Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje tudi v primeru, če je prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito z izpodbijanim sklepom omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 14. 1. 2014 od 10.30 ure do dne 14. 4. 2014 do 10.30 ure. V obrazložitvi navaja, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), kar izhaja iz dokumentacije upravne zadeve in njegovih izjav ob podaji več prošenj za mednarodno zaščito. Ugotavlja namreč, da je tožnik v Sloveniji prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito 9. 7. 2012, nato pa po podanih prošnjah večkrat samovoljno zapustil azilni dom. Toženka se je tokrat, ko je tožnik že petič dne 14. 1. 2014 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, odločila, da mu omeji gibanje na Center za tujce, saj do sedaj, zaradi samovoljnih zapustitev azilnega doma, ni mogla odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pri odločitvi je upoštevala, da tožnik zavaja uradne organe s tem, da spreminja svoje osebne podatke, saj je iz spisovne dokumentacije razvidno, da se je v Belgiji predstavljal za osebo A.A., roj. ..., državljan Srbije. Prav tako je v Belgiji uporabljal tudi osebne podatke B.B. in to iz razloga, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo. Pri podaji prve prošnje je tudi navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Hrvaškem. Toženka zaključuje, da iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa toženka zaključuje, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga. Dalje meni, da ni prestopila obsega in mej prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njih. Poudarja tudi, da kolikor bi tožnika nastanila v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi ga lahko brez težav zapustil, kot je to storil že petkrat pred tem in odšel v kako drugo državo članico EU v skladu s svojim prvotnim namenom. Tako pa bi toženki ponovno onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu ZMZ. Toženka meni, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar je v preteklosti tudi že storil. Pri podaji zadnje ponovne prošnje za mednarodno zaščito dne 14. 1. 2014 je tožnik z izjavami nakazoval, da na odločitev organa ne bi počakal. Po njegovih izjavah naj bi imel v Belgiji sedem let starega sina, nad katerim ureja skrbništvo, saj naj bi ga njegova bivša žena zapustila in oddala v nekakšen zavod. To izjavo je podal tudi v prejšnjih prošnjah, 14. 1. 2014 pa je pri podaji ponovne prošnje navedel, da je sedaj z DNK testom uredil očetovstvo in sina dobil. Vendar pa pri sebi ni imel nobenega dokumenta, s katerim bi dokazal, da ima v Belgiji sina in da je tam to skrbništvo dejansko uredil. Pri odločitvi pa je toženka upoštevala tudi, da se je tožnik po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal v Srbiji, BiH, Hrvaškem ter iz Hrvaške ilegalno stopil v Slovenijo. Po podanih štirih prošnjah za mednarodno zaščito v Sloveniji je le-to vsakič samovoljno zapustil, enkrat celo pred podajo prošnje, ko je izkoristil nepazljivost paznika in mu pobegnil, še preden bi podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju toženke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, kar kaže s svojimi dejanji, zato je omejitev na Center za tujce nujna tudi iz tega razloga.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi poudarja, da je bil v Slovenijo vrnjen iz Belgije, kamor je odšel po svojega sina. Izpostavlja, da mu je vseeno, katera država bi mu podelila mednarodno zaščito, dejstvo pa je, da se v izvorno državo ne more vrniti, saj tam nima nikogar od sorodnikov, kot tudi ne nobenega premoženja. Navaja, da je bil v letu 2012 prisiljen zapustiti svojo izvorno državo, saj na Kosovem preganjajo Rome, ker jih dolžijo, da se družijo s Srbi. Ko je takrat tožnik delal pri nekem Albancu, ga je ta zaprl v klet in ga pretepel s palico ter mu grozil, da ga bo odpeljal v gozd, ga tam ubil in zakopal. K zdravniku ni mogel, ker ni imel denarja, policisti - Albanci, pa niso hoteli sprejeti njegove izjave in so ga odpustili iz policijske postaje. Že v letu 2006 so ga Albanci napadli z nožem, v letih 2008 in 2009 pa so ga pretepli, ko je v gozdu nabiral les za zimo, vendar je vse do leta 2012 trpel, dokler mu niso grozili s smrtjo. Izpostavlja, da drži, da je že zapustil azilni dom in odšel v Belgijo, vendar zato, da je šel po svojega otroka. Ni bežal pred slovenskimi organi in ima interes, da se azilni postopek sedaj zaključi. Uvidel je namreč, da ne bo mogel zaprositi za zaščito v drugi državi, dokler se postopek v Sloveniji ne zaključi. Meni, da bi ga toženka morala do končanja postopka nastaniti v Azilnem domu v Ljubljani, saj je v Centru za tujce nemogoče bivati, ker je to zaprt policijski režim. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 23. 1. 2014 vpogledala v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je svojo izvorno državo - Kosovo zapustil leta 2012 in se od takrat tja ni vrnil. Iz Kosova je potoval preko Srbije in Bosne in Hercegovine na Hrvaško, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni počakal na odločitev tamkajšnjih organov ter je ilegalno prišel v Slovenijo. Tudi v Sloveniji je julija 2012 zaprosil za azil. Odpeljali so ga v azilni dom, nato pa v Center za tujce v Postojno, kjer je ostal tri mesece, potem pa se je vrnil v Azilni dom v Ljubljani. Ker je takrat izvedel, da je njegov otrok v Belgiji v domu, kjer ga je pustila njegova mati, ga je želel poiskati. Zato je zapustil azilni dom in odšel v Belgijo po otroka. Ko ga je našel v nekem domu, ga je poskušal vzeti, vendar mu to ni uspelo. Policija ga je odpeljala v sprejemni center v Belgiji, od koder so ga vrnili v Slovenijo. Potem je ponovno vložil prošnjo za azil. Trikrat je iz Slovenije odšel v Belgijo in v Sloveniji vsakič znova zaprosil za azil, saj so mu rekli, da je takšen postopek. Povedal je tudi, da je sedaj našel otroka in dokazal, da je njegov oče. Trenutno ga čuva starejši gospod. Zase in za otroka je skušal urediti dokumente, vendar ni imel denarja. Ponovno so ga prijeli na avtobusu in ga vrnili v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito - to je bilo januarja 2014. Izpovedal je tudi, da osebnih dokumentov nima. Vzeli so mu tudi prstne odtise in jih poslali na Kosovo, od koder je prišel odgovor, da ga ni v evidenci. Izpovedal je tudi, da se je v Belgiji predstavljal z drugim imenom, in sicer s priimkom svoje polsestre ter s priimkom svojega očeta, ki je umrl na Kosovem, in sicer zato, da ga ne bi vrnili na Kosovo. Hotel je namreč vzeti otroka. Na vprašanje, zakaj je večkrat zapustil azilni dom in ni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je povedal, da si sicer želi, da se zadeva z azilom uredi, da pa ima rad svojega otroka in ga je želel pripeljati v Slovenijo, za kar pa ni imel denarja, da bi to legalno uredil. Zato je odpotoval vedno ilegalno in ga je prijela policija. Na vprašanje, zakaj zdaj vlaga novo prošnjo za azil v Sloveniji, glede na to, da jo je 24. 4. 2013 izrecno umaknil, je izpovedal, da se je želel vrniti v Srbijo, vendar je tam dobil odgovor, da ga tudi tam nimajo v evidencah.

Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na določbo druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena tega zakona. Po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v med drugim 6. točki 55. člena tega zakona, in sicer, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz prve, druge, tretje ali četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da toženka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev toženke. V zvezi s tem sodišče le poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaprošča za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Pravilno je tudi sklepala, da če bi tožnika nastanila v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi azilni dom lahko brez težav zapustil, kot je to storil že večkrat in odšel v katero drugo državo članico EU, kar je tudi že večkrat nesporno storil. Na glavni obravnavi dne 23. 1. 2014 je namreč sam izpovedal, da je trikrat iz Slovenije odšel v Belgijo ter da so ga vsakič znova vrnili v Slovenijo, kjer je tudi vsakič znova zaprosil za azil. Iz upravnega spisa zadeve pa celo izhaja, da je zadnjo, predmetno prošnjo za azil, vloženo 14. 1. 2014, podal že petič ter da je pred tem vsakič samovoljno zapustil azilni dom, enkrat celo še preden je zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi s tožbeno navedbo, da je azilni dom zapustil, da je odšel v Belgijo po svojega otroka, kar je izpovedal tudi zaslišan na glavni obravnavi dne 23. 1. 2014, sodišče pojasnjuje, da toženka ni mogla ravnati drugače, kot je ravnala, ko je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, saj pri večkratni samovoljno zapustitvi azilnega doma ni bilo več možno z gotovostjo pričakovati, da tožnik tokrat ne bo zapustil azilnega doma in je zato imela edino možnost, da mu omeji gibanje na prostore Centra za tujce. Samo dejstvo, da želi urediti oziroma pripeljati svojega otroka iz Belgije v Slovenijo, česar sicer ne dokazuje z nobeno listino, namreč prosilca za mednarodno zaščito še ne odvezuje dolžnosti, da v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, tudi počaka na odločitev pristojnih organov. V zvezi z zdravniškim potrdilom z dne 22. 1. 2014, ki ga je predložil na glavni obravnavi dne 23. 1. 2014 in iz katerega izhaja, da se ponovno zdravi zaradi psihične motnje, katere vzrok je mogoče iskati v nerešenem konfliktu z ločitvijo od sina ter da bi na njegovo psihično stanje ugodno vplivala čim hitrejša rešitev njegovega statusa, sodišče dodaja, da iz navedenega zdravniškega potrdila izhaja, da je v zvezi s svojo boleznijo prejel ustrezna zdravila ter da mu je v Centru za tujce omogočena ustrezna zdravniška oskrba. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik sedaj uvidel, da ne bo mogel zaprositi za zaščito v drugi državi, dokler se postopek ne zaključi v Sloveniji ter da ima interes, da se azilni postopek sedaj zaključi, sodišče še enkrat izpostavlja, da glede na vsa predhodna ravnanja tožnika (večkratno samovoljno zapustitev azilnega doma pred zaključkom postopka) toženka ni mogla ravnati drugače, kot je ravnala z izpodbijanim sklepom. Njegov sin, s katerim tožnik želi združitev, pa se po njegovih lastnih izjavah še vedno nahaja v Belgiji, zaradi česar je tudi po presoji sodišča mogoče še dodatno sklepati, da na odločitev organa tudi tokrat ne bi počakal, kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce v Postojni.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da se v izvorno državo ne more vrniti, ker tam nima nikogar od sorodnikov, kot tudi ne nobenega premoženja ter da je bil svojo državo primoran zapustiti, ker na Kosovem preganjajo Rome ter da mu je Albanec, pri katerem je delal, grozil, da ga bo ubil in zakopal, pa sodišče odgovarja, da se v postopku, ko gre za oceno, ali je omejitev gibanja utemeljena, ne ugotavlja, ali v izvorni državi tožniku grozi resna škoda, ampak zgolj to, ali so podani razlogi za omejitev gibanja. Tako za odločitev tudi ni relevantno, ali obstaja potrdilo Ambasade Kosova v Ljubljani, da tožnika ne morejo sprejeti v primeru vrnitve v izvorno državo, kot je navedel na glavni obravnavi dne 23. 1. 2014. Po vsem povedanem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.