Jedro

Dejstvo, da je inšpektor vložil kazensko ovadbo zoper tožnika, zaradi katere je bil tožnik že zaslišan na policiji, utemeljuje dvom v nepristranskost in objektivnost vodenja postopka inšpektorja kot uradne osebe.

Vložena kazenska ovadba inšpektorja zoper tožnika predstavlja relevantno okoliščino, zaradi katere je podan dvom v nepristranskost vodenja inšpekcijskega postopka in s tem standard videza nepristranskosti v obravnavani zadevi ni zagotovljen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 021-6/2017-2 z dne 1. 9. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat RS za okolje in prostor kot prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnika za izločitev pooblaščene uradne osebe gradbenega inšpektorja A.A., iz inšpekcijskih postopkov vodenih pod št. 06122-2349/2017, 06122-2350/2017 in 06122-408/2017. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik postal na podlagi nakupa na javni dražbi Okrajnega sodišča v Mariboru lastnik poslovnega prostora, na katerega se nanašajo sporne „rušitvene“ odločbe. Tožnik inšpektorju očita, da se po tem, ko se ni želel ukloniti inšpektorjevi ponudbi za "plačilo 3000 kav" začel izdajati t.i. rušitvene odločbe v omenjenih inšpekcijskih zadevah. V zvezi s predlagano ponudbo inšpektorja je vlagatelj na Državno tožilstvo RS vložil tudi kazensko ovadbo zoper inšpektorja, zaradi česar inšpektor ne more biti zmožen objektivne presoje dejstev in objektivnega vodenja postopka zoper zavezanca. Tožnik navaja, da je inšpektor v postopkih, ki jih je vodil zoper tožnika grobo kršil določila upravnega postopka, ki imajo za posledico neposredno onemogočanje zavezanca v uveljavljanju zakonskih procesnih pravic in varovanja interesov zavezanca. Prvostopenjski organ je v sklepu zapisal, da nobeden od razlogov, ki jih navaja tožnik ni izločitveni razlog iz 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ampak gre za t.i. odklonilne razloge iz 37. člena ZUP. Pri teh inšpektor ne sme prenehati z delom, ampak mora če misli, da so okoliščine takšne, da opravičujejo njegovo izločitev, to sporočiti predstojniku (36. člen ZUP). Nadalje navaja, da se večina navedenih okoliščin, s katerim tožnik utemeljuje zahtevo za izločitev gradbenega inšpektorja nanaša na pravilnost vodenja postopkov in zakonitost odločb, ki jih je izdal gradbeni inšpektor. Te okoliščine same po sebi ne predstavljajo izločitvenega razloga, ampak lahko predstavljajo razlog za izpodbijanje odločbe s pritožbo, njihovo utemeljenost pa se presoja v pritožbenem postopku. Druge okoliščine, ki jih tožnik navaja v svoji zahtevi za izločitev uradne osebe niso takšne, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti inšpektorja. Očitek o tem, da je inšpektor od tožnika zahteval "plačilo 3000 kav" je zgolj navržen in brez kakršnih koli dokazov, ki bi ga potrjeval. Tudi vložitev kazenske ovadbe zoper inšpektorja, na katero se sklicuje tožnik, četudi v zvezi s konkretnim postopkom, sama zase še ne vzbuja objektivnega dvoma v nepristransko ravnanje inšpektorja.

2. Tožnik se z navedeno odločitvijo prvostopenjskega organa ni strinjal, zato je vložil pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ, ki je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je drugostopenjski organ zapisal, da bi tožnik moral konkretno navesti in dokazati obstoj zaznavnih oz. objektivnih okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost uradne osebe. Iz navedb v predlogu za izločitev gradbenega inšpektorja in iz same pritožbe zoper izpodbijani sklep pa je razvidno, da se tožnik ne strinja z ravnanjem gradbenega inšpektorja v zvezi z vodenjem inšpekcijskih postopkov zoper njega. Pritožbeni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da ravnanje gradbenega inšpektorja, ki ni v skladu s predstavami tožnika še ni izločitveni razlog. Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za izločitev uradne osebe namreč jasno določa 37. člen ZUP.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da sta upravna organa prve in druge stopnje nepravilno uporabila materialni predpis, dejansko stanje nepravilno ugotovila, prav tako pa sta bistveno kršila določbe postopka. Odločba organa druge stopnje je konkretna samo v povzemanju pritožbenih razlogov glede razlogov odločbe pa povsem nesubstancirana in zato tudi neobrazložena. Očitki v odločbi organa druge stopnje o pomanjkanju konkretnih razlogov in dokazov v pritožbi so tudi nerazumni in brez podlage, saj je tožnik v pritožbi navedel konkretno kazensko ovadbo, ki jo je podal zoper inšpektorja zaradi zlorabe uradnega položaja, prav tako je tožnik navedel, da je inšpektor ta ravnanja storil kot uradna oseba prav v upravnem postopku zoper tožnika. Nadalje je tožnik navedel, da je tudi inšpektor vložil kazensko ovadbo zoper tožnika, zaradi katere je tožnik bil tudi že zaslišan na policiji. Prav tako pa je tožnik navedel vrsto konkretnih okoliščin, ki se tičejo samega postopka, na podlagi katerih je že samo po sebi, toliko bolj pa v kombinaciji vloženih kazenskih ovadb, podan resen in utemeljen sum, da inšpektor postopkov ne vodi objektivno temveč izrazito pristransko in da je s tem tožniku kršena pravica do nepristranskega sojenja, ta pravica pa se razteza tudi na nepristransko vodenje vseh oblastnih postopkov - to je tudi upravnega postopka. Inšpektor je postopek zoper tožnika v zvezi s črno gradnjo stavbe na nepremičninah parc. št. 1639/1 in 1639/2 k.o. ..., začel neposredno po tem, ko je tožnik te nepremičnine skupaj s stavbo kupil na javni dražbi Okrajnega sodišča v Mariboru, ter po tistem, ko tožnik ni hotel ugoditi inšpektorjevemu predlogu po plačilu "3000 kav".

4. Dodatno je tožnik navedel, da je stavbo, za katero je inšpektor začel postopek zaradi črne gradnje bila zgrajena leta 1985 s strani B.B., vse do prevzema nepremičnin s strani tožnika pa s strani inšpektorja v tej zvezi ni bilo nobenih postopkov. Iz podatkov spisa izhaja, da je inšpektor „rušitvene“ odločbo za predmetno stavbo tožniku izdal vsega v 4 delovnih dneh, čeprav stavba stoji enake oblike že od leta 1985, torej več kot 30 let. Tožnik je obrazložil 5 grobih kršitev ZUP, ki jasno kažejo na to, da inšpektor zaradi onemogočanja procesnih pravic in jamstev, ki jih strankam upravnega postopka daje ZUP, tožniku ni omogočil poštenega in zakonitega upravnega postopka.

5. Tako inšpektor ni seznanil z začetkom postopka, temveč mu je izdal le „rušitveno“ odločbo objekta. Inšpektor tožnika ni seznanil kdaj konkretno in na kateri dejanski podlagi je sploh začel upravni postopek. Dokazila, na katera je oprl odločbo inšpektor ni prenesel iz enega upravnega spisa v drugega z sledljivim protokolom, niti o tem tožnika ni obvestil. Inšpektor pred izdajo odločbe tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o relevantnih okoliščinah in mu je kršil pravico do izjave po 9. členu ZUP. Inšpektor ogledov tožniku sploh ni najavil, nato pa je zapisnike o ogledih vzel kot podlago „rušitvenih“ odločb, brez da bi se imel tožnik sploh možnost izjaviti o teh ogledih in zapisnikih inšpektorja. Dodatno je tožnik v dokazne namene priložil še fotografijo stavbe, iz katere je razvidno, da gre za enoten objekt, inšpektor pa je „rušitveno“ odločbo izdal samo tožniku za njegov del stavbe.

6. Tožnik še navaja kot pritožbeni in izločitveni razlog zoper inšpektorja, da je dne 5. 9. 2017 le-ta preko elektronske pošte, ki jo je poslal na elektronsko naslov odvetnika tožnika in žene tožnika tožniku grozil s prijavo na policijo, kazensko ovadbo in zasebno tožbo za razžalitev. Tožnika je nato v tej zvezi kontaktiral policist, dne 13. 10. 2017 pa je bil tožnik v tej zvezi tudi zaslišan na Policijski postaji Maribor. Tožnik je nato naknadno v tej zvezi vložil dopolnitev pritožbe in predložil dokaz, organ druge stopnje pa se v zvezi s tem niti z besedo ni predelil niti iz odločbe druge stopnje ne izhaja, da je izvedel v tej zvezi dokazni postopek. Tožnik zato meni, da je odločba tožene stranke neobrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik se sklicuje v tožbi tudi na judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in priglaša stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe druge stopnje. Predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna presoja zahteve za izločitev uradne osebe, gradbenega inšpektorja A.A., iz inšpekcijskih postopkov vodenih zaradi ugotavljanja legalnosti gradnje.

10. Namen izločitvenega postopka je izločitev uradne osebe zaradi dvoma v njeno nepristranskost ter s tem zagotovitev objektivnosti upravnega postopka.

11. Po določbah 1. odstavka 37. člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. V 35. členu ZUP so taksativno našteti primeri, v katerih predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa v konkretni zadevi ne sme niti opravljati posameznih dejanj v postopku niti o zadevi odločiti. Ti razlogi za izločitev se nanašajo na osebno razmerje uradne osebe do same upravne zadeve ali pa do stranke. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bili podani razlogi iz 35. člena ZUP, tožnik pa takšnih okoliščin tudi ni navajal. 12. Po prvem odstavku 37. člena ZUP, ki je relevanten v konkretnem primeru, lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine, poleg tistih iz 35. člena tega zakona, vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (t. i. odklonitveni razlogi). Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev. Druge okoliščine v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP, ki opravičujejo izločitev uradne osebe, so npr. prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke, uradna oseba je strankin upnik, dolžnik, svetovalec in podobno (Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 154 in nasl.). Našteti primeri kažejo na neko razmerje uradne osebe, ki vodi postopek, do stranke (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017).

13. Ni sporno dejstvo, da je tožnik lastnik nepremičnin, ki se nanašajo na predmetne inšpekcijske postopke. Prav tako ni sporno, da je tožnik zoper inšpektorja vložil kazensko ovadbo zardi suma storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje (263. člen Kazenskega zakonika - KZ-1) in zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (257. člena KZ-1). Sodišče načeloma soglaša z mnenjem tožene stranke, da vložitev kazenske ovadbe zoper uradno osebo, še ne vsebuje objektivnega dvoma v nepristransko ravnanje inšpektorja, kar bi pomenilo, da vsakršna ovadba pripelje do izločitve uradne osebe. V kazenskem postopku se bo ugotavljalo ali je kazenska ovadba upravičena ali ne.

14. Vendar dejstvo, da je tudi inšpektor vložil kazensko ovadbo zoper tožnika, zaradi katere, kot navaja tožnik, je že bil zaslišan na policiji, pa po mnenju sodišča utemeljuje dvom v nepristranskost in objektivnost vodenja postopka inšpektorja kot uradne osebe. Institut izločitve je namenjen temu, da se uradni osebi, ki naj bi odločala v določeni upravni zadevi, zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti, prepreči nadaljnje delo. Videz nepristranskosti vsebuje tudi etično, poklicno in moralno komponento. Gradbeni inšpektor kot uradna oseba, ki vodi inšpekcijski postopek in je izdal „rušitveno“ odločbo, na nepremičninah katerih lastnik je tožnik, z vložitvijo kazenske ovadbe zoper tožnika ne more ohraniti videza nepristranskosti. Zunanji videz nepristranskosti, ki ga uveljavlja tožnik, je po mnenju sodišča okoliščina, ki lahko povzroči pristranskost uradne osebe ali pa vsaj po objektivnih kriterijih razumnega človeka govori za to, da uradna oseba ne more biti povsem nepristranska pri vodenju postopka.

15. Iz judikature ESČP v zadevi, na katero se sklicuje tožnik Decuber proti Belgiji izhaja, da je potrebo oceniti ne le subjektivni pristop (to je npr. nastrojenost, sovražnost ali pristranskost sodnika), temveč tudi zunanjo pojavnost. Enako stališče izhaja tudi iz ustavne prakse, po kateri iz pravice do nepristranskosti sojenja izhaja (ki brez dvoma velja tudi za pooblaščeno osebo v upravnem postopku in pravice strank upravnih postopkov), da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oz. ohrani videz nepristranosti, torej nepristranskost je treba po stališču ustavnih odločb ocenjevati ne le po njenih učinkih, temveč tudi po zunanjem videzu. O tem se je izreklo Ustavno sodišče RS, zadevi opr. št. Up 709/15 in 710/ 15, da: “nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (subjektivni vidik nepristranskosti). Iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, naj sodišče pri ravnanju v posamezni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti)“. Zakon vseh okoliščin, ki lahko povzročijo pristranskost sodnika ali pa vsaj po objektivnih kriterijih razumnega človeka govorijo za to, da sodnik ne more biti povsem nepristranski pri sojenju, ne more vnaprej in izrecno opredeliti (Ustavno sodišče RS opr. št. Up-290/98 z dne 11.6.1998).

16. Po mnenju sodišča vložena kazenska ovadba inšpektorja zoper tožnika predstavlja relevantno okoliščino zaradi katere je podan dvom v nepristranskost vodenja inšpekcijskega postopka navedenega inšpektorja in s tem standard videza nepristranskosti v obravnavani zadevi ni zagotovljen.

17. Po presoji sodišča je utemeljen tudi tožbeni ugovor, da se prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu in tožena stranka v odločbi nista opredelila do konkretnih navedb tožnika glede vodenja upravnega postopka, ki jih je tožnik izčrpno pojasnil in jih ponavlja tudi v tožbi. Upravni organ se je zgolj skliceval na splošno dejstvo, da nestrinjanje stranke z načinom vodenja postopka samo po sebi ne pomeni izločitvenega razloga, ni pa se opredelil do posameznih navedb tožnika.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijan sklep na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka naprej ugotoviti ali je podana pravna podlaga za zavrnitev izločitve uradne osebe iz upravnega postopka in je pri tem vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 ter odločiti v skladu z ugotovljenimi dejstvi.

19. Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

20. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov. V skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

21. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).