Jedro

Zakonsko domnevo o pravilnosti vpisa je mogoče izpodbiti le s takimi dokazi, ki gotovo dokazujejo pomoto pri vpisu v hranilno knjižico. Ne zadostuje namreč le to, da bi predloženi dokazi vzbujali dvom v pravilnost vpisa. Banka je v razmerju do vlagatelja strokovnjak in hkrati diktira pogoje poslovanja, kar pomeni, da je dolžna ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in plačilni nalog, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo v uvodu navedenega deviznega zneska z obrestmi, obdržalo v celoti v veljavi. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek v celoti ugodilo. Ocenilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da bi prišlo do pomotnega vpisa v devizno hranilno knjižico toženca.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo "iz razloga po 1. v zvezi s 3. točko 1. odstavka 385. člena" in očitala pritožbenemu sodišču, da je "zmotno uporabilo materialno pravo zaradi predhodne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj obstaja v izpodbijani sodbi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listnin, in pa med samimi temi listinami. Trdi, da je iz knjigovodske kartice, ki na podlagi 2. odstavka 446. člena ZPP velja za verodostojno listino, za leto 1980 izhaja drugačno stanje prilivov in dvigov, kot je vpisano v devizni hranilni knjižici toženca. Sam toženec je povedal, da je na knjižico prejemal samo plačo. Zaradi dne 14.11.1980 neupravičeno vpisanih 1000 USD je po večkratnih nadaljnjih pologih, dvigih in pripisih obresti nastalo na dan 16.5.1983 dokončno negativno stanje v vtoževani višini, ki predstavlja neupravičeno obogatitev s strani tožene stranke. Pritožbenemu sodišču revizija očita, da neutemeljeno zaključuje, da zaradi datuma valute 30.9.1980 nakazilo v znesku 1000 USD, upoštevajoč potreben čas za nakazilo delodajalca ter prenakazila banke, ne more predstavljati zaslužka za mesec september, saj to izhaja iz priložene listine. Enako pavšalno ocenjuje, da je zaradi vrstnega reda vpisov nakazil v devizno hranilno knjižico moč zaključiti, da gre za nakazovanja mesečnih plač, ki si sledijo v približnem mesečnem zaporedju. Sodišče druge stopnje si je napačno razlagalo postopek vpisa nakazil v hranilno knjižico. Revizija nadalje opisuje način vpisovanja podatkov v knjigovodsko kartico. Končno opozarja, da so bili vpisi v hranilno knjižico v tistem času ročni in je zato bilo več možnosti za napake. Vpisi v hranilni knjižici so nenazadnje lahko tudi ponarejeni in je edini dokaz o stanju sredstev na vlogi knjigovodska kartica.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v svoji presoji izhajalo iz 1044. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se v hranilno knjižico vpisujejo vsa plačila in vsi dvigi denarja (1. odstavek). Ti vpisi, potrjeni s pečatom banke in podpisom pooblaščene osebe, so med banko in vlagateljem dokaz o vplačilih oziroma dvigih (2. odstavek), nasproten sporazum je ničen (3. odstavek). Citirana določba postavlja zakonsko domnevo o pravilnosti vpisa v hranilno knjižico. Zakonsko domnevo pa je mogoče izpodbiti le s takimi dokazi, ki gotovo dokazujejo pomoto pri vpisu v hranilno knjižico. Ne zadostuje namreč le to, da bi predloženi dokazi vzbujali dvom v pravilnost vpisa.

Banka je v razmerju do vlagatelja strokovnjak in hkrati diktira pogoje poslovanja, kar pomeni, da je dolžna ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR).

Zmotna je trditev banke v reviziji, da je knjigovodska kartica edina odločilna verodostojna listina skladno z 2. odstavkom 446. člena ZPP in da le knjigovodska kartica izkazuje pravilnost stanja na hranilni knjižici. Ta trditev je v nasprotju s pravkar opisano zakonsko domnevo o verodostojnosti pravilno izpolnjene hranilne knjižice. Celo več: potrditvah tožeče stranke je verodostojnost knjigovodske kartice močnejša od hranilne knjižice; taka trditev je v nasprotju z opisanim kogentnim predpisom 1044. člena ZOR. Zato je tudi povsem brez pomena razlaga tožeče stranke v reviziji, na kakšen način se izpolnjuje knjigovodska kartica in kako se kontrolira.

Opisana materialnopravna izhodišča je pritožbeno sodišče dosledno spoštovalo pri svoji oceni, da tožeča stranka ni z gotovostjo dokazala, da je pri vpisu 1000 USD dne 14.11.1980 prišlo do pomotnega vpisa tega zneska, oziroma da je bil znesek vpisan, ne da bi res bil tudi nakazan. Pritožbeno sodišče predložene dokaze ocenjuje skozi prizmo standarda skrbnosti dobrega gospodarja in močnejšega partnerja v poslovnem razmerju, ki mora z gotovostjo dokazati, da je pri njegovem ravnanju prišlo do pomote. Tej zahtevi tožeča stranka ni zadostila, zato je pritožbeno sodišče tudi zavrnilo njen tožbeni zahtevek. V reviziji tožeča stranka kritizira dokazno oceno, pri tem pozablja na načelo proste presoje dokazov in dolžnost stranke, da predloži vse dokaze (7. in 8. člen ZPP). Če je po njenem "vprašljiva in neutemeljena" dokazna ocena, opravljena na podlagi predloženih listin in opisa tožeče stranke o načinu njenega poslovanja, nasproti temu revizijskemu očitku stoji presoja, da tožeča stranka ni dokazala dejstva, da res ni bilo nobenega nakazila delodajalca tožencu, ki je predstavljalo podlago za sporni vpis v hranilno knjižico. Pri tem še opozorilo, da v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev postopka glede na izrecno prepoved izpodbijanja dejanskega stanja iz 3. odstavka 385. člena ZPP. Nikakor ni mogoče pritrditi reviziji, da gre za nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino predloženih listin in zato za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.