Jedro

V predmetnem postopku je pravilno ugotovljeno, da je upravni organ o isti zadevi že odločil. Prav tako se pravna podlaga v zadevi ni spremenila, saj gre za davčno izvršbo v obeh primerih. Iz tožbenih trditev pa tudi ne izhaja, da bi tožnik navajal, da se je dejansko stanje v zadevi spremenilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnika z dne 29. 5. 2015 v zadevi odložitve izvršitve davčne izvršbe plačila davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikov denarna sredstva DT-4934-66428/2014-1 07-3401-00 z dne 23. 10. 2014. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sedi, da je pri predhodnem preizkusu tožnikove vloge (prvi odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) davčni organ ugotovil, da so bili tožniku 12. 12. 2014, 16. 1. 2015, 25. 3. 2015 in 4. 5. 2015 že izdani sklepi DT 4934-66428/2014-9 (07-3401-05), DT 4934-66428/2014-14 (07-3401-05), DT 4934-66428/2014-23 (07-710-10) in DT 4934-66428/2014-28 (07-710-10), s katerimi so bile zavrnjene oz. zavržena tožnikove vloge za odlog davčne izvršbe. V zadevi so podani razlogi iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kar obrazloži. 2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih je v celoti pritrdi odločitvi in razlogom organa prve stopnje. Kot podlago navaja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Pritožbeni organ pa je tudi preveril izpodbijani sklep po uradni dolžnosti ter pri tem ugotovil, da pri izdaji sklepa ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali do kršitev materialnega prava. Tudi po mnenju pritožbenega organa procesne predpostavke za ponovno obravnavo predmetne vloge niso bile izpolnjene, zato je bila predmetna vloga tožnika z izpodbijanim sklepom pravilno zavržena.

3. Tožeča stranka toži na odpravo sklepa iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev Ustave RS (22. člen in 25. člen) in EKČP (6. člen). V tožbi navaja, da prosi za oprostitev plačila sodne takse, zaradi slabega premoženjskega stanja. Navaja določbo drugega in tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Predlaga tudi, da naj sodišče opravi ustavno-pravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena ZST-1. Navaja ugotovitve iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-60/00 z dne 13. 7. 2000 in iz sklepa U-I-85/96 z dne 20. 11. 1997. Tožena stranka je neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo. Tožnik je prosil davčni organ za odlog plačila davčnih obveznosti ker ima blokiran račun več let zaporedoma in ne pridobiva nobenih prihodkov. Plačilo davčnih odtegljajev bi tožniku povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Navaja določbo 40. člena Pravilnika v zvezi s kriteriji za ugotavljanje hujše gospodarske škode. Kriterije, ki jih v tožbi navaja, pa tožnik v celoti izpolnjuje. Sklicuje se na določbo 43. člena Pravilnika. Z izvršitvijo izpodbijanega sklepa bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, saj bi bilo potrebno odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. Zato predlaga, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek davčne izvršbe ustavi. Predlaga pa tudi, da naj sodišče opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena ZST-1 oz. podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena ZST-1 pri Ustavnem sodišču RS. Tožniku pa naj sodišče tudi prisodi povrnitev stroškov postopka v znesku 350,00 EUR in 22% DDV, skupaj 427,00 EUR.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker gre v obravnavani zadevi za sodno presojo procesnega sklepa, izdanega v upravnem postopku.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Potem, ko je sodišče pregledalo izpodbijani sklep in spise zadeve, ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8. Tožba navedb, iz katerih bi izhajala drugačna odločitev, kot je navedena v razlogih izpodbijanega sklepa in v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa ne vsebuje. Tožnik v tožbi navaja le razloge za odlog plačila davčnih obveznosti in ne navaja razlogov v zvezi z zavrženjem predmetne tožnikove vloge, kar pa je predmet izpodbijane odločitve. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek (upravni sli sodni), ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Prvostopenjski organ je v predmetnem postopku pravilno ugotovil, da je upravni organ o isti zadevi že odločil. Prav tako se tudi po mnenju sodišča pravna podlaga v zadevi ni spremenila, saj gre za davčno izvršbo v obeh primerih. Iz tožbenih trditev pa tudi ne izhaja, da bi tožnik navajal, da se je dejansko stanje v zadevi spremenilo. Iz listin upravnega spisa tudi po mnenju sodišča nesporno izhaja, da se je o isti zadevi že vodil upravni postopek. Tožnik v tožbi, enako kot v pritožbi, ne prereka dejstva, da gre v danem primeru za isto zadevo, niti ne navaja, da gre za drugačno dejansko stanje ali za drugo pravno podlago. V zvezi z razlogi za zavrženje obravnavane vloge tožnika pa je že prvostopenjski organ pravilno pojasnil razloge, pritožbeni organ pa je te razloge le še dopolnil. Z navedenimi razlogi pa se strinja tudi sodišče. Po presoji sodišča je izpodbijan odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

9. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit tožbene navedbe pa neutemeljene, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

10. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

12. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se o tožnikovem predlogu za ustavno-pravno presojo določb četrtega in petega odstavka 11. člena ZST-1, na katerih temelji odločitev o predlogu, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.