Jedro

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo zaradi ravnanj dolžnika izpolnitev terjatve otežena oz. onemogočena, če se ugotovi, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. V konkretnem primeru že višina vtoževane terjatve sama po sebi kaže na to, da je ta pogoj verjetno izpolnjen, saj ni verjetno, da bi dolžnik z morebitno blokado sredstev na računu do višine nekaj več kot 6.000,00 EUR lahko pretrpel večjo škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbeni stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ... bankam prepove, da z računov, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa, toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke izplača denarni znesek v višini 6.886,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2011 do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe obrazložila, da je tožena stranka vse svoje večje premoženje že odtujila ali zastavila in da so delavci plače prejemali z zamudo. Poudarila je še, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela neznatne stroške (pravilno: škodo). Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ne da bi izvedlo dokaze z vpogledom v zemljiško knjigo in sodni register, niti se ni opredelilo do tožničine navedbe, da upniku ni treba dokazati nevarnosti odtujitve, če bo dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatne stroške. Sklep je brez razlogov in zato arbitraren. Tožnica predlaga razveljavitev ali spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je izpodbijana odločitev napačna ali vsaj preuranjena.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 270. in 271. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določata pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po 1. odstavku 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Nevarnosti pa ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je terjatev verjetno izkazana. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, ker je tožeča stranka sicer navajala, da je tožena stranka vse večje premoženje odtujila, odpravnine pa ne more izplačati, ker nima denarja, ni pa izkazala nevarnosti, da bo zaradi prodaje nepremičnin uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče z navedenim stališčem prvostopenjskega sodišča sicer soglaša, pri čemer pa v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da tudi z vpogledom v zemljiško knjigo in sodni register še ne bi bilo možno ugotoviti nevarnosti, da je uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Ob predloženem dokazu o korespondenci med tožnico in toženo stranko pa ni izkazano, da tožena stranka delavcem ne izplačuje plač oz. da odpravnine ne more izplačati, ker nima denarja oz. denar potrebuje za tekoče posle, za kar lahko odtuji denar za izplačilo tožničine terjatve, kot je navedla tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe. Iz listine v prilogi A2 izhaja le, da ima tožena stranka likvidnostne težave (pri izplačevanju plač) in da se bo tožena stranka potrudila odpravnino čim prej poravnati, nakazilo pa bo izvršila z manjšo zamudo.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker sploh ni presojalo, ali gre v obravnavanem primeru za primer iz 3. odstavka istega 270. člena ZIZ, ko upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, čeprav se je tožeča stranka izrecno sklicevala na to, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (kar je sicer tožeča stranka tako v predlogu kot v pritožbi napačno poimenovala kot „neznatne stroške“). Že višina vtoževane terjatve sama po sebi kaže na to, da je ta pogoj verjetno izpolnjen, saj ni verjetno, da bi tožena stranka kot dolžnik z morebitno blokado sredstev na računu tožene stranke v banki do višine nekaj več kot 6.000,00 EUR lahko pretrpela večjo škodo.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP).

V ponovnem postopku naj se sodišče prve stopnje zlasti opredeli do vprašanja, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, ko upnik nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena ZIZ ni dolžan dokazovati. Pri tem pa je treba upoštevati splošno načelo glede obsega izvršbe in zavarovanja, določeno v 3. členu ZIZ, po katerem se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Predlagana začasna odredba verjetno ne upošteva tega načela, ker je očitno, da se predlaga zavarovanje v večjem obsegu, kot je to potrebno (blokada sredstev na računih tožene stranke v petih bankah, na vsakem do višine vtoževane terjatve, bi v primeru, da bi bila realizirana, lahko presegala obseg potrebnega zavarovanja, saj bi bil zavarovan petkratni vtoževani znesek s pp).

Glede na razveljavitev izpodbijanega sklepa se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo oz. sklep, ki bo izdan v nadaljnjem postopku v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (165. člen ZPP).