Jedro

Peti odstavek 70. člena ZKP določa, da se za zagovornika po uradni dolžnosti lahko postavi samo odvetnik. Po določbi tretjega odstavka 67. člena ZKP sme sicer zagovornika, razen v postopku pred Vrhovnim sodiščem, nadomeščati odvetniški kandidat, vendar se to nanaša samo na zagovornika po pooblastilu, ne pa tudi na zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Kljub temu, da je bil kot zagovornik po uradni dolžnosti postavljen odvetnik, je obtoženega na predobravnavnem naroku ter na glavni obravnavi namesto oziroma za odvetnika zastopala odvetniška kandidatka. Glede na to, da drugi odstavek 70. člena ZKP določa, da mora imeti obtoženec zagovornika, če oziroma ko mu je odvzeta prostost in dokler traja zoper njega odrejeni pripor in ker zakon ne dopušča, da bi po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika lahko nadomeščal odvetniški kandidat, je šteti, da obtoženi v predmetni zadevi na preobravnavnem naroku ter glavni obravnavi dejansko ni imel zagovornika.

Nenavzočnost obtoženčevega zagovornika, ko zakon določa obvezno obrambo, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP glede vprašanja, ali je bila glavna obravnava opravljena v navzočnosti obtoženčevega zagovornika, ko je obramba obvezna. Na to kršitev pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Izrek

Ob odločanju o pritožbah obtoženega A. A. ter zagovornikov obtoženih B. B. in A. A. se:

I. pritožbi zagovornice obtoženega B. B. delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B., v odločbah o kazenskih sankcijah in stroških postopka spremeni tako, da se: a. ob nespremenjenih kaznih zapora in izgona tujca iz države ter nespremenjenem številu dnevnih zneskov denarne kazni zniža višina dnevnega zenska na 5,00 (pet) EUR in se obtoženemu B. B. izreče stranska denarna kazen v višini 750,00 (sedemsto petdeset) EUR, b. obtoženega B. B. po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP stroški zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun; v preostalem se pritožba zagovornice obtoženega B. B. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B.;

II. po uradni dolžnosti razveljavi sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obtoženega A. A. in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je obtožena B. B. in A. A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora ter denarno kazen v višini sto petdeset dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je skupno 3.000,00 EUR, obtoženemu A. A. pa eno leto in enajst mesecev zapora ter denarno kazen v višini sto dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je skupno 2.000,00 EUR. Po 56. členu KZ-1 je obtožencema v izrečeni zaporni kazni zapora vštelo čas pridržanja in pripora, in sicer obtoženemu B. B. od dne 15. 8. 2019 od 7:00 ure dalje ter obtoženemu A. A. od dne 15. 8. 2019 od 6:40 ure dalje. Obema obtožencema je po 48.a členu KZ-1 izreklo stransko kazen izgon tujca iz države, tj. ozemlja Republike Slovenije, za dobo štirih let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da mora obtoženi B. B. plačati polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, znane v znesku 2,80 EUR in stroške privedbe v znesku 34,70 EUR, plačati pa mora tudi sodno takso, in sicer po tarifni številki 7114 v višini 480,00 EUR in po tarifni številki 7119 dvakrat po 60,00 EUR, skupaj torej sodno takso v višini 600,00 EUR, glede stroškov zagovornice postavljene po uradni dolžnosti je odločilo, da bremenijo proračun. Obtoženega A. A. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter hkrati odločilo, da mora plačati sodno takso, in sicer po tarifni številki 7113 v višini 360,00 EUR in po tarifni številki 7119 dvakrat po 60,00 EUR, skupaj torej sodno takso v višini 480,00 EUR, glede stroškov zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti pa je odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili: ‒ zagovornica obtoženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; ‒ obtoženi A. A. brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah in ‒ zagovornik obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca „oprosti očitanega kaznivega dejanja oz. da mu izreče milejšo kazensko sankcijo in da ga oprosti plačila stroškov postopka v celoti, oz. da sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo“.

3. Pritožba zagovornice obtoženega B. B. je delno utemeljena. Izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na obtoženega A. A. razveljavi po uradni dolžnosti.

K pritožbi zagovornice obtoženega B. B.:

4. Neutemeljeno je pritožničino zatrjevanje, da je bila obtoženemu B. B. kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za pridobitev podatkov kamere parkirišča trgovskega centra X. Sodišče druge stopnje se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, razjasnjeno z izvedenimi dokazi. Povsem pravilna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, da je navedeni dokazni predlog zavrnilo kot nepotrebnega.

5. Pritožnica navaja, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja konkretizirani le zakonski znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in ne tudi po šestem odstavku tega člena. Sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Kopru III Kp 35091/2018 z dne 7. 3. 2019 in III Kp 5859/2019 z dne 18. 4. 2019, v katerih je zavzeto stališče, da je zakonski znak „povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje“ podan le, kadar nevarnost že nastane oziroma je konkretna in ne tudi, kadar je nastanek nevarnosti za življenje ali zdravje pogojen s hipotetično možnostjo, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Pritožbeno sodišče se s predstavljenim stališčem ne strinja, pri čemer pripominja, da odločitve, ki jih zavzame posamezno višje sodišče, za ostala drugostopenjska sodišča niso zavezujoča. V slovenskem pravnem sistemu sodna praksa služi le kot posvetovalno orodje, zavezujoča so le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje.

6. Po presoji sodišča druge stopnje je v posamezni situaciji „nevarnost za življenje in zdravje“ izkazana že s tem, da storilec ljudi prevaža v nehumanih, nezdravih in smrtno nevarnih okoliščinah.1 V obravnavani zadevi je v konkretnem delu opisa navedeno, da sta obtoženca s tem, ko sta osebe prevažala na način, da so med vožnjo morali stati in se niso imeli možnosti kam prijeti ter bili v zadušljivih razmerah ogrozila njihovo zdravje in tudi življenje. S tem je nazorno opisano, da so se osebe prevažale v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, s tem pa je po presoji sodišča druge stopnje obravnavani zakonski znak povsem ustrezno konkretiziran, saj je izrecno opisano, da takšna vožnja že samo po sebi pomeni povzročitev nevarnosti za zdravje in življenje teh oseb. Prav zaradi opisanega načina prevažanja so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi lahko bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, kar pa bi se lahko povsem nepričakovano zgodilo kadarkoli med vožnjo.

7. Sodišče druge stopnje se strinja s prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženemu B. B. očitano kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo, da obtoženec med postopkom nepojasnjeno in povsem nelogično spreminjal svoj zagovor, česar pritožnik argumentirano ne izpodbija. Obtoženčeva vloga kot sostorilca očitanega kaznivega dejanja je bila ugotovljena ne le na podlagi izročitve lista z navedenim potekom poti prevoza tujcev soobtoženemu A. A., ki se nahaja pod prilogo A3, kar neutemeljeno trdi pritožnik, temveč tudi z ostalimi dokazi, kar je povsem pravilno obširno argumentiralo že sodišče prve stopnje v točkah od 7 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Res sicer ni bilo dokazano, da naj bi B. B. A. A. poslal lokacijo za prevzem, kar je v zagovoru trdil A. A., vendar se je do tega argumentirano že opredelilo sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je zaključilo, da sta vloga B. B. ter medsebojni dogovor med obema obtožencema jasno razvidna iz drugih dokazov. Obtoženi A. A. je, ko ga je ustavila policija, povedal, da se je obtoženi B. B. vozil pred njim kot „predhodnica“. Policist C. C., ki je B. B. izsledil po tem, ko je A. A. že ustavila policija, je izpovedal, da je B. B. vozil zelo počasi ter živčno pogledoval v vzvratno ogledalo, kar po presoji sodišča druge stopnje potrjuje trditve A. A., da je bil B. B. „predhodnica“, saj opisano ravnanje B. B. nakazuje, da je čakal oziroma pričakoval, da se bo za njim pripeljal A. A. Prav tako iz podatkov, ki so bili pridobljeni ob pregledu telefonov obeh obtožencev izhaja, da sta imela oba obtoženca shranjeno telefonsko številko, s katere je A. A. dobil podatke o lokaciji prevzema tujcev ter da sta obtoženca kritičnega dne ob 3:22 uri kontaktirala po telefonu.

8. Povsem ustrezno se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do obtoženčeve krivde. V točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno zaključilo, da se je dejanja zavedal in ga hotel storiti, saj je vedel, da je spravljanje tujcev čez mejo in ozemlje Republike Slovenije, ki nimajo ustreznih dovoljenj za bivanje v Sloveniji, prepovedano in kaznivo, pa je dejanje kljub temu storil. 9. Brezuspešno je pritožničino zavzemanje za upoštevanje obtoženčeve starosti in zdravstvenega stanja, kot olajševalni okoliščini pri izreku kazenske sankcije obtoženemu A. A. Sodišče prve stopnje je podatke o njegovem zdravstvenem stanju pridobilo iz ambulante ZPKZ Y. Ugotovilo je, da mu še ni bila postavljena nobena diagnoza ter da ni bil napoten na Onkološki inštitut, je pa naročen na ultrazvok trebuha (list. št. 278). Obramba v pritožbenem postopku ni predložila nobene dodatne dokumentacije, ki bi potrjevala zatrjevano slabo zdravstveno stanje obtoženca, prav tako pa tudi izpostavljena starost obtoženca (66 let) sama po sebi ne predstavlja posebne olajševalne okoliščine. Glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, in sicer obširno predkaznovanost, pri čemer je bil že kaznovan tudi za istovrstno kaznivo dejanje, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, je tudi po presoji sodišča druge stopnje kazen dve leti in štiri mesece zapora primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

10. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izrečeno denarno kazen. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da sodišče prve stopnje pri določitvi višine dnevnega zneska ni ustrezno upoštevalo premoženjskega stanja obtoženca. Pritožnica ima prav, da bi glede na znane premoženjske razmere obtoženega B. B., moralo sodišče prve stopnje določiti nižji dnevni znesek. Obtoženec je prejemnik pokojnine v višini 300,00 EUR, pred tem je prejemal denarno socialno pomoč, iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi imel kakršnokoli drugo premoženje, zato je sodišče druge stopnje, ob nespremenjenem številu dnevnih zneskov, višino dnevnega zenska znižalo na 5,00 EUR in obtoženemu B. B. izreklo stransko denarno kazen v višini 750,00 EUR.

11. Utemeljena je tudi pritožba glede odločbe o stroških kazenskega postopka. Upoštevajoč v prejšnji točki te odločbe navedeno obtoženčevo slabo premoženjsko stanje, je sodišče druge stopnje odločilo, da se obtoženega B. B. po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

12. Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga naredi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v delu izpodbijane sodbe, ki se naša na obtoženega B. B., ni ugotovilo kršitev zakona v škodo tega obtoženca, zato je po opravljeni spremembi izpodbijane sodbe, razvidni iz točke I. izreka te odločbe, pritožbo zagovornice obtoženega B. B. v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B. (391. člen ZKP).

13. Ker je bilo s sodbo delno odločeno v korist obtoženega B. B., mu sodna taksa za pritožbeni postopek ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Glede razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na obtoženega A. A.:

14. Drugi odstavek 70. člena ZKP določa, da mora imeti obtoženec zagovornika, če oziroma ko mu je odvzeta prostost in dokler traja zoper njega odrejeni pripor. Odvetnik D. D. je obtoženemu A. A. odpovedal pooblastilo za zastopanje medtem, ko se je le-ta nahajal v priporu, zato je sodišče prve stopnje obtožencu s sklepom Su 0000/2019 z dne 20. 8. 2019 po uradni dolžnosti postavilo novega zagovornika, in sicer odvetnika E. E. iz ... (list. št. 114).

15. Peti odstavek 70. člena ZKP določa, da se za zagovornika po uradni dolžnosti lahko postavi samo odvetnik. Po določbi tretjega odstavka 67. člena ZKP sme sicer zagovornika, razen v postopku pred Vrhovnim sodiščem, nadomeščati odvetniški kandidat, vendar se to nanaša samo na zagovornika po pooblastilu, ne pa tudi na zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti.2 Kljub temu, da je bil kot zagovornik po uradni dolžnosti postavljen odvetnik E. E., je obtoženega A. A. na predobravnavnem naroku dne 18. 9. 2019 (list. št. 209 - 211) ter na obeh narokih za glavno obravnavo dne 3. 10. 2019 (list. št. 254 - 263) in dne 17. 10. 2019 (list. št. 273 - 284) namesto oziroma za odvetnika E. E. zastopala odvetniška kandidatka F. F. Glede na to, da je za primere kot je obravnavani določena obvezna obramba ter da zakon ne dopušča, da bi po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika nadomeščal odvetniški kandidat, je šteti, da obtoženi v predmetni zadevi na preobravnavnem naroku ter glavni obravnavi dejansko ni imel zagovornika. Nenavzočnost obtoženčevega zagovornika, ko zakon določa obvezno obrambo, pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP glede vprašanja, ali je bila glavna obravnava opravljena v navzočnosti obtoženčevega zagovornika, ko je obramba obvezna. Na to kršitev pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ob ugotovljeni kršitvi, ki je že sama po sebi imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obtoženega A. A. (prvi odstavek 392. člena ZKP), so postale vse pritožbene navedbe obtoženega A. A. in njegovega zagovornika brezpredmetne, zato jih sodišče druge stopnje ni preizkušalo.

16. V novem sojenju zoper obtoženega A. A. bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedeno kršitev določb kazenskega postopka. Ponovno bo moralo izvesti že izvedene dokaze ter skrbno oceniti vsak dokaz posebej in v njihovi medsebojni povezavi. Zatem pa bo moralo izdelati skrbno dokazno oceno ter glede odločilnih okoliščin in svojih zaključkov navesti popolne in prepričljivejše razloge.

1 Tako tudi Neža Kogovšek Šalamon, Tatjana Bobnar, Peter Skerbiš: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, ULRS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018, 3. knjiga, str. 497. 2 Tako tudi: mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, str. 163.