Jedro

Toženec v pritožbi glede datuma 18. 5. 2017 poudarja, da je šele takrat (istega dne, kot je bil izdan sklep o izvršbi) prejel revizijo s pozivom, da nanjo odgovori, kar pa si zmotno šteje v korist, saj informacija o vloženi reviziji nalaga breme, da se prejeto ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi (II Ips 193/2010).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati 16.894,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2018 do plačila in ji povrniti stroške postopka 1.748,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče zahtevek kot nesklepčen zavrniti. Tožeča stranka ga je namreč napačno oprla na 190. člen OZ. Velja obogatitveno, ne vrnitveno načelo. Toženec je denar prejel na podlagi pravnomočne sodbe in zakonitega postopka izterjave. Bil je v dobri veri. Ni imel razloga, da bi dvomil v sodbo. Ni mu mogoče očitati, da se je zavedal ali bi se moral zavedati, da je prejel nekaj, glede česar bi podlaga lahko odpadla. Do tega se sodišče ni opredelilo, kar onemogoča preizkus sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob prejemu spornega zneska je bil pošten. Tožeča stranka ni dokazala, da je njena pooblaščenka toženčevo obvestila o tem, da bo vložila revizijo. S tem je bil toženec seznanjen šele, ko je prejel revizijo v odgovor - 18. 5. 2017. Istega dne je bil izdan sklep o izvršbi ter poslan v izvršitev. Toženec je bil dobroveren in pošten tudi, ko je znesek porabil, in sicer za preživljanje, bil je tudi v dolgovih. Ni mogel predvidevati, kakšna bo odločitev Vrhovnega sodišča RS. Tudi do teh okoliščin se sodišče ni opredelilo in sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka je zgolj trdila, da je toženec ravnal negospodarno, ter da se izogiba plačilu, kar pa ne predstavlja trditev o slabi veri ali nepoštenosti pri porabi denarja. Okoriščanec mora vrniti le tisto, kar še ima v času izdaje sodbe, toženec pa prejetega denarja nima več (sklep VSL III Cp 998/2015). Ni res, da premoženjske okoliščine niso relevantne, ter da ga negativno stanje na bančnem računu ne odvezuje vračila. Tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do tega, da tožeča stranka ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi in ni predlagala odloga izvršbe, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni možen preizkus sodbe. Tožeča stranka si ni pridržala pravice, da bo v primeru uspeha z revizijo zahtevala vračilo (191. člen OZ). Zneska ni plačala prostovoljno, da bi se izognila sili, ampak šele na podlagi izterjave v izvršbi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi ne očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva za sprejem pravilne materialnopravno odločitve, ki jo je možno preizkusiti. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

7. Ne drži pritožbena navedba, da bi bilo potrebno že iz razloga nesklepčnosti tožbe zahtevek zavrniti. Glede sklepčnosti tožbe je bistveno, ali se dejanske navedbe po materialnem pravu prilegajo zahtevku. Tožeča stranka se je pravilno oprla na pravila o neupravičeni pridobitvi - vračanju prejetega zaradi odpadle podlage. V zvezi s tem je navedla odločilna dejstva, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje: - v predhodnem sporu med istima strankama iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sodišče izdalo ugodilno sodbo, ki je bila potrjena s sodbo Pdp 183/2017 z dne 16. 3. 2017. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 189/2017 z dne 19. 12. 2017 obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; - toženec je na podlagi pravnomočne sodbe 25. 4. 2017 vložil predlog za izvršbo, ki jo je sodišče dovolilo 18. 5. 2017, zato je bilo tožencu iz naslova reparacije na podlagi izvršbe 30. 5. 2018 plačano 16.306,90 EUR in 2. 6. 2018 še 587,32 EUR; - seštevek navedenega je tožeča stranka po zaključku ponovljenega postopka v sporu iz naslova prenehanja delovnega razmerja z zavrnilno sodbo s predpravdnim zahtevkom 29. 6. 2018 terjala od toženca v povračilo. Ker tega ni storil, je vložila tožbo, pri čemer je obrestni zahtevek vezala na 16. 8. 2018, ko je potekel izpolnitveni rok iz predpravdnega zahtevka.

8. Toženec v pritožbi glede datuma 18. 5. 2017 poudarja, da je šele takrat (istega dne, kot je bil izdan sklep o izvršbi) prejel revizijo s pozivom, da nanjo odgovori, kar pa si zmotno šteje v korist, saj informacija o vloženi reviziji nalaga breme, da se prejeto ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi (II Ips 193/2010).

9. V navedenem poteku dogodkov je dovolj podlage za pritrditev stališču sodišča prve stopnje, da je zaradi razveljavljene pravnomočne sodbe za tožečo stranko odpadla podlaga plačila, za toženca pa je nastala obveznost vrnitve. V 190. členu OZ je določeno: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek). Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (drugi odstavek). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek).

10. Toženec neutemeljeno vztraja, da prejetega denarja ni dolžan vrniti, ker ga je že porabil. Sodišče prve stopnje je toženčeve navedbe o premoženjskem stanju v času izvršbe, vložitve tožbe in v času sojenja pravilno opredelilo kot nerelevantne, ob tem pa je še pojasnilo, da je od 11. 4. 2017 tudi zaposlen, zgolj negativno stanje na njegovem bančnem računu pa ga obveznosti vračila prejetega ne odvezuje.

11. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na primer iz razveljavitvenega sklepa VSL III Cp 998/2015, v katerem sta bila toženca, ker s koristjo nista več razpolagala, resda razbremenjena vračila po pravilih neupravičene pridobitve, z napotilom na uporabo pravil o odškodninski odgovornosti, vendar pa pri tem ni šlo za primer vračanja porabljenega denarja po naknadno odpadli podlagi. Toženec si zmotno razlaga obogatitveno in vrnitveno načelo na način, da bi bil razbremenjen vračila, ker je denar porabil. Niso pomembni razlogi porabe (toženec se sklicuje na t.i. pošteno porabo - za nujno preživljanje sebe in družine), bolj pomemben je čas porabe. Toženec denarja v izvršbi ni prejel (in predvsem porabil) še preden bi bil seznanjen z vloženo revizijo, kot prikazuje v pritožbi, pač pa kasneje - celo po tem, ko je bila sodba pritožbenega sodišča že razveljavljena. Zato so nesmiselne navedbe o tem, da ni mogel pričakovati, da bi lahko Vrhovno sodišče RS sodbo razveljavilo. Kot nerelevante pa se pokažejo tudi navedbe o njegovi dobri veri in poštenosti pri prejemu zneska in porabi zneska. Pritožba sodišču prve stopnje glede teh nepomembnih okoliščin neutemeljeno očita nemožnost preizkusa sodbe in s tem kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Vprašanje toženčeve poštenosti kot pridobitelja bi lahko bilo relevantno kvečjemu v zvezi s 193. členom OZ, ki glede obsega vrnitve določa, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Slednje v obravnavni zadevi ni sporno. Glede vračanja glavne stvari pa je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova reparacije, ne gre.

13. Ni utemeljeno niti sklicevanje pritožbe na 191. člen OZ, po katerem kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Navedba, da tožeča stranka ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi in ni predlagala odloga izvršbe, ne daje podlage za uporabo te določbe. Ker sodišče prve stopnje tem okoliščinam ni dalo pomena, ni podana očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodbe tudi zaradi tega ni mogoče preizkusiti.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožeča stranka zato, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).