta zakon ne določa drugače, v postopku z zahtevo za drugo obravnavo pred Komisijo subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Na tej podlagi mora obrazložitev odločbe, kot je izpodbijana, imeti vse sestavine, ki jih predpisuje prvi odstavek 214. člena ZUP. Ta določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima takšne vsebine, sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. V primeru takšne kršitve je stranki okrnjena možnost, da odločitev učinkovito izpodbija, zaradi česar se lahko utemeljeno sklicuje tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Glede na vse navedeno, kot izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse, pomanjkljive obrazložitve upravnega akta ni mogoče pomembno dopolnjevati šele z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

14. Po presoji sodišča tožnica v zvezi z 2. točko izreka izpodbijane odločbe utemeljeno opozarja, da obrazložitev odločbe v tem delu ne zadosti predpisanemu zakonskemu standardu. Komisija v odločbi zaključuje, da je bila kršena pacientova pravica do obveščenosti in sodelovanja, ker začasno odpustno pismo z dne 1. 1. 2018 ni v celoti v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZPacP, za razliko od odpustnega pisma z dne 9. 1. 2018. Vendar pa Komisija v odločbi ni konkretno ugotovila in obrazložila, kakšna je sploh vsebina začasnega odpustnega pisma z dne 1. 1. 2018, in ne utemeljila, zakaj takšna vsebina v okoliščinah obravnavanega primera ni bila ustrezna, kot tudi ni pojasnila, kakšna je vsebina odpustnega pisma z dne 9. 1. 2018, kolikor svojo odločitev temelji na primerjavi z njim. Razloge v tej smeri skuša toženka utemeljiti v odgovoru na tožbo, čeprav z njim, kot rečeno, bistveno pomanjkljive obrazložitve upravne odločbe ni mogoče nadomestiti. Toženka tako šele v odgovoru na tožbo omenja nekatere določbe predpisov, ki se povezujejo s pravico do obveščenosti in sodelovanja, vendar vsebine teh določb ne pojasni. V odgovoru na tožbo navede, da Komisija dopušča možnost začasne odpustnice, ne pojasni pa, ali v zvezi s tem obstajajo kakšna strokovna pravila oziroma kakšna je ustaljena strokovna praksa ter kakšen je potemtakem smisel oziroma namen takšne odpustnice. Šele iz navedb v odgovoru na tožbo tudi izhaja, da je Komisija presojala dve varianti začasne odpustnice ter da je ob opravljeni primerjavi s pisno izjavo zdravnice C.C. z dne 26. 9. 2018 ugotovila, da je vsebina končnega odpustnega pisma z dne 9. 1. 2018 deloma v nasprotju z omenjeno pisno izjavo, kar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Vse navedeno kaže, da je obrazložitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1) in daje podlago, da se odločba v tem delu odpravi in zadeva vrne toženki v ponovni postopek in odločanje.

15. Iz navedenih razlogov je torej sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v izpodbijani 2. točki izreka in posledično (ker je odločitev o stroških postopka akcesorna odločitvi o glavni stvari ter odvisna od nje; glej 67. člen ZPacP) tudi v 3. točki izreka ter v tem delu zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem je vezana na stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Toženka naj v odpravljenem delu v ponovnem postopku celovito presodi vse navedbe strank in vse izvedene dokaze (vsakega posebej in vse skupaj, kot to zahteva 10. člen ZUP) ter konkretno in popolnoma navede dejansko stanje, ki ga na tej podlagi ugotavlja v zvezi z očitano kršitvijo pacientove pravice do obveščenosti in sodelovanja. Navede naj tudi vsebino vseh za odločitev o tem relevantnih pravil. S svojimi ugotovitvami naj seznani stranke in jim da možnost, da o njih pred odločitvijo izrečejo (prim. 9. in 146. člen ZUP), nato pa o zadevi (v odpravljenem delu) ponovno odloči ter odločitev obrazloži tako, da bo vsebovala vse sestavine iz prvega odstavka 214. člena ZUP.

16. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve tožbi treba ugoditi in izpodbijani del odločbe odpraviti, pri čemer tožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi odločitve potrjuje tudi vsebina navedb, ki jih je toženka podala v odgovoru na tožbo (prim. prvi odstavek in 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje, ki ga ureja prvi odstavek 65. člena ZUS-1, pomeni namreč zgolj možnost, ki se kot izjema od temeljnega koncepta upravnega spora kot sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov uprave uporabi le izjemoma, če strankam sicer ni mogoče zagotoviti varstva njihovih pravic. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, pri čemer je sodišče poleg narave zadeve, v kateri so lahko pomembna tudi pravila stroke, upoštevalo, da je tožnica kot zanjo sprejemljivo obliko varstva opredelila tudi vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek ter da nobena od strank ni utemeljila, da bi ji ponovni postopek prizadel težko popravljivo škodo.

K II. točki izreka:

17. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je tožbi ugodilo in odločbo toženke v izpodbijanem delu odpravilo, ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnico v postopku zastopal odvetnik, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za uveljavljani 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške tega sodnega postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ).

18. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).