Jedro

Devetnajstletna odsotnost tožnika iz Republike Slovenije je ob splošno znanem dejstvu glede trajanja vojnega stanja na območju nekdanje SFRJ (da je bil Daytonski mirovni sporazum, s katerim se je končala vojna v BIH, sklenjen leta 1995) tako dolgo obdobje, da ga kljub nekajletnim vojnim razmeram na območju nekdanje SFRJ nikakor ni več mogoče smatrati kot dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Ker je tožnik tako dolgo časovno obdobje po odselitvi iz Republike Slovenije v mesecu novembru 1991 v BiH do vložitve predmetne prošnje dne 14. 8. 2010, prebival v tujini, je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tem primeru ni mogoče trditi, da tožnik od 23. 12. 1990 oziroma od meseca novembra 1991 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma da je imel v tem času (ves čas) tudi namen dejansko živeti v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika z dne 14. 8. 2010 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 76/2010 – uradno prečiščeno besedilo). V obrazložitvi izpostavlja razlikovanje med pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi določil 1. odstavka 1. člena ZUSDDD ter na podlagi Zakona o tujcih, ki določa drugačne pogoje za pridobitev tovrstnega dovoljenja, kot ZUSDDD. Na podlagi podatkov, ki jih je prvostopni organ v skladu s 139. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) pridobil iz evidence registra stalnega prebivalstva, ugotavlja, da je imel tožnik dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in sicer na naslovu Ljubljana, A., odjava njegovega stalnega prebivališča z navedenega naslova in s tem tudi iz Republike Slovenije pa je bila opravljena dne 20. 1. 1992 na podlagi depeše SJB Banja Luka št. 11-2/09-210 z dne 16. 1. 1992. To po oceni prvostopnega organa pomeni, da je v tožnikovem primeru eden izmed pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD izpolnjen, in sicer da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, vendar izpostavlja, da 1. odstavek 1. člena ZUSDDD poleg izpolnjevanja tega pogoja zahteva, da sta kumulativno izpolnjena še dva druga dodatna pogoja, to je, da je oseba na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ pojasnjuje, ob sklicevanju na določbo 1.č člena ZUSDDD, pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po tem zakonu, kar pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov: to se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Nadalje pojasnjuje pojem upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije v smislu določil ZUSDDD, po katerem je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Če je odsotnost zaradi razlogov, ki jih taksativno navaja v svoji obrazložitvi, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Zaradi ugotavljanja izpolnjevanja pogoja tožnikovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje je bil tožnik dne 29. 10. 2010 zaslišan v Konzularni pisarni Veleposlaništva Republike Slovenije v Banja Luki. Tedaj je na zaslišanju izpovedal, da se je iz Republike Slovenije izselil novembra leta 1991. Razlog za izselitev iz Republike Slovenije je bil odhod vojske iz Slovenije, v kateri je bil tožnik zaposlen kot civilna oseba. Od tedaj dalje tožnik ni več vstopil na območje Republike Slovenije, niti ni nikoli zaprosil za dovoljenje za vstop oziroma za vstopni vizum. Na osnovi navedenega prvostopni organ ob upoštevanju določb 1.č člena ZUSDDD ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v obdobju od 23. 12. 1990 dalje. Po ugotovitvi, da iz tožnikove izjave in podatkov, ki jih je prvostopni organ pridobil po uradni dolžnosti ugotavlja, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo novembra leta 1991; vzrok za zapustitev države je bila zaposlitev v vojski, ki je Republiko Slovenijo zapustila. Iz podatkov uradne evidence prvostopnega organa je razvidno, da je bil tožnik odjavljen iz registra stalnega prebivalstva dne 20. 1. 1992, Republiko Slovenijo pa je zapustil že pred navedeno odjavo, to je novembra 1991. Prvostopni organ na podlagi podatkov te evidence in tožnikove ustne izjave, ki jo je podal na zaslišanju dne 29. 10. 2010 ugotavlja, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo novembra leta 1991, torej pred dnem 26. 2. 1992, ko se je za določeno kategorijo prebivalcev izvršil izbris iz registra stalnega prebivalstva, kar pomeni, da tožnik Republike Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ugotavlja, da tožnik ni zapustil Republike Slovenije, ker bi ga poslala na delo pravna oseba iz Republike Slovenije, saj je tožnik Republiko Slovenijo zapustil skupaj s tedanjo vojsko, ki pa ni bila pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Prvostopni organ je presojal tudi možnost, da se tožnik ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ, vendar pri tem ugotavlja, da je bil Daytonski sporazum podpisan novembra 1995, dne 14. 12. 1995 pa je bil formalno podpisan v Parizu, z navedenim sporazumom pa se je de facto in de iure končala vojna na področju nekdanje SFRJ. Upoštevajoč 1.č. člen ZUSDDD, ob predpostavki, da se tožnik ni mogel po odhodu iz Republike Slovenije v novembru leta 1991 vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojne v BiH, je pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje od novembra 1991 do decembra 1995, ko se je vojna v BiH uradno končala, ker pa se tožnik od izselitve iz Republike Slovenije ni nikoli poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in tudi sedaj živi v Bosni in Hercegovini, prvostopni organ ugotavlja, da ravnanja tožnika v nadaljnjih petih letih, to je od decembra 1995 do decembra 2000 ne kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, zato ni izpolnjen pogoj njegovega dejanskega življenja od decembra 1995 dalje. Zaradi zagotovitve pravice stranke v skladu z 9. in 146. členom ZUP, le pred izdajo odločbe pisno seznanjena z ugotovitvami upravnega organa, je prvostopni organ tožnika o teh ugotovitvah pisno seznanil ter mu dal možnost, da se v primernem roku pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so v zvezi z ugotovitvami prvostopnega organa pomembna za izdajo odločbe. Tožnik se v določenem roku ni odzval in v svoji izjavi ni navedel novih dejstev, ki bi izkazovala njegovo dejansko življenje v Republiki Sloveniji tudi od decembra 1995 dalje, pač pa v svoji izjavi navaja, da je bila leta 1991 v Sloveniji slaba atmosfera za vse osebe, ki so delale v tedanji JLA ter da se je bil po odhodu iz Slovenije dolžan prijaviti v mestu, v katero je prišel, zato je bila verjetnost s strani PJV Banja Luka po uradni dolžnosti, brez njegovega soglasja, zahtevana odjava iz Ljubljane, da je od leta 1991 dalje v Bosni in Hercegovini prijavljen kot begunec in je šele sedaj dobil potni list te države, v nadaljevanju pa še navaja, da iz socialnih razlogov do sedaj ni zahteval državljanstva Republike Slovenije ter da je bil sporazum o vprašanjih sukcesije podpisan leta 2001. Prvostopni organ po proučitvi navedb, s katerimi se je tožnik odzval na seznanitev z ugotovitvami upravnega organa pred izdajo odločbe ugotavlja, da te navedbe ne vplivajo na ugotovitve prvostopnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od decembra leta 1995 dalje. Glede navedbe, da je tožnik šele sedaj pridobil potni list Republike Bosne in Hercegovine, pa prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik že svoji vlogi priložil fotokopijo osebne izkaznice Bosne in Hercegovine, ki je bila izdana dne 1. 4. 2004, iz katere je razvidno, da je tožnik državljan Bosne in Hercegovine in je kot tak po oceni prvostopnega organa upravičen tudi do potne liste države, katere državljan je, v kolikor zanjo zaprosi. Na podlagi ugotovitve, da je upoštevajoč določbo 1.č člena ZUSDDD pri tožniku izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji le v obdobju od 23. 12. 1990 do decembra 1995, od tedaj dalje pa ne več, prvostopni organ ugotavlja, da nista kumulativno izpolnjena niti dva pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jih določa ZUSDDD v 1. odstavku 1. člena, namreč da je poleg pogoja, da je imel tujec na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, izpolnjen tudi pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, zato prvostopni organ ni ugotavljal, ali je izpolnjen tudi tretji pogoj, ali je bil tujec na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je ne glede na to tožnikovo prošnjo zavrnil. Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno po ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje v smislu 1. odstavka 1. člena v povezavi z določbo 1.č člena ZUSDDD ob ugotovitvi, da je v zadevnem obdobju tožnik v Republiki Sloveniji dejansko živel od 23. 12. 1990 do novembra 1991, ko je Republiko Slovenijo zapustil skupaj z vojsko, v kateri je bil zaposlen, in sicer prostovoljno ter se od tedaj v Republiko Slovenijo ni vrnil oziroma se niti ni poskušal vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, zato je po presoji drugostopnega organa upravni organ prve stopnje tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pravilno zavrnil. V zvezi s pritožbeno navedbo, da naj bi ZUSDDD izbrisanim vrnil pravice in da glede na ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije tožni, enako kot ostali izbrisani, ne bi smel biti izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva po uradni dolžnosti brez obvestila, drugostopni organ pojasnjuje, da je tožniku prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji prenehala dne 20. 1. 1992 zaradi odjave oziroma zaradi prijave njegovega novega stalnega prebivališča v Banja Luki, o čemer je bil pristojni organ Republike Slovenije obveščen z depešo pristojnega organa Republike Bosne in Hercegovine št. 11-2/09-2/10 z dne 16. 1. 1992 in je torej tožniku prijava stalnega prebivališča prenehala že pred izbrisom dne 26. 2. 1992, ko je sicer prenehala tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonsko določenem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu RS.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Po mnenju tožnika bi moral upravni organ oceniti dejstvo dejanskega bivanja tožnika oziroma obstoja dejanskih in trajnih vezi med tožnikom in Republiko Slovenijo na podlagi razmer v Republiki Sloveniji v začetku leta 1991. V svoji izjavi, ki jo je na ustnem zaslišanju tožnik podal v Konzularni pisarni Republike Slovenije v Banja Luki, je izpovedal, da je Republiko Slovenijo zapustil novembra 1991 kot civilna oseba, zaposlena v JLA, kar je tedaj pomenilo biti diskriminirana oseba. Tožnik je opozoril na večletno netolerantnost med Republiko Slovenijo in JLA, kar je preraslo v odprte spopade 25. junija 1991, ko je slovenski parlament sprejel Deklaracijo o suverenosti in neodvisnosti. Tožnik kot dejanski razlog zapustitve Republike Slovenije zanj in za njegovo družino navaja začetek vojaških spopadov med Teritorialno obrambo Slovenije in JLA, kar je dejstvo, ki ga tožniku ni treba dokazovati. Kot neutemeljen označuje zaključek upravnega organa, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo prostovoljno, ne da bi upošteval takratne razmere in dogodke v Republiki Sloveniji ob dejstvu, da je bil takrat tožnik pripadnik JLA. Tudi tega dejstva tožniku ni potrebno dokazovati. Nadalje tožnik navaja, da mu uradna oseba pri podajanju izjave ni omogočila, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo oziroma ni omogočila tožniku, da se izjasni, ali je njegova zapustitev Republike Slovenije izzvana z vojaškimi spopadi ali temelji na načelu prostovoljnosti. Tožnik meni, da je bilo načelo zaslišanja stranke izpolnjeno samo formalno in da tožena stranka ni pravilno vodila upravnega postopka, kar predstavlja razlog za razveljavitev odločbe. Nadalje tožena stranka ni pravilno ugotovila dejstva, da se tožnik ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, saj se je tožnik ves čas po vojni v BiH poskušal vrniti v Republiko Slovenijo kot begunec iz Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini. S ciljem vrnitve stanovanja v Republiki Sloveniji se je obračal na mednarodne organizacije v BiH, po normalizaciji odnosov med novonastalima državama pa se je 29. 5. 2003 obrnil na Ministrstvo za obrambo s prošnjo za vrnitev stanovanja na podlagi nekdanje stanovanjske pravice, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena, kar po mnenju tožnika pomeni, da je izgubil pravico vračanja v Republiko Slovenijo, kot tudi pravico do doma, utemeljeno v 8. členu Evropske konvencije (EKČP). Nadalje v tožbi trdi, da mu je vrnitev v Republiko Slovenijo bila onemogočena, s tem pa tudi bivanje v Republiki Sloveniji iz razloga, ker je bila „tendenca Republike Slovenije v začetku leta 1991, da se preko Ministrstva za obrambo slovenskim državljanom in pripadnikom slovenske narodnosti omogoči vrnitev v Republiko Slovenijo, in sicer na način, da se jim stanovanja v lasti JLA do 25. 6. 1991 dodelijo na uporabo“. Nadalje navaja, da vrnitev v Republiko Slovenijo ni bila možna tudi zaradi 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, na podlagi katere so pravice glede vojaških stanovanj dne 25. 6. 1991 prešle na Republiko Slovenijo, od tedaj dalje ima le Republika Slovenija oziroma Ministrstvo za obrambo pravico do razpolaganja s stanovanji fonda JLA, zato je vrnitev v stanovanje, ki ga je tožnik imel v Republiki Sloveniji, bila mogoča samo s soglasjem Ministrstva za obrambo RS. Glede na to, da je bil pripadnik JLA in je kot tak tudi zapustil Republiko Slovenijo, tožnik meni, da ni nikoli mogel pridobiti zakonskih pogojev za vrnitev v Republiko Slovenijo in dejansko bivanje v Republiki Sloveniji iz razloga, ker zanj pomeni vrnitev v Republiko Slovenijo vrnitev v stanovanje, ki mu je bil dom v smislu 8. člena Evropske konvencije, kakor tudi vrnitev na delovno mesto, da bi lahko sebi in svoji družini omogočil eksistenco. Tožnik meni, da bi tožena stranka morala upoštevati 3. odstavek 1.č člena ZUSDDD z vidika možnosti uresničitve ostalih pravic v Republiki Sloveniji po vrnitvi tožnika, ker brez uresničevanja teh pravic, to je pravice do doma in pravice do dela pomeni pravica do vrnitve le formalno pravico in ne more predstavljati pogoja uresničitve pravic. Nadalje v tožbi kot nezakonito označuje stališče tožene stranke, da je bil tožnik odjavljen na podlagi depeše SJV Banja Luka št. 11-2/09-210 z dne 16. 1. 1992 in meni, da to stališče nasprotuje stališču Ustavnega sodišča RS, da odjave prebivališča ni mogoče izvršiti po uradni dolžnosti, pač pa le na podlagi pisne zahteve osebe, ki si želi odjave. Tožnik meni, da upravni organ postopka ni vodil na način, da bi dejansko ugotovil, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 1. člena ZUSDDD, temveč je bilo odločeno na podlagi prostega preudarka uradne osebe, oziroma meni, da je „prišlo do napačne materialne resnice“. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (dalje ZUSDDD) v 1. členu določa, da se državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi neprekinjeno živi, ne glede na določila Zakona o tujcih izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 na območju današnje Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče. Pač pa je med strankama sporno, ali je tožnik izpolnjeval naslednji pogoj, to je, ali je od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel. Ustavno sodišče RS se je v svoji odločbi št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 z dne 16. 4. 2003) med drugim opredelilo tudi do tega, kaj lahko pomeni pojem, da nekdo dejansko živi v času po izbrisu iz registra prebivalstva. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega pomen mora pristojni upravni organ ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera. Ustavno sodišče v citirani odločbi ugotavlja, da bi moral zakon določiti čas odsotnosti, po katerem pogoja dejanskega življenja ni izpolnjen. Z vidika načela enakosti, odsotnost do enega leta ne bi smela pomeniti, da pogoj dejanskega prebivanja ni podan. Med drugim je Ustavno sodišče poudarilo, da razlaga pogoj dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva, položaj državljanov drugih republik glede izpolnjevanja tega pogoja, pa ne bi smel biti slabši od položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

Sodišče v konkretnem primeru pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je tožnik prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo novembra 1991, kot je navedel tožnik v svoji izjavi na ustnem zaslišanju v postopku izdaje zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD dne 29. 10. 2010, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa in ga je tožnik brez pripomb podpisal, zato ima dokazno veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena v povezavi s 1. odstavkom 80. člena ZUP. Prav tako se lahko sodišče strinja s toženo stranko, da že samo dejstvo, da je tožnik na ustnem zaslišanju navedel, da je zapustil Republiko Slovenijo in se je izselil že meseca novembra 1991 in ob dejstvu, da vse do dne, ko je vložil predmetno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni nikoli niti zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, česar tožnik v tožbi ne izpodbija, kaže na to, da se je iz Republike Slovenije meseca novembra 1991 prostovoljno odselil v Republiko BiH, kjer po lastnih navedbah še vedno živi, skupaj s svojo družino. Prav tako se sodišče lahko strinja s toženo stranko, da ob dejstvu, da se je tožnik meseca novembra 1991 izselil iz Slovenije v BiH in se v Slovenijo vse do leta 2010 ni več vrnil, njegove navedbe, da se ni mogel vrniti v Sloveniji zaradi zavračanja pri mednarodnih organizacijah v BiH in organih Republike Slovenije, niso kakorkoli konkretizirane in z ničemer izkazane, saj bi tudi po mnenju sodišča morala biti v tako dolgem (19-letnem) obdobju od tožnikovega odhoda iz Republike Slovenije izkazana določena aktivnost, da si je tožnik prizadeval za vrnitev v Slovenijo. Sam v tožbi navaja zgolj to, da se je večkrat obračal na mednarodne organizacije v BiH s ciljem vrnitve stanovanja v Republiki Sloveniji in enkrat z dopisom z dne 29. 5. 2003 na Ministrstvo za obrambo s prošnjo za vrnitev stanovanja na podlagi nekdanje stanovanjske pravice. Vendar sodišče v tej zvezi tožniku pojasnjuje, da na podlagi določil ZUSDDD nima opore za stališče, da pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje vključuje pridobitev stanovanja in zaposlitve v Republiki Sloveniji, saj za tak zaključek tožnik nima podlage niti v določilih ZUSDDD, niti v določilih Ustave in Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in tudi ne v določilih 8. člena EKČP, niti ne v kateremkoli drugem veljavnem predpisu Republike Slovenije. Po navedenem se sodišče strinja z razlogi tožene stranke, s katerimi je obrazložila svojo odločitev v izpodbijani odločbi, da je dolgoletna odsotnost tožnika izven Republike Slovenije tudi v njegovi sferi in zaradi tega niso bile ves čas podane okoliščine, ki bi mu preprečevale nadaljnje bivanje v Slovenije. Te okoliščine bi morale biti ves čas podane, da bi bilo možno sprejeti stališče, da so bili razlogi za odsotnost izven njegove sfere. Devetnajstletna odsotnost tožnika iz Republike Slovenije je ob splošno znanem dejstvu glede trajanja vojnega stanja na območju nekdanje SFRJ (da je bil Daytonski mirovni sporazum, s katerim se je končala vojna v BIH, sklenjen leta 1995) tako dolgo obdobje, da ga kljub nekajletnim vojnim razmeram na območju nekdanje SFRJ nikakor ni več mogoče smatrati kot dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Ker je tožnik tako dolgo časovno obdobje po odselitvi iz Republike Slovenije v mesecu novembru 1991 v BiH do vložitve predmetne prošnje dne 14. 8. 2010, prebival v tujini, sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tem primeru ni mogoče trditi, da tožnik od 23. 12. 1990 oziroma od meseca novembra 1991 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma da je imel v tem času (ves čas) tudi namen dejansko živeti v Republiki Sloveniji.

Tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka dodatno raziskati navedbe, ki jih tožnik prvič uveljavlja šele v tožbi, ne da bi kakorkoli obrazloženo pojasnil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (52. člen v povezavi s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1), da se tožnik ni mogel vrniti v Slovenijo, ker je bil zaposlen v JLA kot civilna oseba v vojski, ki je Republiko Slovenijo zapustila ter je torej šlo za dogodke, na katere tožnik ni imel vpliva, sodišče glede na navedeno ne more slediti. Po presoji sodišča je namreč tožena stranka zadostila svoji pojasnilni dolžnosti v zvezi z navedbami tožnika v predmetni vlogi in na ustnem zaslišanju v upravnem postopku dne 29. 10. 2010, medtem ko je na strani tožnika dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje po določilih 1. člena ZUSDDD.

Tožena stranka po mnenju sodišča ni ravnala v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi št. U-I-246/02, kot je navedeno v tožbi, saj je v obsežni obrazložitvi upoštevala tožnikove navedbe glede njegovih individualnih dejanskih okoliščin v njegovi vlogi in na ustnem zaslišanju dne 29. 10. 2010, vendar je ugotovila obstoj tudi drugih okoliščin, ki so kazale na to, da pogoj dejanskega bivanja v tožnikovem primeru ni bil izpolnjen. Te okoliščine pa so v obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe in tudi drugostopne odločbe celovito, konsistentno, logično in dovolj podrobno pojasnjene, skupaj s preudarki in razlogi tožene stranke, s katerimi se sodišče strinja, zato jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče pa ne more slediti navedbam tožnika, da v celotnem časovnem obdobju od novembra 1991 do oktobra 2010 tožnik ni imel nobene možnosti vstopa v Slovenijo in ureditve bivanja v njej, saj je zmotno njegovo stališče, da njegova vrnitev v Republiko Slovenijo ni bila možna zaradi 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem Republika Slovenija prevzame v upravljanje vse nepremično in premično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, ker je ocenilo, da glede relevantnih dejanskih okoliščin te zadeve dejansko stanje ni sporno, ampak je v obravnavni zadevi sporna le dokazna ocena tožene stranke, s katero pa se sodišče, kot je predhodno obrazloženo, lahko v celoti strinja, ker tožnik jih ni uspel izpodbiti zgolj s posplošenimi tožbenimi navedbami in za svoje trditve ni predlagal niti ponudil nobenih dokazov in ni obrazložil, kako oziroma v čem bi lahko njihova izvedba prispevala k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja.