Jedro

Sodišče ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno, morajo pa zaključki o obstoju odločilnih dejstev izhajati iz skrbne presoje vseh dokazov, logičnega sklepanja in iz splošnih življenjskih izkušenj ter jih mora sodišče tudi razumno utemeljiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.7.2005 obsojenega A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ in mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 60.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16.11.2005 pritožbi obsojenca in zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 3., 2. in 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Obsojenčev zagovornik uveljavlja vse kršitve iz 1. odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa z zatrjevanjem, da gre za kršitev ustavne pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije smiselno obrazloži le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Takšen očitek je neutemeljen, saj ni mogoče preizkusiti zagovornikove trditve, da sodišče druge stopnje "ni obrazložilo, iz katerih razlogov je bilo pravilno uporabljeno načelo dokaznega zaključevanja v korist obdolženega glede na kontradiktornost izvedenih dokazov". Preiskava tekstilnih vlaken iz sedežev vozila Centra za kriminalistično-tehnične preiskave ni izvedeniško, temveč strokovno mnenje, ki ga sodišče prosto presoja tako kot vse ostale dokaze. Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-132/95, zato za obravnavani primer ne predstavlja judikata, saj je sodišče odločilo, da organi in službe, ki sodelujejo pri kazenskem pregonu ne morejo v kazenskem postopku sodelovati kot izvedenci, lahko pa sodelujejo kot strokovni organ. Trditev, da smrt oškodovanega J.K. ni v vzročni zvezi z nesrečo, je dokazno, torej dejansko vprašanje, zato ne more biti predmet obravnavanja zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je sodišče druge stopnje s svojo sodbo kršilo ustavno pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, ker ni odgovorilo na zagovornikove navedbe v pritožbi v zvezi s sklepanjem v nasprotju s strokovnimi dokazi, to je Centra za forenzične preiskave. Prav tako ni obrazložilo, iz katerih razlogov je bilo pravilno uporabljeno načelo "dokaznega zaključevanja v korist obsojenca glede na kontradiktornost dokazov". S tem zahteva nakazuje, da je sodišče druge stopnje postopalo v nasprotju s 1. odstavkom 395. člena ZKP in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena istega zakona.

Odločilno dejstvo, da je obsojenec vozil osebni avtomobil in ne pokojni J.K., je sodišče oprlo na mnenji izvedencev prometne in medicinske stroke in ne na rezultate preiskave, ki jo je opravil Center za kriminalistično-tehnične preiskave. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je izhajalo iz ugotovitve te strokovne ustanove, da se najdbe tekstilnih vlaken iz puloverja obsojenega na prevleki levega in desnega sedeža številčno bistveno ne razlikujejo in da zato na podlagi teh najdb ni mogoče podati mnenja, na katerem sedežu je v času nesreče sedel obsojenec. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik izpodbijal "tak dokazni zaključek" z utemeljitvijo, da je povsem v nasprotju s forenzično stroko ter se ob predstavitvi lastnega zaključka v zvezi s tem dejstvom skliceval na strokovno literaturo. Sodišče druge stopnje je s prvostopenjsko presojo navedenih dokazov in z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe soglašalo ter svojo presojo tudi v zadostni meri utemeljilo (3. stran sodbe sodišča druge stopnje).

V pritožbi je zagovornik navajal, da je sodišče svoje dokazne zaključke sprejemalo na podlagi izvedenega dokaznega postopka v nasprotju s temeljnim načelom "sprejemanja dokaznih zaključkov v korist obdolženemu v skladu z načelom v dvomu v prid obdolženemu". Sodišče druge stopnje na ta splošni pritožbeni zaključek, ki je dejansko izhajal iz nestrinjanja pritožnika s sprejeto dokazno oceno, sicer izrecno ni odgovorilo, vendar pri takem postopanju ne gre za pomanjkljivost, ki bi pomenila z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik se je skliceval na pravilo "in dubio pro reo", ki se nanaša na metodologijo presojanja verjetnosti obstoja pravno relevantnih dejstev in ki izhaja iz načela domneve nedolžnosti. Iz vsebine obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, katera dejstva je sodišče štelo za pravno relevantna, med njimi tudi dejstvo, da je osebni avtomobil vozil obsojenec. Pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, sodišče ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (načelo proste presoje dokazov, 1. odstavek 18. člena ZKP), vendar slednje ne pomeni, da lahko sodišče glede dokazanosti oziroma nedokazanosti posameznih dejstev postopa arbitrarno ali samovoljno. Zaključki o obstoju odločilnih dejstev morajo izhajati iz skrbne presoje vseh dokazov, logičnega sklepanja in iz splošnih življenjskih izkušenj ter jih mora sodišče tudi razumno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze, ki jih je tudi presodilo, z gotovostjo sklepalo na obstoj tega dejstva, pritožbeno sodišče pa je takšno presojo sprejelo in potrdilo. Zato v položaju, ko gre le za odsotnost zaključka, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravila "in dubio pro reo", ni mogoče sklepati na zatrjevano kršitev.

Ustavno sodišče je zavzelo stališče (odločba št. U-I-132/95), da bi postavitev Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, ki je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve za izvedenca, pomenila kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker je enakopraven položaj strank v kazenskem postopku zagotovljen le, če je izvedenec nepristranski. V tem primeru z odredbo sodišča izvedenstvo ni bilo zaupano Centru za kriminalistično-tehnične preiskave, ki je le kot strokovna institucija sporočil (dopis z dne 15.12.1996 Upravi za notranje zadeve M.) ugotovitve, do katerih je prišel pri pregledu oziroma pri preiskavi oblačil pokojnega oškodovanca in obsojenca. Zato je mogoče delo navedenega centra obravnavati le kot strokovno mnenje in ne kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002, št. I Ips 156/99). Takšno strokovno mnenje pa sodišče ocenjuje kot vsak drug dokaz, s katerim se lahko stranke seznanijo in se o njem izjavijo. Glede na to ne gre za situacijo, ki jo obravnava ustavna odločba, na katero se sklicuje vložnik zahteve in ki bi narekovala izločitev navedenega dokaza. Ob upoštevanju takega v sodni praksi sprejetega stališča ni mogoče sklepati na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero s svojimi izvajanji meri zahteva.

Zahteva tudi trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe pritožbe v zvezi z vzročnostjo objektivnega pogoja kaznivosti, in sicer smrti oškodovanega Jožeta Kirbiša, ki bi moral biti adekvaten in tipičen vzrok tovrstne prometne nezgode.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojenčeva protipredpisna vožnja v neposredni vzročni zvezi z nastalo posledico, saj bi v primeru, če bi obsojenec ne vozil pod vplivom alkohola in ne bi zapeljal na nasprotni vozni pas, ne prišlo do nesreče in s tem tudi ne do smrti oškodovanega J.K. Hkrati je zavzelo tudi stališče do okoliščine, povezane z oškodovančevo vinjenostjo in z dejstvom, da ni bil pripet z varnostnim pasom. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe takšne zaključke prvostopenjskega sodišča ocenilo kot pravilne in tudi presodilo, da je brez pomena pritožbeno sklicevanje na hitrost vožnje, ker obsojencu ni očitana prehitra vožnja. Na podlagi takšne obrazložitve je sklepati, da je sodišče pri utemeljevanju vzročne zveze ob upoštevanju vseh ugotovljenih odločilnih dejstev, izhajalo iz teorije o enakem pomenu vseh vzrokov in pogojev, ki so privedli do povzročitve prometne nesreče s hujšo posledico, to je smrtjo oškodovanca. Istočasno je tudi presodilo, da vzročna zveza ni bila prekinjena zaradi oškodovančeve težke pijanosti in dejstva, da ni bil pripet z varnostnim pasom.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno presodilo vprašanje vzročne zveze in s tem posredno odgovorilo tudi na navedbe, s katerimi je pritožba prikazovala, da prometna nesreča, kakor se je pripetila, ne more predstavljati adekvatne oziroma tipične vzročne zveze z nastankom posledice, to je smrti oškodovanega J.K. Po teoriji o adekvatni vzročnosti, na katero se v bistvu sklicuje zahteva, se kot vzrok posledice upošteva tisti dejavnik, ki je po splošnih izkušnjah in znanju o naravnih zakonitostih zmožen pripeljati do prepovedane posledice. Dejanske okoliščine obravnavane prometne nesreče, kot so ugotovljene s pravnomočno sodbo, ne dajejo podlage za sklepanje, da obsojenčevo ravnanje tudi po kriterijih navedene teorije izključuje verjetnost nastanka oškodovančeve smrti. Sicer pa zahteva, ki dejanske okoliščine ocenjuje drugače kakor pravnomočna sodba, nakazuje na njihovo zmotno presojo in s tem v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).