Jedro

V obravnavnem primeru bi bilo mogoče presojo o tem, ali je imela pravna prednica tožnikov na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Radovljica št. 321-2/2015-27 z dne 17. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo prve tožnice za vračilo nepremičnin (denacionalizacijo) parc. št. 1131/18, 1132/61, 1124/1, 1114/2, 1125, 1127, 1122, 1123, 1126, 1121, 1120 (stanje v času podržavljenja), pripisanih pri vložni številki 766 k.o. ... (1. točka izreka), in odločila, da vse stroške, ki jih je imela vlagateljica v zvezi z zahtevkom, nosi sama (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prva tožnica 31. 5. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, pripisanih pri vložni št. 766 k.o. ... in kot upravičenko navedla A.A. Prvostopenjski organ je že 30. 10. 2007 zahtevo prve tožnice zavrnil, saj je ugotovil, da A.A. ni izpolnjevala pogojev za status upravičenke v postopku denacionalizacije. S pravnomočno odločbo UE Kranj z dne 6. 6. 2002 je bilo namreč ugotovljeno, da navedena od 28. 8. 1945 do svoje smrti 22. 1. 1960, ni bila državljanka FLRJ in LR Slovenije. Vlagateljica je 16. 5. 2008 in 12. 6. 2009 vložila predloga za obnovo navedenega postopka, ki sta bila s sklepoma zavržena. Dne 19. 5. 1915 pa je prva tožnica toženki predložila pravnomočno odločbo UE Kranj z dne 27. 3. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila A.A. državljanka FLRJ in LR Slovenije od 28. 8. 1945 do 22. 1. 1960, ko je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Predlagala je nadaljevanje denacionalizacijskega postopka oz. njegovo obnovo.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za obnovo postopka iz razloga po četrtem odstavku 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bilo predhodno vprašanje državljanstva za A.A. drugače rešeno. Nadalje ugotavlja, da je imela A.A. tudi državljanstvo Republike Avstrije, ki ga je pridobila z listino o podelitvi državljanstva z dne 20. 2. 1944, istočasno kot njen mož, ter da je bilo njeno zadnje stalno prebivališče v Salzburgu, kjer je 22. 1. 1960 tudi umrla. Zavrnitev zahteve utemeljuje na drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), in se sklicuje na Finančno in izravnalno pogodbo (v nadaljevanju FIP), po kateri je imela upravičenka oziroma njen pravni naslednik pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS, po katerem določila FIP in na njegovi podlagi sprejeti izvedbeni predpisi lahko predstavljajo podlago za t.i. izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. Okvir preizkusa upravičenosti v tem primeru predstavlja vsebina FIP.

4. Za A.A. je toženka ugotovila, da izpolnjuje pogoje za pridobitev odškodnine po FIP, saj spada v skupino oseb iz priloge 1 k FIP, prebivališče na območju Jugoslavije je izgubila vsled izgona, prav tako pa je izpolnjen pogoj stalnega prebivališča v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in pogoj avstrijskega državljanstva. Pri tem se sklicuje na njen mrliški list in mrliški list sina B.B., kjer je navedeno stalno prebivališče A.A. Salzburg, ter listino o podelitvi državljanstva z dne 20. 2. 1947, iz katere izhaja, da je imela državljanstvo Republike Avstrije, ki ga je pridobila istočasno kot njen mož C.A. Skladno z določbami FIP velja, da so za presojo, ali so v prvem odstavku oddelka A navedene osebe avstrijski državljani odločilne okoliščine v časovnem obdobju podpisa te pogodbe. Upravičenka A.A. je sicer umrla pred podpisom FIP, vendar je bil v času njene smrti živ njen sin, ki je kot dedič po materi imel možnost dobiti odškodnino po FIP, kar izhaja iz točke 2, priloge 1 FIP. Na ugovor prve tožnice, da toženka ni izvedla ustne obravnave, prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo v konkretni zadevi že na podlagi dokazil v spisu, s katerim je bila prva tožnica seznanjena, mogoče ugotoviti, da je A.A. izpolnjevala vse pogoje za pridobitev odškodnine po FIP ter da zato v postopku po ZDen ne šteje za upravičenko. Navedeno je tudi razlog, da v postopek ni bil vključen zavezanec. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS, po katerem ima upravni organ možnost sklicevanja na samo vsebino FIP in ne na njene izvedbene zakone. Zato glede na jasne določbe FIP in navedeno sodno prakso ne vidi potrebe po postavitvi sodnih izvedencev za njeno razlago, kar je tudi razlog, da ni dolžan zavezati stališča do mnenj raznih pravnih strokovnjakov, ki jih je predložila prva tožnica.

5. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa in razlogom, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

6. Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi med drugim nasprotujejo ugotovitvi toženke, da sta imela njihova pravna prednika po FIP pravico uveljavljati odškodnino od Republike Avstrije. Navajajo, da niti A.A., niti njen sin B.B., od Republike Avstrije nista prejela nobene odškodnine, niti nista imela pravne podlage da bi jo uveljavljala, niti po FIP, niti po katerem izmed izvedbenih zakonov. Ne strinjajo se z izoblikovano upravnosodno prakso, da za presojo, da je imela oseba pravico dobiti odškodnino v smislu navedene zakonske določbe, zadošča že, da je po pravu tuje države obstajala pravna podlaga, ki je razlaščencem omogočala "četudi zgolj načelno" pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, in se sklicujejo na mnenji Zveznega ministrstva na finance Republike Avstrije, mnenja priznanih pravnih strokovnjakov, tako iz Republike Slovenije, kot iz Republike Avstrije, pravnih strokovnjakov, ki so jih priložili v postopku, in aide memorie, ki ga je sestavilo Avstrijsko veleposlaništvo v Ljubljani.

7. Predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi nezakonitosti odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, in odloči, da se denacionalizacijskemu zahtevku tožnice A.A. v celoti ugodi in se ji vrnejo denacionalizirane nepremičnine v naravi, v kolikor pa vrnitev v naravi ni mogoča, pa tožniki uveljavljajo zahtevek za izplačilo odškodnine spp v skladu z zakonom, z obrestmi in stroški vred. Podrejeno predlagajo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih predlagajo tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa se je zgolj sklicevala na razloge, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

9. Tožniki se v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2017 med drugim sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 282/2015 z dne 5. 11. 2017. Navajajo, da se glede na sprejeto stališče ni več mogoče pavšalno sklicevati na upravnosodno prakso, zato v celoti vztrajajo pri tožbenih navedbah.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je ta izdana v obnovljenem postopku. O zadevi je bilo že namreč pravnomočno odločeno z odločbo št. D-321-62/1993-10 z dne 30. 10. 2007, ko je Upravna enota Radovljica zahtevo za denacionalizacijo zavrnila. Kako lahko odloči organ v obnovljenem postopku, izhaja iz 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz navedene določbe izhaja, da na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo.

12. V obravnavanem primeru toženka z izrekom prejšnje odločbe ni ne pustila v veljavi, ne odpravila, ne razveljavila, ampak je zgolj izdala novo odločbo. Takšen izrek pa pomeni, da je toženka še enkrat odločila o že odločeni stvari in da obstajata dve odločbi, sicer z enako vsebino, ena z dne 30. 10. 2007, in druga z dne 17. 7. 2017. Navedeno pomeni kršitev določb postopka. V primeru, kot je obravnavani, ko je toženka v obnovljenem postopku ugotovila, da je bila njena prejšnja odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo pravilna, bi morala skladno s prvim odstavkom 270. člena ZUP svojo prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, pustiti v veljavi. Ker poseben sklep o tem, da se obnova dovoljuje, v obravnavni zadevi ni bil izdan, bi morala toženka skladno s tretjim odstavkom 268. člena ZUP tudi to dejstvo (da se dovoli obnova brez posebnega sklepa) navesti v izreku odločbe.

13. Tudi sicer pa je izpodbijana odločba nezakonita iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju.

14. V obravnavanem primeru sta upravna organa presojo, da upravičenka ni upravičena do vrnitve (denacionalizacije) predmetnih nepremičnin, oprla na drugi odstavek 10. člena ZDen, ki se glasi: „Niso pa upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.“

15. Izpodbijana odločba temelji na stališču dotedanje upravnosodne prakse, po katerem za presojo, da je imela oseba pravico dobiti odškodnino v smislu navedene zakonske določbe, zadošča že, da je po pravu tuje države obstajala pravna podlaga, ki je razlaščencem omogočala "četudi zgolj načelno" pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, pri čemer ni nujno, da je mirovno ali mednarodno pogodbo, ki je bila podlaga za ureditev odškodovanja v pravu tuje države, sklenila nekdanja Jugoslavija, temveč so upoštevne tudi mednarodne pogodbe, sklenjene (le) med tujimi državami. Skladno s tem stališčem je toženka presodila, da FIP, ki sta jo sklenili ZR Nemčija in Republika Avstrija, ter predpisi, ki jih je Republika Avstrija sprejela na podlagi te pogodbe, pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

16. Na podlagi ocene, da so ti pravni akti pravni prednici tožnikov upravičenki (A.A.) oziroma njenemu pravnemu nasledniku (B.B.) omogočali uveljavitev načelne pravice do odškodnine za odvzeto premoženje, je toženka odločila, da prva tožnica ni upravičena uveljavljati upravičenj na podlagi določb ZDen.

17. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 presojalo pravno vprašanje, na katerem izpodbijana odločba temelji. Ugotovilo je, da z vidika namena zakonske ureditve, ki izhaja iz drugega odstavka 10. člena ZDen (tj. preprečiti dvojno odškodovanje za premoženje, katerega vrnitev ureja ZDen) stališču sodišč, po katerem so za tako presojo upoštevne tudi mednarodne pogodbe, ki so jih sklenile (le) tuje države, samemu po sebi ni mogoče očitati, da je v nasprotju s tem zakonodajalčevim namenom, če iz teh pogodb in predpisov, sprejetih na njihovi podlagi, izhaja, da je bil namen držav pogodbenic z njimi urediti (tudi) odškodovanje njihovih državljanov (oziroma pravnih oseb) za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije.

18. Skladno s stališčem, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02, pa je mogoče oceno, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, utemeljiti le na podlagi predhodne ugotovitve, da določbe posamezne mirovne ali mednarodne pogodbe ter ureditev, ki jo je za izvrševanje s takšnim pravnim aktom določenih obveznosti sprejela tuja država, omogočajo odškodovanje prav za premoženje, ki je predmet denacionalizacije, torej za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen oziroma na način iz 4. ali 5. člena ZDen. Presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen je torej v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto (zaplenjeno ali nacionalizirano) premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Če iz pogodbe ni jasno, ali se z njo urejeno odškodovanje nanaša (tudi) na premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji, mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija, oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

19. Zato je po stališču Ustavnega sodišča v teh primerih bistveno, da organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava najprej odgovori na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti (tudi) odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje. Šele na argumentirano razlago teh pravnih aktov oprta ocena, da ti pravni akti urejajo pravno podlago (tudi) za uveljavitev in priznanje pravice do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države, je lahko podlaga za presojo, da je imel razlaščenec na njihovi podlagi pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki mu ga je podržavila nekdanja Jugoslavija.

20. Ustavno sodišče se ni spuščalo v oceno, ali sta sodišči (tej oceni pa sledi tudi izpodbijana odločba) v izpodbijanih sodbah razumno pravno utemeljili presojo, da FIP in predpisi, ki jih je Republika Avstrija sprejela na njeni pravi podlagi, pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, ker urejajo odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji.

21. Ne strinja pa se s stališčem, na katerem temelji tudi izpodbijana odločba, da organi odločanja niso dolžni, ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera, ugotoviti tudi, ali bi oseba, ki bi po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Ustavno sodišče še poudarja, da morajo organi pri tem dati stranki možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in vse okoliščine, ki so odločilni za presojo.

22. Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča bi bilo tudi v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imela pravna prednica tožnikov na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker iz upravnih spisov izhaja, da je bila odškodnina na podlagi UVEG1 lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in izgnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode,2 in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG3, tožniki pa so ves čas postopka zatrjevali in s potrdili pristojnih avstrijskih organov4 tudi dokazovali, da zaradi neizpolnjevanja teh pogojev odškodnine na podlagi navedenih predpisov niti sama upravičenka, niti njen pravni naslednik, ne bi imela pravice dobiti.

23. Glede na navedeno bi bilo tudi v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je sta imela upravičenka oz. njen pravni naslednik na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala.

24. Vendar se toženka z vprašanjem, ali sta upravičenka oziroma njen pravni naslednik sploh imela pravico dobiti odškodnino na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, ni ukvarjala. Presojo, da sta tako pravico imela, je namreč oprla na razlago, po kateri za izključitev iz denacionalizacije na podlagi prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je "obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje v tuji državi". Po mnenju toženke, ki temelji na dotedanji upravnosodni praksi, je ta "načelna pravica" glede osebe, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, obstajala že, če je ta oseba po splošnih določbah mednarodne pogodbe spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države. Taka razlaga pa, kot rečeno, po presoji Ustavnega sodišča ni sprejemljiva z vidika pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

25. Ker je toženka izpodbijano odločbo oprla na razlago prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen, ki po oceni Ustavnega sodišča pomeni kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je naslovno sodišče tudi iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v novo odločanje, ne da bi se opredeljevalo tudi do tožbenih ugovorov, da FIP in predpisi, ki jih je Republika Avstrija sprejela na njeni pravi podlagi, ne pomenijo pravne podlage v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, in ugovorov, da v obravnavnem primeru upravičenka in njen pravni naslednik že po splošnih določbah FIP ne spadata v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za vrnitev nepremičnin. Pri tem bo morala toženka upoštevati razloge iz te sodbe.

26. Sodišče pripominja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017 navedlo, da FIP in predpisi, ki jih je Republika Avstrija sprejela na njeni pravi podlagi, načeloma lahko pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, vendar le v obsegu odškodovanja, kot ga določajo navedeni predpisi. Ugotovilo je, da tako iz 2. člena FIP, kot iz Zakona o prijavi škode in UVEG izhaja enak obseg odškodovanja, to je odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

27. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske ali stanovanjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, samo v obsegu navedene škode, seveda, če so bili izpolnjeni tudi drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus). Zato ni mogoče šteti, da so bile do odškodnine na navedeni pravni podlagi upravičene tudi osebe, ki jim je bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.

28. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba. Sodišče samo ni odločilo o stvari, ker narava stvari ne dopušča. 29. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se jim priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Skladno z UVEG se je upravičencem odškodnina priznala v višini, izračunani na podlagi posebnega (v Prilogi UVEG določenega) točkovanja posameznih predmetov gospodinjske oziroma stanovanjske opreme in predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. 2 Zakon o prijavi škode je v prvem odstavku 11. člena kot pogoj za prijavo škode, za katero je bilo mogoče uveljavljati pravice na podlagi UVEG, določal premoženjski cenzus v višini najmanj 72.000 šilingov. 3 UVEG je v drugem odstavku 6. člena določal, da do odškodnine na podlagi tega zakona niso upravičene osebe, katerih prihodki so v letu 1955 presegali 72.000 šilingov. 4 Potrdili Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 16. 5. 2012 in 9. 3. 2016, iz katerih izhaja, da Linda Emma Markgraf in Arthur Georg Markgraf, niti na podlagi določb FIP, niti na podlagi izvedbenih predpisov, nista bila od Republike Avstrije upravičena zahtevati povračila škode.