Jedro

Če v postopku cenitve, ki jo opravi več izvedencev, med seboj ni mogoče uskladiti, upravni organ utemeljeno odredi izvedbo dokaza z novim izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 28.7.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L. z dne 3.1.2000. Z njo je upravičenki A.S., rojeni 28.5.1903, umrli 18.7.1973, odmerjena odškodnina v višini 102.644,81 DEM za podržavljene parc. št. 31, 86, 87/3, 90/1 in 88/2, vse k.o. N.g. na podlagi Zakona o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji in naloženo Slovenskemu odškodninskemu skladu, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti odločbe izroči obveznice SOS v višini priznane odškodnine skrbniku za poseben primer D.S. iz C. V razlogih za svojo odločitev je organ prve stopnje navedel, da je bila odškodnina za kmetijska zemljišča določena na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) v višini 24.363,46 DEM, višina odškodnine za podržavljen objekt pa je bila določena v višini 78.281,35 DEM ob upoštevanju ocene in presoje Komisije za strokovno presojo pri Združenju sodnih izvedencev in cenilcev Slovenije za gradbeno stroko z dne 2.8.1999 (v nadaljevanju - komisija), ki jo je predlagal D.S., eden od vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka in s katero je soglašala tudi Slovenska odškodninska družba. Tožena stranka pa je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da je organ prve stopnje zaradi neusklajenosti cenitev, opravljenih v ugotovitvenem postopku in ob vztrajanju cenilcev na svojih rezultatih pri določitvi višine odškodnine, povsem utemeljeno upošteval mnenje oziroma strokovno presojo in oceno komisije. Le-ta je izdelala cenitev ob uporabi pravilne pravne podlage, z njo je soglašal tudi skrbnik za poseben primer, na omenjeno cenitev pa ni imela pripomb niti zavezanka.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje med drugim poudarja, da je v obravnavani zadevi med strankami sporna vrednost podržavljene parcele št. 31 - stavbišče v izmeri 478 m2 z objekti. Navedena nepremičnina je bila predmet več cenitev, ki so se med seboj razlikovale predvsem v delu, ki se nanaša na vrednotenje stavbnega zemljišča (t.i. fundusa in funkcionalnega zemljišča objekta) in načinu vrednotenja stanovanjskega dela objekta (po metodi točkovanja oziroma volumenski metodi). Ob dejstvu, da med strankami in cenilci ni bilo mogoče uskladiti razlik v cenitvah, je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno ocenila, da je bilo vrednotenje spornega premoženja, ki ga je opravila komisija (v višini 78.281,35 DEM).

Cenitev, ki jo je komisija obrazložila, je opravljena v skladu z ZDen in na njegovi podlagi izdanim Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US, 65/93 odl. US - navodilo). Komisija je pojasnila metodo izračuna vrednosti stavbnega zemljišča, kar je po presoji sodišča pomembno predvsem iz razloga, ker je bil šele s spremembami in dopolnitvami navodila (Uradni list RS, št. 26/2000) določen način vrednotenja stavbnih zemljišč pri vrednotenju objektov z uporabo navedene (volumenske) metode in ker so se cenitve razlikovale tudi zaradi vrednotenja stavbnega zemljišča. Na tako ugotovljeno višino vrednosti podržavljene nepremičnine ni imela pripomb niti zavezanka Slovenska odškodninska družba.

Upoštevaje navedeno je po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da bi morala biti sprejeta tista cenitev, ki je za tožečo stranko najugodnejša, ne more uspeti. Zoper cenitev, ki jo je opravila komisija, pa tožniki niti v postopku pri toženi stranki niti v tožbi niso navajali nobenih konkretnih strokovnih pripomb. Kot neutemeljene je sodišče zavrnilo tudi tožbene ugovore glede nedopustnosti arbitriranja upravnega organa v primeru različnih mnenj in cenitev.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS in navaja, da so bili v zadevi postavljeni različni cenilci, njihove cenitve so se razhajale za precejšnje zneske, za skoraj 17.000 DEM, to pa je vendarle taka razlika, ki močno bode v oči. Vsekakor bi bilo potrebno že v postopku razčistiti razlike med izvedenci ali pa imenovati novega izvedenca. Komisija, ki je bila imenovana, ne more biti nekakšna inštanca vsem ostalim cenilcem, ki se med samo ne morejo zediniti. Do takih razlik ne bi smelo priti, če pa je že prišlo, bi jih bilo potrebno razčistiti. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je podana kršitev 135. in 142. člena ZUP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V odgovoru na pritožbo D.S. (vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka) navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Odškodnina za premoženje, podržavljeno parc. št. 31 - stavbišče z objekti, je bila določena na podlagi mnenja in cenitve Komisije za strokovno presojo pri Združenju sodnih izvedencev in cenilcev Slovenije za gradbeno stroko z dne 2.8.1999. Ta je v mnenju upoštevala določbe ZDen in na podlagi ZDen izdanega Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjski organ v postopku, v katerem so cenitve opravili trije izvedenci, ki jih med seboj ni bilo mogoče uskladiti, utemeljeno na podlagi 185. člena ZUP/86 določil izvedbo dokaza z novim izvedencem in to na predlog skrbnika za poseben primer in hkrati tudi enega izmed vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka. To mnenje je bilo utemeljeno sprejeto, saj je komisija svojo cenitev (po volumenski metodi) obrazložila, navedla metodo izračuna vrednosti stavbnega zemljišča, način vrednotenja zemljišča in tudi razloge za razhajanje v izračunanih vrednostih nepremičnine pri prejšnjih cenitvah. Na te navedene ugotovitve oziroma razloge pritožba nima konkretnih ugovorov in kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje kakšne konkretne strokovne pripombe niso bile navajane niti v postopku pri toženi stranki niti v tožbi. Zato niso bila bistveno kršena pravila postopka, če organ z zaslišanji vseh izvedencev ni ugotavljal razlik v njihovih cenitvah.

Na podlagi 73. člena ZUS je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je spoznalo, da je bilo dejansko stanje s pravilno uporabo materialnega prava pravilno ugotovljeno in tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.