Jedro

Tožena stranka ni dokazala zakonitosti zatrjevane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v odgovoru na tožbo je navedla, da obvestilo o prekinitvi delovnega razmerja v resnici pomeni izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), saj ni izkazala niti zakonsko predpisane obličnosti ne vsebine te odpovedi, kakor jo določa 86. člen ZDR in tudi ni predložila izredne odpovedi v pisni obliki, v kateri bi bil pisno obrazložen odpovedni razlog, tožnica pa opozorjena na pravno varstvo in na svoje pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Obvestilo tožene stranke tožnici o tem, da so zaradi zmanjšanja obsega dela v trgovini primorani prekiniti delovno razmerje, ne zadošča navedenim zahtevam iz 86. člena ZDR, saj iz tega obvestila ne izhaja, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrže v delu, ki se nanaša na sklep o ustavitvi postopka (I. točka izreka).

V preostalem se pritožba zavrne in se v točki II, III in IV izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo (sklepom, sodbo na podlagi pripoznave in sodbo) je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede zahtevka za izplačilo regresa za prehrano za april 2012 v znesku 76,00 EUR ter izplačilo dela stroškov prevoza na delo in z dela za april 2012 v znesku 107,57 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2012 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna plačo za marec 2012 v bruto znesku 1.135,20 EUR, za mesec april 2012 pa v bruto znesku 1.083,60 EUR in ji po plačilu z zakonom predpisanih davkov in prispevkov za socialno varnost izplača neto plačo v znesku 852,16 EUR oziroma 815,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za plače iz prejšnjega meseca (točka II izreka). Ugotovilo je nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 7. 5. 2012 in jo razveljavilo (točka III/a izreka) ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 5. 2012 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je trajalo do vključno 9. 9. 2012 (točka III/b izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 7. 5. 2012 do vključno 9. 9. 2012 zagotovi pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v socialna zavarovanja, ji obračuna bruto nadomestila plače in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov nadomestil plače dalje do plačila ter ji prizna in izplača vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (točka III/c izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 2.236,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila (točka III/č izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača regres za prehrano za marec 2012 v znesku 88,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012, stroške prevoza na delo in z dela za marec 2012 v znesku 126,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje do plačila in del stroškov prevoza na delo in z dela za april 2012 v znesku 1,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2012 (točka III/d izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 825,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker v izreku sodbe ni navedeno, o katerem delu zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave in o katerem s sodbo. Zaradi preizkusa sodbe mora sodišče natančno navesti vsak postavljeni zahtevek in ali ga zavrnilo ali pa mu ugodilo ter ali je bila o posameznem zahtevku izdana sodba na podlagi pripoznave. V primeru delne zavrnitve zahtevka, delne ugoditve zahtevka in delne pripoznave zahtevka je potrebno določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo zaradi pripoznave zahtevka in enako določno tudi, v katerem delu mu je ugodilo s sodbo oziroma ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. Pritožba se pri tem sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča Pdp 922/2010 z dne 27. 1. 2011. Če sodišče v izreku ne navede tožbenega zahtevka, o katerem je izdana sodba na podlagi pripoznave in o katerem odloči, preizkus sodbe ni mogoč, izrek sam pa je nerazumljiv. Pritožba se nadalje sklicuje na stališča Ustavnega sodišča RS o obrazloženosti sodnih odločb. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbi prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano odločbo.

Pritožba zoper sklep o ustavitvi postopka ni dovoljena, v preostalem pa je pritožba neutemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep, sodbo na podlagi pripoznave in sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba neutemeljeno uveljavlja ob sklicevanju na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 922/2010 z dne 27. 1. 2011. Vendar pa zadevi nista primerljivi, kljub temu, da je bila tudi v citirani zadevi na prvi stopnji izdana sodba in sodba na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje je takrat v eni sami točki izreka odločilo o ugodilnem delu, pri čemer je bila ta odločitev sestavljena tako iz sodbe na podlagi pripoznave kot sodbe na podlagi obravnave, ne da bi pri tem razmejilo, o katerem delu zahtevka za obračun in plačilo razlike v plači je odločeno na podlagi pripoznave in o katerem na podlagi glavne obravnave. V izpodbijani sodbi pa je sodišče prve stopnje o pripoznanem delu tožbenega zahtevka v celoti odločilo v točki II izreka, o preostalem delu tožbenega zahtevka (tistem, glede katerega tožnica tožbe ni umaknila), pa v celoti v točki III izreka, kar je povsem jasno razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi moralo biti v izreku izpodbijane sodbe pri posamezni odločitvi izrecno navedeno ali gre za sodbo na podlagi pripoznave, za sodbo oziroma umik tožbe. Navedeno je povsem jasno označeno v uvodu, v katerem je navedeno, da gre za „sklep in sodbo na podlagi pripoznave in sodbo v imenu ljudstva“. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana odločba takšnih pomanjkljivosti nima, zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba zgolj pavšalno ugovarja, da izpodbijana sodba nima ustrezne obrazložitve. Tožena stranka sicer pravilno citira stališča ustavnega sodišča glede zahteve po obrazloženosti odločb, s katerimi pristojni organi odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ne navaja pa ničesar o tem, zakaj naj bi izpodbijana sodba odstopala od teh zahtev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba vzorno obrazložena, pri tem je sodišče v celoti sledilo napotku iz 4. odstavka 324. člena ZPP o tem, da v obrazložitvi sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Glede sodbe na podlagi pripoznave pa je sodišče prve stopnje v skladu s 6. odstavkom 327. člena ZPP v obrazložitvi pravilno navedlo samo razloge, ki upravičujejo takšno sodbo. Obrazložitev je tudi povsem pregledna, saj so razlogi za vsako točko izreka navedeni posebej. Neutemeljen je pritožbeni očitek, posredno razviden iz citiranja odločb ustavnega sodišča, o tem, da stranki zaradi pomanjkljive obrazložitve ni bil omogočen uvid v razloge za odločitev. V resnici je ravno nasprotno, razlogi izpodbijane sodbe so povsem jasni in zaradi ravnanja sodišče prve stopnje toženi stranki v ničemer ni bila kršena pravica do poštenega sojenja.

Tožena stranka izrecno izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to odločilo o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe. Tožnica je delni umik tožbe podala v vlogi, ki je bila toženi stranki vročena 14. 5. 2013, tožena stranka pa se o tem umiku v nadaljnjih 15 dneh ni izjavila, zato se v skladu z 2. odstavkom 188. člena ZPP šteje, da je privolila v umik. Zaradi navedenega tožena stranka ne more več imeti pravnega interesa, da bi izpodbijala sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe. Pravni interes za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka bi tožena stranka imela le v primeru, če bi nasprotovala umiku tožbe, sodišče prve stopnje pa bi kljub temu postopek ustavilo, čeprav bi o zahtevku moralo odločiti po vsebini.

V skladu s 3. odstavkom 338. člena ZPP se sodba na podlagi pripoznave lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjavo o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, za katero pa je že zgoraj razloženo, da ni podana.

Tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa tožena stranka ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo napačno. Sicer pa ta pritožbeni razlog zoper sodbo na podlagi pripoznave sploh ni dopusten, kar pomeni, da ga je tožena stranka lahko uveljavlja le zoper sodbo, izdano na podlagi glavne obravnave. Glede na to, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni obrazložen, je izpodbijano sodbo ( točka III in IV izreka) po uradni dolžnosti potrebno preizkusiti le še glede pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožena stranka z ničemer ni dokazala zakonitosti zatrjevane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da obvestilo o prekinitvi delovnega razmerja v resnici pomeni izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), saj ni izkazala niti zakonsko predpisane obličnosti, ne vsebine te odpovedi, kakor jo določa 86. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in tudi ni predložila izredne odpovedi v pisni obliki, v kateri bi bil pisno obrazložen odpovedni razlog, tožnica pa opozorjena na pravno varstvo in na svoje pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da obvestilo tožene stranke tožnici z dne 7. 5. 2012 o tem, da so zaradi zmanjšanja obsega dela v trgovini A., primorani prekiniti delovno razmerje s 7. 5. 2012, ne zadošča navedenim zahtevam iz 86. člena ZDR, saj iz tega obvestila ne izhaja, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Vsebina obvestila, na podlagi katerega je bila tožnica odjavljena iz zavarovanja pri toženi stranki, kaže da bi šlo lahko kvečjemu za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa tožena stranka ni spoštovala niti postopka, ki je za takšno odpoved predviden v 83. členu ZDR, prav tako pa tudi ni zatrjevala obstoja poslovnega razloga za odpoved, temveč je nasprotno trdila, da je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi (obvestila) ni prenehalo 7. 5. 2012, temveč je trajalo do vključno 9. 9. 2012 (tožnica je predlagala sodno razvezo pogodbe z dnem, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu) in ko je za navedeno obdobje tudi ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR tožnici dosodilo vtoževano odškodnino v višini dveh plač.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 346. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo pritožbo v delu, ki se nanaša na sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe. Pritožba ni dovoljena, saj tožena stranka, glede na to, da ni nasprotovala umiku tožbe, ne more imeti pravnega interesa za izpodbijane sklepa o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave, to je II., III. in IV. točki izreka, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ne le, da s pritožbo ni uspela, temveč gre v tej zadevi tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kaj takšnega pa za tožnico v tem postopku ni možno trditi.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovora na pritožbo v konkretnem primeru ni možno opredeliti kot strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določb 1. odstavka 155. člena ZPP.