Jedro

Če se obdolžencu očita zatajitev plačila DDV, je sklicevanje na odločanje davčnih organov z zvezi z davkom na dobiček iz dejavnosti pravno nerelevantno.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena A. L. in M. L. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Grosupljem je obsojeni A. L. z uvodoma navedeno sodbo izreklo pogojno obsodbo zaradi storitve dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve po drugem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za vsako od katerih ji je določilo kazen tri mesece zapora in ter ji nato določilo enotno kazen pet mesecev zapora in dve leti preizkusne dobe. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu M. L. izreklo pogojno obsodbo zaradi storitve dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve po drugem odstavku 254. člena KZ, za vsako od katerih mu je določilo kazen tri mesece zapora in ter mu nato določilo enotno kazen pet mesecev zapora in dve leti preizkusne dobe. Sodišče je obsojencema naložilo tudi plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožb zagovornika obsojene A. L. in obsojenega M. L. po uradni dolžnosti glede obeh obsojencev v odločbah o krivdi v točkah II/2, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obdolženca na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1, ki naj bi bili storjeni med 28. 2. 2002 in 30. 4. 2002, stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obeh obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolžene A. L. v tem delu bremenijo proračun, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov. Sodišče druge stopnje je obsojencema na podlagi 50. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu od njiju za kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem odstavku 254. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Sicer je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno obsodilno sodbo sta obsojeni M. L. in zagovornik obsojene A. L. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa jo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da se je z vprašanjem, da so davčni organi početje obeh obsojencev obravnavali drugače, ko se je to zgodilo v kazenskem postopku, dovolj obširno ukvarjalo pritožbeno sodišče, s stališčem katerega se kljub nekaterim nerodnostim pri argumentiranju in formulacijah strinja. Zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in zagovorniku obsojene A. L., ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini identični, obsojeni M. L. v svoji zahtevi dodaja le še historični opis dogajanja v zvezi z večstanovanjsko stavbo in dostavek, v katerem navaja, da ni opravljal dejavnosti, da se mu neutemeljeno očita, da se je bil dolžan vpisati v register zavezancev za davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), da je šlo v obravnavanem primeru le za enkraten gradbeni poseg, česar vsega pa Zakon o davku na dodano vrednost ne ureja. Zaradi identičnih navedb je Vrhovno sodišče zahtevi obravnavalo enotno.

6. Vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti navajata, da se ne strinjata s stališčem v izpodbijani pravnomočni sodbi, da sta obsojenca opravljala dejavnost, s čimer izpodbijata obstoj očitanega kaznivega dejanja. Dejavnost je po stališču vložnikov opredeljena kot celotna aktivnost, ki jo opravlja družba ali posamezni podjetnik, da bi dosegel svoj namen. Za razliko od dejavnosti gre pri poslu za posamezen sklop ravnanj proti tretjim. Pomembno merilo je tudi trajnost, saj gre za pojem, ki je povezan z dejavnostjo. Zato pri enkratnem poslu ali občasnih poslih ne more iti za dejavnost. Obsojenca sta le predelala že obstoječ objekt na njunem zemljišču, zato ni mogoče govoriti o trajnosti njune aktivnosti. Obsojenca sta bila pri spremembi objekta vezana samo na ta objekt in zemljišče in nista pridobivala novih zemljišč za gradnjo objektov. Zato vložnika menita, da obsojenca nista opravljala dejavnosti in da je razlaga, da sta se bila dolžna prijaviti se za vpis v register zavezancev za DDV, neutemeljena. Nadalje se vložnika sklicujeta na dokončno in pravnomočno odločbo Ministrstva za finance z dne 26. 10. 2006, ki se nanaša na ugotavljanje davka od dohodkov iz dejavnosti in v kateri je odločeno, da ni zakonske podlage za obdavčitev doseženih dohodkov pritožnika z davkom od dohodka iz dejavnosti, ker upravni organ ne šteje, da bi obsojenka opravljala dejavnost, nasprotujeta pa tudi stališču drugostopenjskega sodišča, ki ne sprejema vsebine odločbe Ministrstva za finance z dne 30. 3. 2006. Vložnika opozarjata, da je drugostopenjski upravni organ v zvezi z opravljanjem dejavnosti v istem historičnem dogodku diametralno nasprotno odločil pri ugotavljanju odmere davka od dohodkov iz dejavnosti in odmere davka na dodano vrednost. Zato vložnika menita, da se obsojencema ne more očitati storitev očitanega kaznivega dejanja. Po stališču vložnikov v primeru, ko ima celo upravni organ o istem vprašanju diametralno nasprotno stališči, ni mogoče pri obsojencih ugotavljati v kazenskem postopku, da sta storila naklepno kaznivo dejanje. Obsojenca sta bila kot laika v dejanski ali pa pravni zmoti. Pri ugotavljanju, ali sta obsojenca opravljala dejavnost, gre po stališču vložnikov za predhodno vprašanje, katerega pa je upravni organ pravnomočno in dokončno že rešil. V primeru nasprotujočih si odločb upravnih organov gre po mnenju vložnikov za vprašanje kršitve 22. člena Ustave, česar določba 18. člena ZKP ne more relativizirati.

7. Iz opisa kaznivih dejanj davčne zatajitve po drugem odstavku 254. člena KZ, ki se očitata obsojencema, je razvidno, da sta kaznivi dejanji storila s tem, da kot davčna zavezanca za obračun in plačilo DDV po določbah prvega in drugega odstavka 13. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 89/1998 in 30/2001, v nadaljevanju ZDDV) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 3. člena ZDDV iz naslova v septembru 2001 opravljenih prodaj stanovanj v večstanovanjskem objektu davčnemu organu v nasprotju z 209. členom in prvim odstavkom 210. člena Zakona o davčnem postopku nista predložila davčnega obračuna za DDV, prav tako nista plačala tega davka za davčno obdobje september 2001 v znesku 2.108.800,00 SIT oziroma 8.799,87 EUR, kar predstavlja večjo premoženjsko korist, s čimer sta se izognila plačilu DDV. V razlogih sodišči prve (sodba, stran 5) in druge stopnje (sodba, stran 5) ugotavljata, da sta obsojenca opravljala dejavnost, kot je opredeljena v ZDDV, prav tako se na neplačilo DDV nanašata odločbi Davčnega urada Ljubljana z dne 20. 10. 2003 in z dne 4. 11. 2003, odločbi Ministrstva za finance z dne 31. 3. 2006 in z dne 3. 11. 2006 ter sodba in sklep Upravnega sodišča U 1579/2006-15 z dne 9. 9. 2008. Davčna organa prve in druge stopnje ter Upravno sodišče v navedenih odločbah soglasno ugotavljajo, da sta obsojenca opravljala dejavnost, zaradi česar sta bila davčna zavezanca za plačilo DDV. Stališči, zavzeti v izpodbijani pravnomočni sodbi in dokončnih in pravnomočnih odločbah davčnih organov, da sta obsojenca opravljala dejavnost in da sta iz tega naslova dolžna plačati DDV, sta enotni, zato zatrjevanje o diametralnem nasprotju med temi odločbami ni utemeljeno.

8. V odločbi z dne 30. 3. 2006, na katero se sklicujeta vložnika, Ministrstvo za finance sicer res zaključuje, da obsojenca nista opravljala dejavnosti, vendar se tak sklep nanaša na davek od dobička iz dejavnosti po določbah Zakona o dohodnini. Kot rečeno, obsojencema se očita zatajitev plačila DDV, ne pa neplačilo davka na dobiček iz dejavnosti, zato je sklicevanje vložnikov na odločanje davčnih organov z zvezi z davkom na dobiček iz dejavnosti za obravnavano (kazensko) zadevo pravno nerelevantno. Tudi sicer je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 1542/2006 z dne 27. 5. 2010 v zvezi z vprašanjem, kakšno ravnanje je mogoče šteti za opravljanje dejavnosti po Zakonu o dohodnini, zavzelo stališče, da je zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti tako tisti zasebnik, ki opravlja dejavnost in je vpisan v ustrezni register oziroma drugo predpisano evidenco, kakor tudi tisti zasebnik, ki bi se zaradi opravljanja dejavnosti, v skladu z veljavnimi predpisi moral vpisati v ustrezni register ali predpisano evidenco, pa tega ni storil. Ob povedanem je stališče vložnikov, da obsojenca nista opravljala dejavnosti, pravno zgrešeno.

9. Vložnika tudi navaja, da sta bila obsojenca kot laika v dejanski ali pravni zmoti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi obrazložiti. Vrhovno sodišče tudi ne opravlja preizkusa izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, zato se do zatrjevane, a neobrazložene kršitve ne more opredeliti. Vložnika v ničemer ne pojasnita, zakaj naj bi bila obsojenca v dejanski ali pravni zmoti, zato Vrhovno sodišče tega očitka ne more presoditi. Vložnika prav tako ne obrazložita uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zato se Vrhovno sodišče tudi do teh kršitev ne more opredeliti.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

11. Po podatkih prvostopenjske sodbe obsojena A. L. ni zaposlena, nima preživninskih obveznosti, preživlja se z oddajanjem stanovanj ter je solastnica nepremičnin. Tudi obsojeni M. L. nima preživninskih obveznosti in zaposlitve, preživlja se z občasnim delom in oddajanjem stanovanj v najem in je solastnik nepremičnin. Zato je Vrhovno sodišče vsakemu od njiju na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.