Jedro

Za primere pogodbenih obligacijskih razmerij z mednarodnim elementom se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali pogodbeni stranki, če zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. Ker tožnik trditvam tožencev o dogovoru o izbiri avstrijskega prava ni ugovarjal, je že v teh neprerekanih trditvah podlaga za ugotovitev, da sta se stranki dogovorili, da se za obravnavano razmerje uporabi avstrijsko pravo.

Tudi v avstrijskem pravu je, enako kot v slovenskem pravnem redi, uzakonjeno določilo, da pogodba nastane s soglasno voljo strank; dokler pa traja dogovarjanje in ponudba ni sprejeta, pogodba ne nastane (§ 861 Das Allgemeine burgerliche Gesetzbuch).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve toženčeve pogodbene obveznosti plačevanja leasing obrokov. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženca zavezalo za nerazdelno plačilo zneska 26.518,64 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po 1,2 % obrestni meri mesečno od 1.9.1994 dalje do plačila. Tožencema je naložilo, da tožniku povrneta pravdne stroške v znesku 1.284.546 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2004 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi sta toženca vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zmotno uporabilo pogodbo o leasingu kot avtonomno pravo vsaj glede treh odločilnih vprašanj: pravilnosti sklenitve pogodbe, veljavnosti pogodbe ter splošnih pogojev leasinga. V določbah pogodbe in splošnih pogojih je uporaba prava Republike Slovenije izključena, izključno dogovorjena pa uporaba in veljavnost prava, ki velja v Republiki Avstriji. Okoliščine podpisovanja pogodbe in ostalih listin utemeljujejo, da pogodba o leasingu ni bila veljavno sklenjena, pri čemer se revidenta sklicujeta na svoje dosedanje navedbe. Zato je sporno stališče drugostopenjskega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče že na podlagi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da je bila pogodba pravilno sklenjena in potrditev prejema vozila veljavna. Tudi obstoj potrdila o prevzemu avtomobila in vinkulacijo je sodišče presodilo zmotno. Nepravilna je ugotovitev, da sta dobavitelja vozila določila toženca in da je bila pogodba o leasingu sprejeta na Dunaju dne 1.2.1994, med navedbami tožnika in določili pogodbe pa so očitna nasprotja. Potrdilo o prevzemu vozila sodišče ne bi smelo šteti za veljavno, saj ga je tožnik vsilil tožencu E. K.. Ta ga je na tožnikovo zahtevo moral podpisati že 24.1.1994 pred sklenitvijo pogodbe, ko je izpolnjeval prošnjo za odobritev leasinga in ko tožnik kupnine za vozilo še ni nakazal dobavitelju F. d.o.o. Potrdilo je sestavil tožnik z lažno vsebino, od toženca pa zahteval, da ga podpiše. Tožnik je po pogodbi tožencema dolžan izročiti predmet leasinga oziroma zagotoviti njegovo izročitev. Ker je od tožencev pridobil podpis na listini z lažno vsebino, predmet leasinga pa ni bil izročen, toženca svojih pogodbenih obveznosti do tožnika nista bila dolžna izpolniti. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bilo za tak primer z zakonom določeno ali dogovorjeno kaj drugega. Revidenta se sklicujeta na pravilo o sočasni izpolnitvi (prvi odstavek 122. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) in sodno prakso (odločba VSK sodba I Cpg 158/2003). Drugostopenjsko sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbi nižjih sodišč ne navajata odločilnih razlogov za odločitev. Sodba se ne da preizkusiti, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju, še večje nasprotje pa je v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in listinami. Sodišče je zapisalo, da je tožnik z listinskimi dokazi dokazal, da je bila pogodba o leasingu veljavno sklenjena in je tožnik svoj del pogodbene obveznosti v celoti izpolnil. Listine v spisu tega ne potrjujejo, listine z lažno vsebino, ki jih je tožena stranka podpisala vnaprej, pa ne morejo biti veljavne. Sodišče mora listine ocenjevati pravilno in razumljivo ter poleg listin upoštevati vse v postopku izvedene dokaze. V času reševanja pritožbe je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004, ki bi jo drugostopenjsko sodišče moralo upoštevati pri odločanju o obrestnem zahtevku, saj znesek dosojenih obresti znatno presega vrednost glavnice.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah postopka: Neutemeljene so trditve, da sodbi nižjih sodišč nimata navedenih odločilnih razlogov ter da so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Revidenta s trditvijo, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in temi listinami, ker je sodišče zaključilo, da je tožnik z listinami dokazal, da je bila pogodba o leasingu veljavno sklenjena in je tožnik svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnil, medtem ko listine v spisu tega ne potrjujejo, v bistvu izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje in posegata v ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

O materialnem pravu, ki ga je treba uporabiti: Revizijski očitek o uporabi avstrijskega prava je utemeljen. Pravdni stranki imata sedež in prebivališče na območju različnih držav, zato gre za razmerje z mednarodnim elementom, glede katerega si konkurirata dva pravna reda: pravni red Republike Slovenije in pravni red Republike Avstrije. Toženca sta v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je "po določilu iz listine z dne 24.1.1994 (pogodbe o leasingu) dogovorjena pristojnost avstrijskega prava", do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pri odločanju o veljavni sklenitvi leasing pogodbe, njeni pravni naravi ter obveznostih pogodbenih strank pa sta nižji sodišči izhajali iz leasing pogodbe in pravil Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978), kar pomeni, da sta uporabili slovensko pravo.

Za primere pogodbenih obligacijskih razmerij z mednarodnim elementom se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače (19. člen Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 43/82 in 72/82, enako tudi prvi odstavek 19. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami). Primarna navezna okoliščina je torej avtonomija volje pogodbenih strank. Ker tožnik trditvam tožencev o dogovoru o izbiri avstrijskega prava ni ugovarjal, je že v teh neprerekanih trditvah podlaga za ugotovitev, da sta se stranki dogovorili, da se za obravnavano razmerje uporabi avstrijsko pravo. Nanj odkazuje tudi določilo v Posebnih pogojih dobave z dne 24.1.1994 (priloga A15), ki je sestavni del pogodbe o leasingu. Pravno razmerje med pogodbenima strankama je zato treba presojati po avstrijskem materialnem pravu.

O zmotni uporabi materialnega prava: Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (tj. da dobavitelja vozila nista določila toženca in da pogodba o leasingu ni bila sprejeta na Dunaju dne 1.2.1994) in s katerimi revidenta merita na drugačne rezultate dokazovanj (tj. da je sodišče zmotno presodilo potrdilo o prevzemu vozila, ker naj bi bilo pripravljeno vnaprej s strani tožnika, z lažno vsebino ter vsiljeno v podpis E. K.).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca kot jemalca leasinga dne 24.1.1994 izpolnila listine za sklenitev pogodbe o leasingu za osebni avtomobil B. 520 i, ki naj bi jima ga dobavila družba F. d.o.o. Dobavitelja sta si izbrala sama in ta jima je 7.12.1993 izstavil račun za osebni avtomobil za ceno 64.545,00 DEM z naročilom, naj tožnik kot leasingodajalec sredstva nakaže na njegov devizni račun. Toženca sta pogodbo o leasingu podpisala 24.1.1994, tožnik pa jo je sprejel 1.2.1994 na Dunaju, že dne 24.1.1994 pa je toženec E. K. tožniku potrdil, da je predmet leasinga prevzel, čeprav sta oba toženca vedela, da to ni res. Istega dne sta tožniku predložila tudi potrdilo Zavarovalnice Triglav d.d. z dne 24.1.1994 o vinkulaciji, ki se je nanašala na osebni avto B. 520, in za katero je zavarovalnica pol leta kasneje tožniku sporočila, da je pod navedeno številko police zavarovano drugo vozilo. Toženca sta tožniku v skladu s 5. točko 10. člena Splošnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe o leasingu, plačala polog v višini 182.223,44 ATS, ki predstavlja kavcijo za zavarovanje tožnikove terjatve, tožnik pa je nato sredstva za nakup vozila nakazal dobavitelju F. d.o.o. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodbi sodišč nižjih stopenj pravilni tudi ob uporabi avstrijskega materialnega prava. Ob ugotovitvah, da sta toženca kot jemalca leasinga 24.1.1994 podpisala dokument - leasing pogodbo, katere sestavni del so splošni pogoji, in jo je tožnik kot leasingodajalec 1.2.1994 sprejel, je pravilen zaključek sodišč, da je bila s tožnikovim sprejemom pogodba o leasingu veljavno sklenjena. Tudi v avstrijskem pravu je, enako kot v slovenskem pravnem redu, uzakonjeno določilo, da pogodba nastane s soglasno voljo strank; dokler pa traja dogovarjanje in ponudba ni sprejeta, pogodba ne nastane (§ 861 Das Allgemeine bürgerliche Gesetzbuch, v nadaljevanju ABGB, ki je veljal v času sklenitve pogodbe). Toženca sta vezanost na sklenjeno pogodbo izjavila tudi s tem, ko sta skladno s pogodbo tožniku plačala kavcijo za zavarovanje terjatve.

S sklenitvijo leasing pogodbe se je tožnik zavezal, da bo tožencema izročil vozilo v rabo oziroma jima ga bo izročil dobavitelj F. d.o.o., toženca pa sta se zavezala plačevati leasing obroke. Čeprav razmerje izvira iz pogodbe o leasingu, ki v avstrijskem pravnem redu ni zakonsko urejena, tudi avstrijsko pravo táko pogodbo opredeljuje kot finančni (indirektni) leasing. Stranki z njim zasledujeta ekonomski namen, ki je v tem, da leasingodajalec zagotavlja le finančna sredstva, s katerimi leasingojemalcu omogoči uporabo potrebnega predmeta leasinga, riziki in bremena v zvezi z nabavljenim vozilom pa so prevaljeni z leasingodajalca na leasingojemalca. Obveznost leasingodajalca je v tem, da v primeru, ko sam ne razpolaga z vozilom, temveč ga dobavi od prodajalca, vozilo kupi in ga izroči leasingojemalcu v uporabo. Okoliščini, da sta toženca že 24.1.1994 ob izpolnjevanju podatkov v listine za sklenitev pogodbe tožniku predložila potrdilo o vinkulaciji in da je prvi toženec Ernest Kremžar tožniku potrdil prevzem vozila, na veljavno sklenitev leasing pogodbe ne vplivata. Gre za listini, ki potrjujeta izpolnitev obveznosti, ki nastanejo s sklenitvijo leasing pogodbe. S predhodno danim potrdilom si je tožnik kot leasingodajalec vnaprej (za čas, ko bo pogodba sklenjena) zagotovil, da je vozilo (bodoči predmet leasinga) tožencema že izročeno. Revidenta sicer navajata, da je sodišče zmotno presodilo veljavnost potrdila, ker naj bi bilo pripravljeno vnaprej s strani tožnika in z lažno vsebino, tožnik pa naj bi od E. K. zahteval, da ga podpiše že 24.1.1994, vendar za obstoj takih okoliščin v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč ni nobene opore. Zgolj okoliščina, da je prvi toženec potrdilo o prevzemu osebnega vozila podpisal pred sklenitvijo pogodbe, pa ob dejstvu, da ga je podpisal ob podpisu listin za sklenitev pogodbe, še ne pomeni, da je potrdilo neveljavno.

Okoliščine, v katerih je prišlo do podpisa pogodbe, ustrezajo dejanskemu stanu, ki ga ABGB opredeluje kot prevaro (§ 870 ABGB v zvezi z § 876 ABGB). Toženca sta namreč s tem, ko je E. K. potrdil prevzem vozila s strani F. d.o.o., čeprav sta oba vedela, da to ni res, z zvijačo zavedla tožnika v zmoto, da je bilo vozilo izročeno, zaradi česar je ta v škodo svojega premoženja izpolnil svojo pogodbeno obveznost in prodajalcu F. d.o.o. nakazal znesek kupnine. Tožnik je tako utemeljeno pričakoval, da bosta toženca vrednost predmeta leasinga 456.512,00 ATS, zmanjšano za depozit 182.223,44 ATS, plačevala v mesečnih obrokih, kot sta se zavezala z leasing pogodbo. Ker svoje obveznosti nista niti začela izpolnjevati, sta kršila pogodbo, zaradi česar jo je tožnik na podlagi 1. točke 8. člena Splošnih pogojev prekinil oziroma odpovedal, za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbe, pa je tožnik upravičen do vtoževane odškodnine. Glede višine odškodnine se Vrhovno sodišče pridružuje natančnim in izčrpnim razlogom nižjih sodišč.

V zvezi z zamudnimi obrestmi je pojasniti le, da se zaradi uporabe avstrijskega prava (na kar sta se med postopkom ves čas sklicevala prav toženca) revizijski očitek o neupoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije izkaže kot nerelevanten.

Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi zahtevek tožencev za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).