Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi z neizvedbo dokaza za zaslišanje detektiva nepravilno uporabilo določbo 286.a člena ZPP. Drži, da je tožena stranka zaslišanje detektiva predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo, to je po poteku roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku. Ni pa mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da ne gre za dokaz, ki ga tožena stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla predlagati. Zato je bil dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje detektiva, ki ga je tožena stranka podala na prvem naroku za glavno obravnavo, pravočasen. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza in je s tem toženi stranki odvzelo možnost, da dokaže očitek, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v I., II. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku z dnem 21. 7. 2016 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 7. 2016 nezakonita (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ter ga za obdobje od 23. 8. 2016 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialna zavarovanja tako, da ga pri prijavno odjavni službi Zavoda za zdravstveno zavarovanje prijavi kot zavarovanca v matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter mu za to obdobje obračuna mesečna bruto nadomestila plače, od teh zneskov plača prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku izplača mesečna neto nadomestila plače, zmanjšana za v tem obdobju prejete neto zneske nadomestila za brezposelnost v višini 673,95 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov nadomestil plač od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (točka II izreka). Zavrnilo je del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal, da mu je dolžna za obdobje od 22. 7. 2016 do 22. 8. 2016 obračunati in izplačati razliko med nadomestilom plače, ki bi jo prejel pri toženi stranki ter plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, odvesti davke in prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016 do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 676,80 EUR v roku osmih dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del v I. in II. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne še v preostalem delu, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je zavrnilo predlog tožene stranke za sodno razvezo po 118. členu ZPP, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je detektiv na naroku dne 13. 1. 2017 pojasnil, da lokacije opazovanja ni želel razkriti iz razloga, ker njegovo detektivsko delo na lokaciji še traja, saj se pri toženi stranki pojavlja več tatvin goriva, ki trajajo že dlje časa. Navsezadnje je bilo tudi obravnavanega dne v odtujevanje goriva vpletenih več oseb. Zato je razumljivo, da detektiv lokacije ni želel razkriti, saj bi to vplivalo na njegovo nadaljnje delo oziroma na odkrivanje drugih storilcev. Tožena stranka se sklicuje na kazensko ovadbo, ki temelji na storjenih kaznivih dejanjih konkretnega dne, do katere se sodišče ni opredelilo. Sodišče prav tako ni pojasnilo usklajenega ravnanja detektivov in policije, ki na tej lokaciji še traja in da je ravno na podlagi poziva detektiva policija ustavila pravega delavca, tj. tožnika, ki je delal v nočni izmeni s 17. 6. na 18. 6. 2016. To pa je dokaz, da se detektiv pri navajanju registrske številke ni zmotil. Detektiv je tudi pojasnil, da so pri izvajanju kaznivega dejanja videli več ljudi, vendar je bil postopek izredne odpovedi izpeljan le za tri delavce, za katere je detektiv izpovedal, da se je v njihove avtomobile nalagalo gorivo. Detektiv je poudaril, da je delavec iztovarjal gorivo, kar so uspeli delno dokumentirati s fotografijami. Ni pa izjavil, da so fotografirali iztovarjanje, pač pa, da je na podlagi sledenja tožniku dokazal, da je delavec po končani izmeni odšel do garaž, kjer je iztovoril gorivo, zato goriva ni bilo v delavčevem avtu, ko ga je kasneje ustavila policija. Nadalje navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo trditvam, da je delavec pomagal pri kaznivem dejanju. Poudarja, da je detektiv pojasnil, da prejema pavšalno mesečno plačilo in da ni plačan po uspehu. Sodišče ni pojasnilo nasprotujočih si izjav delavca v tožbi, da naj bi bil med 22.30 in 3.00 uro v pisarni, ki je ni zapuščal, čeprav je to na zaslišanju izjavil, da je opravljal delo zunanjega vlakovodje, kar pomeni, da je bil večino časa zunaj. Poleg tega tožnik v tožbi zanika, da je bilo v njegovo vozilo naloženo gorivo, priznal pa je, da je v garažah odložil motorno žago. Tožnik je šele v zaslišanju izjavil, da je imel poleg žage v avtomobilu še kanister za gorivo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je detektiv izpovedal, da glede na kraj, kjer je stal, ni mogoče, da bi se zmotil glede registrskih številk vozil, v katera je bilo natovorjeno gorivo, kot se tudi ni zmotil glede preostalih dveh vozil, ki sta bili parkirani poleg tožnikovega vozila in v kateri se je prav tako nalagalo odtujeno gorivo ter pri katerih je policija gorivo tudi našla. Tožnik ni zanikal, da je imel vozilo parkirano poleg teh dveh vozil. Detektiv je tudi jasno izpovedal, da sta bila v prtljažnik tožnikovega avtomobila naložena dva večja kanistra volumen 50 l in dimenzij 50x30x60 in ne le manjši 5 litrski kanister, kot to navaja tožnik. Ker je tožnik o tem, da je bil kanister, ki ga je nesel v garažo, le manjši 5 l, izpovedal šele na naroku 13. 1. 2017, je tožena stranka v zvezi s tem pravočasno na istem naroku, predlagala zaslišanje priče A.A., ki je bil del dinamične ekipe detektivov in ki je neposredno zaznal kakšne kanistre in koliko teh je tožnik nesel v garažo. Sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo kot prepoznega, pri čemer svoje odločitve ne obrazloži. S tem, ko sodišče zaslišanja ni izvedlo, je bistveno kršilo določbe postopka in je nepravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je navedlo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik točno te kanistre, ki so mu bili naloženi v prtljažnik, odnesel v garažo. Ne nazadnje je detektiv B.B. izpovedal, da je njegov sodelavec, ki je opazoval garažo, neposredno videl, da je tožnik v garažo nesel dva velika kanistra in ne le 5 litrski kanister. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožena stranka spreminjala očitke. Tožena stranka je dne 14. 6. 2017 vložila še dve dopolnitvi k pritožbi, v kateri navaja, da je prejela dve zadevi, ki se vodita pod opr. št. Pd 328/2016 in Pd 323/2016, v katerih se je obravnaval enak očitek zoper druga dva delavca, in da je sodišče v teh zadevah odločilo v korist tožene stranke.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. a členom ZPP, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in vsaj preuranjeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu vlakovodja in je delo opravljal v C. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v skladu s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

7. Očitki v izredni odpovedi temeljijo na poročilu družbe D. d. o. o. z dne 18. 6. 2016, ki je v noči s 17. 6. 2016 na 18. 6. 2016 na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju detektivskih storitev z dne 25. 10. 2015 in pooblastila z dne 6. 11. 2015 izvajala aktivnosti v cilju ugotovitve identitete oseb, ki pri toženi stranki odtujujejo gorivo iz vagonov oziroma cistern. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je 17. 6. 2016 okoli 18.00 ure, ko je pričel z delom v nočni izmeni, na severnem delu ŽP C. - E., na travnatem platoju pred zgradbo postaje, parkiral svoj osebni avtomobil. Ob 1.15 uri zjutraj je več oseb v navedeno vozilo natovorilo več polnih plastičnih posod z gorivom (volumen med 30 in 50 l), ki jih je tožnik ob 6.34 uri z navedenim avtomobilom odpeljal do vrstnih garaž v neposredni bližini stanovanjskega bloka na naslovu F., C.. V eno od garaž je tožnik raztovoril celotno količino odtujenega goriva. Tožnik je za odtujitev vedel in je namenoma odpeljal gorivo s svojim osebnim vozilom. S takim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev pa ima tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08, s spremembami) v zvezi z 38. členom KZ-1, ki se nanaša na pomoč pri storitvi kaznivega dejanja.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da tožena stranka v postopku ni uspela dokazati kršitev, ki jih tožniku očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki od 22. 7. 2016 do 22. 8. 2016. Ker se tožnik zoper ta del ni pritožil, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je v zvezi z neizvedbo dokaza za zaslišanje detektiva A.A., nepravilno uporabilo določbo 286. a člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (4. točka obrazložitve) in dokaznega sklepa, ki je bil sprejet na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2017 in ki je povzet tudi v izpodbijani sodbi, izhaja, da sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni izvedlo, ker ga je tožena stranka predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo, to je po tem, ko je že potekel rok, ki ga je sodišče v skladu z 286. a členom ZPP dodelilo strankam na poravnalnem naroku za podajo novih navedb in novih dokaznih predlogov in ker ne gre za dokaz, ki ga tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predhodno predlagati.

10. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v skladu z 286. a členom ZPP strankam na poravnalnem naroku 8. 11. 2016 določilo 15 dnevni rok za podajo novih navedb in novih dokaznih predlogov, pri čemer sta bili stranki tudi opozorjeni na posledice zamude, to je, da se vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku 286. a člena ZPP, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku (peti odstavek 286. a člena ZPP). Drži, da je tožena stranka zaslišanje detektiva A.A. predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2017, to je po poteku roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku dne 8. 11. 2016. Ni pa mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da ne gre za dokaz, ki ga tožena stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla predlagati. Tožena stranka je namreč zaslišanje detektiva A.A. (ki bi izpovedal, da je tožnik po tem, ko je od tožene stranke odpeljal odtujeno gorivo, tega raztovoril v garažo na naslovu F., C.) podala po tem, ko je na podlagi izpovedbe detektiva B.B., čigar zaslišanje je tožena stranka predlagala za potrditev ugotovitev iz detektivskega poročila družbe D. d. o. o. z dne 18. 6. 2016, izvedela, da dogajanja pred garažo ni zaznal on osebno, temveč je to osebno zaznal drug detektiv, tj. A.A. Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 25. 10. 2016 predložila pisno izjavo detektiva B.B. z dne 22. 10. 2016 (B3), iz katere izrecno izhaja, da je slednji osebno zaznal vsa dejstva, ki so navedena v tej izjavi (tudi to, da je tožnik z osebnim vozilom zapeljal do vrstnih garaž v neposredni bližini stanovanjskega bloka na naslovu F., kamor je raztovoril celotno količino goriva), šele na podlagi izpovedi B.B. na prvem naroku na glavni obravnavi pa je tožena stranka izvedela, da to ne drži in da je celotno dogajanje v zvezi z raztovarjanjem goriva v garažo osebno zaznal drug detektiv, tj. A.A., pomeni, da je tožena stranka izkazala, da zaslišanja detektiva A.A. brez svoje krivde predhodno ni mogla predlagati. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje detektiva A.A., ki ga je tožena stranka podala na prvem naroku za glavno obravnavo, pravočasen. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza in je s tem toženi stranki odvzelo možnost, da dokaže očitek, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo v I., II. in IV. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka (ki se nanašajo neizvedbo dokazov) ne more samo odpraviti, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa samo tudi ne more dopolniti postopka in odpraviti pomanjkljivosti v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je posledica bistvene kršitve določb postopka. Zato prepoved vračanja zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti očitano procesno kršitev z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem predlagane priče detektiva A.A. in nato ponovno oceniti že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti še dodatne že predlagane dokaze, nato pa ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.