Jedro

Stranka v pritožbi ne sme navajati novih dejstev in dokazov, razen če jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom najprej ugotovilo, da je toženec motil tožnico v posesti služnostne pravice hoje in vožnje po poti parc.št. 499/6, vl.št. 276 k.o. S... vas, za potrebe tožničine nepremičnine parc.št. 23/2, vl.št. 277 k.o. S... vas, s tem, da je dne 20.7.1999 na pot parc.št. 499/6 v oddaljenosti približno 3 m od stanovanjske hiše tožnice nasul približno 10 m3 zemlje ter tako onemogočil tožnici hojo in vožnjo po poti. Tožencu je zato sodišče prepovedalo v bodoče posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v tožničino posest služnostne pravice hoje in vožnje po poti parc.št. 499/6, vl. št. 276 k.o. S... vas, da ne bo izvršbe. Sodišče je tožencu še naložilo, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v višini 180.607,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 15-ih dneh pod izvršbo. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik priznava, da je na svoji parceli opravil izkop za nameravano novogradnjo, vendar pa je sodišče očitno sledilo zmotnim trditvam tožeče stranke glede položaja nepremičnin. Parcela 499/6 je namreč od tožničine oddaljena vsaj 30 metrov, iz česar sledi, da toženec ni mogel nasuti zemlje približno 3 metre od tožničine hiše. Vsa zemlja, ki jo je tožnik izkopal, se je nahajala na parc. št. 504/3 in v neznatnem obsegu na parc.št. 504/4. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga njeno zavrnitev ter navaja, da je bila v letu 1968 parcela 504/1 preštevilčena, tako, da je bila pot parc.št. 499/5 podaljšana vse do tožničine nepremičnine. Leta 1986 pa se je parcela 499/5 preštevilčila v 499/6. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost izpodbijanega sklepa. Sodišče je sledeč določbi 426. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ugotovilo vsa za to zadevo odločilna dejstva (zadnje posestno stanje in nastalo motenje). Ugotovljeno dejansko stanje je plod neoporečno opravljenega dokaznega postopka, v katerem sta imeli obe stranki možnost, da se izjavita o dejstvih in predlagata dokaze. Tako ni nikakršnega dvoma, da je tožnica sporno pot, ki vodi vse do njene nepremičnine, uporabljala vrsto let. Prav tako ni sporno, da je toženec na to pot nasul kup zemlje, s čemer je tožnici ter njenim onemogočal hojo in vožnjo po tej poti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je seveda tožnica upravičena do varstva pred motenjem posesti ter ji ga je sodišče z izpodbijanim sklepom tudi nudilo. Vse kar podaja toženec v pritožbi predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP) ter jih sodišče ne sme upoštevati. Ker prvo sodišče ni zagrešilo nobenih takšnih kršitev ter je pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).