Jedro

Tožnik je opravljal naloge mejne kontrole na mednarodnih mejnih prehodih (preverjanje dokumentov, listin in prevoznih sredstev) na enak način in v enakem obsegu kot njegovi sodelavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu višji policist. Pravilno je sodišče ugotovilo, da gre za naloge delovnega mesta višji policist, ki jih je lahko tožnik kot policist SR-NDM opravljal zgolj izjemoma in v obliki pomoči (v primeru nepredvidenih varnostnih okoliščin), in da nalog delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal na podlagi pogodbe o zaposlitvi (nadzor državne meje), ni opravljal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko v plači med izplačano plačo in plačo za 26. plačni razred s pripadajočimi dodatki za obdobje od 1. 7. 2018 do 3. 7. 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2018 dalje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policije št. ... z dne 31. 3. 2020 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 4. 5. 2020 (točka I izreka); da je toženka dolžna tožniku iz naslova dejansko opravljenega dela plačati razliko v plači za čas od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018 med izplačano plačo in plačo za 26. plačni razred s pripadajočimi dodatki, in za čas od 1. 1. 2019 do 13. 8. 2019 razliko med izplačano plačo in plačo za 27. plačni razred s pripadajočimi dodatki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.175,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka in navaja, da razpredelnica v kateri je navedeno, da je tožnik vse delovne dni v spornem obdobju opravljal naloge na delovnem mestu višji policist, ne pomeni, da je tožnik opravljal vse naloge tega delovnega mesta. Opravljal je le naloge, ki so tudi v opisu del za delovno mesto policist SR-NDM. Iz dokazov tožnika tudi ne izhajajo konkretne delovne naloge, in sicer, da je opravljal dela in naloge mejne kontrole na mednarodnih mejnih prehodih, niti, da je opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, zato z njimi ni zadostil dokaznemu bremenu. Tožnik bi moral konkretizirati katerega dne je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta in katere so to bile. Pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka za plačilo razlike v plači je ključno, da je javni uslužbenec opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki so podobne. Tožnik tega sploh ni trdil, niti sodišče tega ni ugotavljalo, temveč zgolj, ali je tožnik opravljal enaka dela in naloge kot sodelavci na višjem delovnem mestu, naloge tega pa so obsežnejše in zahtevnejše kot naloge tožnikovega delovnega mesta. Prav tako ni bistveno, da je tožnik opravljal podobno delo, kot njegovi sodelavci, temveč, da bi slednjim delodajalec lahko naložil tudi opravo drugega dela. Ni odločilno, da tretje osebe ne opazijo razlike med delom posameznih uslužbencev. Za presojo vsebine oziroma zahtevnosti tožnikovega dela niso usposobljene. Tožnik je bil v spornem obdobju z dela odsoten zaradi letnega dopusta in bolezni. Sodišče mu je za ta čas napačno priznalo razliko v nadomestilu plače glede na plačo za delovno mesto višji policist. Plačilo za dejansko opravljeno delo mu namreč pripada zgolj za čas, ko ga je dejansko opravljal. Sodišče je s svojim stališčem širilo določbo 44. člena ZDR-1. Zmotno je stališče sodišča, da tožnik mejne kontrole samostojno ne bi smel opravljati. Gre le za eno od nalog delovnega mesta, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, brez katere ne more izvesti njegovih ostalih nalog. Samostojno jo je lahko opravljal, saj je opravil usposabljanje. Sicer pa se delovne naloge obeh delovnih mest razlikujejo več kot le v opravljanju mejne kontrole, nekatere pa sodijo pod več delovnih mest (temeljne naloge Policije). Opravljanje zgolj ene naloge tako ne pomeni, da je tožnik opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, niti, da to ni naloga njegovega delovnega mesta, saj se v pogodbi o zaposlitvi lahko določi, da bo delavec opravljal tudi druga dela, po nalogu nadrejenega. V sodbah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne gre za primerljive zadeve in jim zato ni moč nekritično slediti. Sodišče je napačno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti. Pogodba o zaposlitvi določa izplačilo plače najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, zato je treba zahtevke za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 16. dnem v mesecu za pretekli mesec, zavrniti. Sodišče je nekritično sledilo izpovedim tožnika in prič. Izpovedi prič je le povzelo, ni pa jih dokazno ocenilo glede na predloženo listinsko dokumentacijo. Iz izpovedi je nekritično povzelo, da je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višjega policista, čeprav nobena priča ni povedala, katere naloge višjih policistov se razlikujejo od nalog policista SR-NDM. Sodišče tega sploh ni ugotavljalo. Ugotovilo tudi ni, da varnostne okoliščine ves čas spornega obdobja niso predstavljale izjemne situacije, zaradi katere je tožnik po pogodbi o zaposlitvi dolžan opravljati pomoč pri mejni kontroli na zunanji meji EU, čeprav je sama ves čas zatrjevala, da je to po navodilih nadrejenega ves čas počel prav iz tega razloga. Sodišče je dokazno oceno napravilo zgolj v omejenem obsegu glede dejstev, ki so tožniku v korist. Toženka priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je ta neutemeljena in navaja, da se višina nadomestila veže na plačilo po dejanskem delu tožnika, zato je odločitev sodišča, ki mu je prisodilo razliko med izplačano plačo in zakonito plačo, pravilna. Plačo je prejemal vsak mesec do 5. dne v mesecu, zato mu je sodišče zakonske zamudne obresti prisodilo pravilno. Predlaga, naj sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je pa delno napačno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče ni kršilo določbe 8. člena ZPP. Ta vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo zgolj glede dejstev, ki so tožniku v korist. Izvedene dokaze, predvsem izpovedi prič, je ustrezno, pravilno in kritično ocenilo, tudi v razmerju do predloženih listin. Vse priče so izpovedale, da so vsi policisti, višji in SR-NDM, v vtoževanem obdobju ves čas opravljali enako delo, to je mejno kontrolo. Zato ni bistveno, da priče niso povedale razlik med nalogami obeh delovnih mest. Te je sodišče (pravilno lahko) ugotovilo na podlagi predloženih listin (izpis iz sistematizacije). Upoštevaje navedeno in celoten dokazni postopek, sodišče tudi ni storilo kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženki dana možnost obravnave pred sodiščem. Iz pritožbenih navedb toženke izhaja, da se ta dejansko ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, tj. zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Skladno s 44. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/13 s spremembami), ki se glede na 5. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 63/07 s spremembami) uporablja tudi za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Delavec je upravičen do plače za delo na delovnem mestu dela katerega dejansko opravlja, čeprav je formalno zaposlen na drugem delovnem mestu. Če delavec dokaže, da je dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila za delo višje vrednotenega delovnega mesta, čeprav ima pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nižje vrednoteno delovno mesto. Med strankama postopka je bilo predvsem sporno, ali je tožnik v obdobju od 1. 7. 2018 do 13. 8. 2019 opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta „višjega policista“.

8. Tožnik je imel v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policist SR – NDM. Bistvena naloga tega delovnega mesta je bila nadzor državne oziroma zelene meje (na zunanji meji EU), sodelovanje z obmejnim prebivalstvom, prijemanje in izvajanje postopkov s prijetimi osebami, ki so ilegalno prestopile mejo, prijemanje organizatorjev in sprovajalcev oseb čez državno mejo, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje drugih kaznivih dejanj in prekrškov s področja čezmejne kriminalitete ter prijemanje njihovih storilcev in izjemoma pomoč pri opravljanju mejne kontrole na zunanji meje EU zaradi nepredvidenih varnostnih okoliščin. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedb vseh zaslišanih prič in tožnika ter listin (razpredelnic pod A11 in A14, izpisa iz sistematizacije, itd.), pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju ves čas opravljal naloge mejne kontrole na mednarodnih mejnih prehodih (preverjanje dokumentov, listin in prevoznih sredstev), na enak način in v enakem obsegu kot njegovi sodelavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu višji policist. Pravilno je tudi ugotovilo, da gre za naloge delovnega mesta višji policist, ki jih je lahko tožnik, kot policist SR-NDM, opravljal zgolj izjemoma in v obliki pomoči (v primeru nepredvidenih varnostnih okoliščin), in da nalog delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal na podlagi pogodbe o zaposlitvi (nadzor državne meje), ni opravljal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik opravljal zgolj naloge svojega delovnega mesta.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je lahko v pogodbi o zaposlitvi določeno tudi opravljanje drugega potrebnega dela, po odredbi nadrejenega, to je dela, ki spada v opis nalog nekega drugega delovnega mesta. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi bilo tožniku delo, ki je enako delu višjih policistov, odrejeno le po potrebi. Takšno delo je opravljal ves čas vtoževanega obdobja. Da razlik med delom policistov na enem ali drugem delovnem mestu ne opazijo tretje osebe, kar izpostavlja pritožba, pa je zgolj povzetek izpovedi prič, in ne ugotovitev sodišča. 10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da predložene razpredelnice, kljub zapisu, da je tožnik opravljal naloge delovnega mesta višji policist, ne dokazujejo, da je tožnik opravljal vse naloge tega delovnega mesta. Dejstvo, da tožnik ni opravljal vseh nalog višjega delovnega mesta, temveč le nekatere podobne, kar kot bistveno v pritožbi večkrat izpostavlja toženka, pa za obravnavani spor sploh ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik ves svoj delovni čas opravljal delovne naloge mejne kontrole, ki sodijo v opis del in nalog višjega policista. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da vseh drugih nalog niso opravljali niti višji policisti, ampak so vsi ves čas opravljali povsem enako delo – mejno kontrolo. Odločitev sodišča tudi ni v nasprotju s sodno prakso, ki jo je izpostavljala toženka (Pdp: 494/2017, 127/2013, 1174/2013), saj ta ne obravnava situacije, ko primerjani delavci in delavci na višje vrednotenem delovnem mestu, s katerimi se primerjajo, v okviru rednega dela, ne opravljajo vseh nalog iz opisa višje vrednotenega delovnega mesta, delo vseh pa je vsebinsko enako.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da razpredelnice ne dokazujejo, da je tožnik opravljal naloge mejne kontrole, saj v njih niso navedene konkretne delovne naloge, niti, da je opravljal naloge višje vrednostnega delovnega mesta, temveč le lokacije opravljanja dela. Razpredelnice so namreč listine toženke, v katerih je izrecno navedeno, da je tožnik opravljal naloge mejne kontrole, kar so povsem usklajeno potrdile tudi vse zaslišane priče in tožnik. Zato jim pritožba neutemeljeno poskuša odvzeti dokazno vrednost. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik po dnevih specificirati, na katere dneve je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, saj je izrecno navedel in tudi dokazal, da je te opravljal ves čas, torej vse delovne dni v vtoževanem obdobju. Če je toženka temu nasprotovala, je bilo na njej dokazno breme, da dokaže katere dni je tožnik opravljal druge delovne naloge.

12. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da varnostne okoliščine v vtoževanem obdobju niso predstavljale izjemne situacije, zaradi katere je bil tožnik, na podlagi pogodbe o zaposlitvi, dolžan opravljati pomoč pri mejni kontroli na zunanji meji EU. Toženka takih trditev ni podala, ampak je v trditvah zgolj povzela vsebino dopisa z dne 26. 8. 2019, v katerem naj bi bilo navedeno, da je tožnik (glede na opis del in nalog delovnega mesta policist SR-NDM) lahko vršil mejno kontrolo na zunanji meji EU v primeru nepredvidljivih varnostnih okoliščin, oziroma če bi zaradi teh prišlo do izpada višjih policistov, ki so z razporedom dela pisani v službo. Zato take pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

13. Ker so torej tožnik in višji policisti na mejnem prehodu opravljali vsebinsko enako delo, so zanj upravičeni do enakega plačila (prvi odstavek 133. člena ZDR‑1). Zato je tožniku sodišče prve stopnje za to obdobje pravilno prisodilo vtoževano razliko v plači za dejansko opravljeno delo – glede na višje vrednoteno delovno mesto višjega policista.

14. Delno utemeljene pa so pritožbene navedbe toženke glede zmotne prisoje razlike v plači za čas odsotnosti tožnika z dela zaradi bolezni od 1. 7. 2018 do 3. 7. 2018. Po določbi 137. člena ZDR-1 v zvezi z 39. členom Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS št. 18/91-I s spremembami) delavcu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela tudi zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom, v višini 80 % osnove, in zaradi letnega dopusta v višini 100 % osnove. Osnova za izračun nadomestila pa je plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas. Upoštevaje navedeno, osnovo za izračun nadomestila plače za bolniško odsotnost od 1. 7. 2018 do 3. 7. 2018 predstavlja plača za mesec junij 2018, za katerega tožnik ne vtožuje razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje plačanem delovnem mestu. To pomeni, da mu je toženka nadomestilo plače obračunala od pravilne - nižje osnove. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači oziroma nadomestilo plače za obdobje od 1. 7. 2018 do 3. 7. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2018 dalje, zavrnilo.

15. Neutemeljena pa je pritožba zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov razlik v plači, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca. Toženka je namreč v celotnem vtoževanem obdobju tožniku plačo izplačevala 5. dne v mesecu (nekajkrat celo že prej – 3. oziroma 4. dne v mesecu), kar izhaja iz tožnikovih plačilnih list za to obdobje in kar je skladno s sklepom Komisije Vlade RS za administrativne zadeve in imenovanja, ki določa plačilne dni za plače zaposlenih v državnih organih in javnih zavodih. Zato je toženka od naslednjega dne (6. dne v mesecu) v zamudi in od takrat dalje dolguje zakonske zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). S strani toženke določen dan za izplačilo plač – 5. dan v mesecu je za tožnika tudi ugodneje določen kot v pogodbi o zaposlitvi, ki določa, da je toženka dolžna tožniku plačo izplačati najkasneje 15. dne v mesecu (prim. 32. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Zato toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je prišla v zamudo šele 16. dne v mesecu.

16. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje stroške, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožniku pa je dolžna plačati (tretji odstavek 154. člena ZPP) stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov in 22 % davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.