Jedro

Presoja ravnanja, ki (ne) pomeni vznemirjanja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prvi in drugi toženec sta dolžna v roku 15 dni opustiti vsakršno poseganje v izvrševanje služnosti, ki poteka preko dela njune nepremičnine s parcelno št. 63/1.S k.o. V. (služeče zemljišče) v korist nepremičnin s parcelno št. 69/2.S, 70/2.S, 70/1.S, 71.S in 1363/2, vse k.o. V. (gospodujoče zemljišče) tako, da odstranita tablo postavljeno na ograji na začetku služnostne poti z znakom prepovedi parkiranja in ustavljanja, razen za lastnika in stanovalce, z omejeno hitrostjo 3 km ter napisom „privatna lastnina“ in „video nadzor“ in tri video kamere nameščene na zunanjem delu verande, vidne na fotografiji, ki je priloga te sodbe, označeni s črko A. Tožencema se prepoveduje, da bi v bodoče s takšnimi ali podobnimi dejanji, posegla v izvrševanje služnosti.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 235,08 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 253,70 EUR, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče prvo in drugo toženca zavezalo k opustitvi vsakršnega poseganja v izvrševanje služnosti, ki poteka preko dela njune nepremičnine s parcelno št. 63/1.S k.o. V. (služeče zemljišče) v korist nepremičnin s parcelno št. 69/2.S, 70/2.S, 70/1.S, 71.S in 1363/2, vse k.o. V. (gospodujoče zemljišče) tako, da odstranita tablo postavljeno na ograji na začetku služnostne poti z znakom prepovedi parkiranja in ustavljanja, razen za lastnika in stanovalce, z omejeno hitrostjo 3 km ter napisom „privatna lastnina“ in „video nadzor“ in tri video kamere nameščene na zunanjem delu verande, vidne na fotografiji, ki je priloga izpodbijane sodbe, označenih s črko A (I. točka izreka). Tožencema je prepovedalo, da v bodoče s takšnimi ali podobnimi dejanji posegata v izvrševanje služnosti iz I. točke izreka te sodbe (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in toženca zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 581,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. Tako je odločilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da sta toženca s postavitvijo sporne table s prometnimi znaki in pripisi na njej in z video snemanjem s tremi kamerami, postavljenimi na objektih tožencev ob sporni služnostni poti, motila tožnika pri izvrševanju služnosti poti in sta zato tožnika upravičena do sodnega varstva v zvezi s tem.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjskemu sodišču najprej očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) s tem, da je glavno obravnavo opravilo kljub temu, da je drugotoženec odsotnost z glavne obravnave opravičil in predlagal preložitev. Ne glede na opravičljivo odsotnost drugotoženca je sodišče dne 6.9.2013 opravilo narok za glavno obravnavo, v okviru katerega je zaslišalo tožnika in priče, medtem ko tožencev (kljub dokaznemu predlogu) ni zaslišalo. Tožencema je posledično kršena pravica, da se predlagani dokazi tudi izvedejo, pri čemer razlogi za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju tožencev niso ustavno sprejemljivi. Zaradi neizvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem tožencev pa je bilo dejansko stanje tudi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj sta toženca v odgovoru na tožbo ugovarjala svoji materialni pasivni legitimaciji, o čemer sodba nima razlogov.

V izpodbijani sodbi pa je prvostopenjsko sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo in s tem določilo 212. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) v zvezi z 99. členom SPZ. Zaključek sodišča, da gre v primeru postavitve tabel „s prometnimi znaki in pripisi na njej “ ter v primeru „video snemanja“ za protipravno vznemirjanje oziroma kot sodišče zapiše za motenje tožnikov pri izvrševanju služnostne poti, je materialnopravno zmoten. Sodišče ocenjuje, da že sama postavitev table s prometnim znakom „prepoved vožnje“ pomeni vznemirjanje služne poti, kar utemelji s tem, da naj bi toženca na ta način preprečila vožnjo preko njunega dvorišča. Po prepričanju pritožnikov za presojo, ali gre za vznemirjanje služnostne pravice, ni bistveno, kakšen je namen nekega dejanja, pač pa, ali to dejanje dejansko onemogoča izvrševanje služnosti poti hoje in vožnje z vsemi vozili. Kljub postavljeni tabli je namreč povsem logično, da je služnost po vsebini povsem mogoče izvrševati, kar so poleg toženih strank potrdile tudi v postopku zaslišane priče. To, da se zaradi table kdo počuti nelagodno ob prehodu poti, pa ne more biti pravno relevantno. Sodišče se pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka spušča izključno v presojo razlogov, ki naj bi kazali na namen tožencev posegati v izvrševanje služnosti, dejansko pa sodba o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov. Sodišče namreč v sodbi ne utemelji, v čem je postavitev table na svoji lastnini protipravna z vidika izvrševanja služnosti. Enako sodišče materialnopravno zmotno zaključuje, da gre za protipravno vznemirjanje pri izvrševanju služnosti tudi z videosnemanjem. Ravnanje tožencev v nobenem primeru ne more biti protipravno. To, da naj bi na področje namestila kamere, namreč ni nezakonito, saj sme vsakdo na svoji nepremičnini izvajati video nadzor brez omejitev (ZVOP-1 določa, da se zakon ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo posamezniki izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe). Poleg tega je bilo o izvedbi video nadzora celo objavljeno obvestilo (v konkretnem primeru je obvestilo na tabli ob vhodu na nepremičnino toženih strank). Dejstvo o postavljenem video nadzoru je tako jasno in nedvoumno notificirano. Kljub temu sodišče v sodbi zaključuje, da naj bi šlo za oviranje izvrševanja služnosti, čeprav zaradi postavitve kamer prehod ni v ničemer omejen. Celo v pomanjkljivem dokaznem postopku bi se sodišče lahko prepričalo, da postavitev table in kamer v ničemer ne preprečuje prehoda, saj sta tožnika izpovedala, da služnost sama v enaki meri izvršujeta, to dejstvo pa so potrdile tudi vse zaslišane priče. V čem konkretno naj bi bile osebe, ki so izvrševale služnost poti hoje in vožnje pri tem ovirane, sodba ne navaja, tako da je zaradi pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče v sodbi sicer ugotavlja, da sta se tožnika po postavitvi prometnega znaka po služnosti poti še naprej vozila, pa vendar obiskovalci niso mogli vedeti, kdo in zakaj je postavil sporni prometni znak in ob upoštevanju prometnega znaka po služnostni poti niso mogli voziti. Kot že zgoraj izpostavljeno, je najprej zmotna dejanska ugotovitev, da gre za prometni znak, poleg tega pa je povsem brez razlogov oziroma celo v nasprotju z izpovedjo prič ugotovitev, da zaradi spornega ravnanja ljudje po služnostni poti niso mogli hoditi in voziti. Nadalje sodišče tudi presodi, da gre za vznemirjanje tudi s prometnim znakom prepovedi ustavljanja in parkiranja, saj naj bi bil režim voženj po služnostni poti tak, da se je potrebno na služnostni poti tudi ustaviti. V tem delu sodišče neutemeljeno poseže celo v vsebino stvarne služnosti, kot je pridobljena s pravnomočno sodbo. Gre namreč za služnost hoje in vožnje, torej ne obsega tudi morebitnega ustavljanja na poti ali parkiranja. Tako že iz tega razloga ni pogojev, da bi sodišče iz tega dejstva zaključilo, da je šlo kakorkoli za poseganje v služnostno pravico s strani tožencev. Tožeči stranki nimata služnostne pravice niti za kratkotrajno ustavljanje in jima torej iz tega naslova ne gre nikakršno upravičenje, četudi se sodišču to morebiti zdi življenjsko, logično in sprejemljivo. V zvezi z naštetimi kršitvami toženca še izpostavljata, da more biti v primeru konfesorne tožbe vznemirjanje takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo je po pooblaščencu odgovorila tožeča stranka, ki meni, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, v pravilnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi, sporne pa niso niti za pritožbo, med drugim izhaja: da za potrebe gospodujočih zemljišč (v naravi gre za stanovanjske hiše s funkcionalnim zemljiščem) v lasti prvega in drugega tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v breme nepremičnin v lasti tožencev, in sicer po obstoječi asfaltirani poti, ki v vasi Vr. vodi od javne poti s parcelno št. 1345/1 k.o. V. ob sprednji strani stavbe št. 92, stoječe na nepremičnini s parcelno št. 63/1.S k.o. V., do nepremičnine s parcelno št. 69/2.S k.o. V., v dolžini 21 metrov in v širini 2,5 metra; da sta toženca 22.11.2009 ob vhodu na sporno služnostno pot z javne poti na zidu ob sporni služnostni poti postavila tablo s prometnim znakom „prepoved vožnje“ s pripisom „dovoljeno za lastnike in stanovalce“ ter prometnim znakom „omejitev hitrosti 3 km/h“ ter s pripisom „privat lastnina video nadzor“ ter da sta proti koncu leta 2009 in v letu 2010 ob služnostni poti na svoje objekte namestila video kamere, obrnjene v smeri služnostne poti, s katerimi sta snemala mimoidoče in mimo vozeče; da sta toženca preko prometnega znaka „prepoved vožnje“ nalepila prometni znak „prepoved ustavljanja in parkiranja“. Kot je sicer pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je materialnopravna podlaga zahtevka iz te pravde določba 212. člena v zvezi z 99. členom SPZ, po kateri služnostni upravičenec lahko zahteva sodno varstvo zoper tistega, ki ga v izvrševanju te služnosti moti ali mu jo preprečuje. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da tabla, postavljena na ograji na začetku služnostne poti z znakom prepovedi parkiranja in ustavljanja, razen za lastnike in stanovalce z omejeno hitrostjo 3 km ter napisom „privat lastnina“ in „videonadzor“ in tri video kamere nameščene na zunanjem delu verande moti pri izvrševanju služnosti, pa je materialnopravno zmoten. Za poseg v stvarno služnost je značilno ravnanje, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirja pri njenem izvrševanju. Kot pravilno poudarja pritožba, mora biti vznemirjanje takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice (prim. I Cp 2623/2012, II Cp 3597/2010). Za presojo, ali gre za vznemirjanje služnostne pravice, ni bistveno, kakšen je namen dejanja, pač pa, ali to dejanje dejansko onemogoča izvrševanje služnosti v njeni vsebini. Po mnenju pritožbenega sodišča pa takšnega ravnanja ne predstavlja namestitev table in video kamer na lastno nepremičnino ter video nadzor, s katerim sta toženca snemala oz. nadzirala dogajanje na lastnem dvorišču, na katerem sicer obstaja služnost hoje in vožnje z vsemi vozili. Zaradi namestitve table, kamer in video nadzora lastnega dvorišča tožnika nista v ničemer ovirana pri izvajanju služnosti hoje in vožnje. Okoliščina, da so se obiskovalci tožnikov zaradi snemanja ob prehodu preko zadevnega dvorišča počutili nelagodno, ne more biti zadosten razlog za to, da se tožencema prepove video nadzor lastnega dvorišča. Potrebno je namreč upoštevati načelo sorazmernosti, izpeljano iz določbe tretjega odstavka 15. člena Ustave RS in ob upoštevanju načela sorazmernosti tehtati interese lastnika služečega zemljišča in interese služnostnega upravičenca. Prepoved video nadzora lastne nepremičnine, kot enega od oblik tehničnega varovanja lastnega premoženja, bi bil namreč prehud poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine tožene stranke. Po drugi strani pa ne gre prezreti, da tožnika kljub postavljenim kameram v načinu izvajanja služnosti nista ovirana. Tudi tabla, postavljena na ograji na začetku služnostne poti ( z napisom, kakršen je bil ob zaključku sojenja na prvi stopnji in kot je razviden iz izreka izpodbijane sodbe) ne pomeni ovire izvajanja služnosti. S tem v zvezi pritožba utemeljeno opozarja, da služnost ne obsega tudi morebitnega ustavljanja na poti ali parkiranja. Na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da so pred vhodom v dvorišče tožnikov vrata, ki se zapirajo in je potrebno v primerih, ko so ta zaprta pred njimi predhodno ustaviti. Tožniki morajo vhod v svoje dvorišče urediti tako, da bodo služnost izvajali v skladu z njeno vsebino in pri tem upoštevati tudi načelo obzirnosti pri njenem izvajanju.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Do pritožbenih navedb, ki niso bistvenega pomena, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške na prvi stopnji in pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s 155. členom ZPP po specificiranem stroškovniku, in sicer pravdne stroške na prvi stopnji v višini 235,08 EUR (175,89 EUR – nagrada za postopek s povečanjem za zastopanje dveh strank, 20,00 EUR na račun materialnih stroškov in 20 % DDV) in stroške pritožbenega postopka v znesku 253,70 EUR (233,70 EUR na račun nagrade za postopek s povečanjem za zastopanje dodatne stranke in pavšalni znesek po tarifi 6002 v višini 20,00 EUR).