Jedro

Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo primernost izvedenca travmatologa, temeljijo na pojasnilu v prvi dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja, v katerem izvedenec travmatološke stroke kompetentno daje pojasnilo o svoji ustrezni strokovni usposobljenosti za ugotavljanje obsega tožničine škode glede na telesne poškodbe, ki jih je utrpela tožnica v obravnavani nezgodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah II. in III. izreka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da je toženka dolžna plačati tožnici 6.590,94 EUR in zakonske zamudne obresti od 6.126,22 EUR od 6. 4. 2014 do plačila, od 23.500,00 EUR od 6. 4. 2014 do 25. 5. 2014, od 65,00 EUR od 18. 11. 2011 do 25. 5. 2014, od 85,00 EUR od 24. 3. 2012 do 25. 5. 2014, od 65,00 EUR od 28. 1. 2013 do 25. 5. 2014, od 40,00 EUR od 11. 2. 2013 do 25. 5. 2014 in od 464,72 EUR od 20. 12. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnjih 132.373,78 EUR s pripadki (točka II. izreka), - da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške 12,78 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo 132.373,78 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter naloži toženki dolžnost povrniti vse na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju te sodbe, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da je napačno navedeno v 7. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje dejstvo, da so bile v tem postopku zaslišane priče, saj te niso bile zaslišane.

Drži, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič in je sodišče prve stopnje očitno pomotno zapisalo v obrazložitvi svoje sodbe, da je opravilo individualizacijo odškodnine med drugimi navedenimi dokazi tudi na podlagi zaslišanja prič. Vendar takšen zmoten zapis ni v ničemer vplival na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, sicer pa tega pritožba niti ne očita.

6. Pritožba dalje trdi, da se tožnica ni strinjala z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja iz univerze v ..., Medicinske fakultete z dne 8. 11. 2016 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje), niti se ni strinjala z dopolnitvami izvedenskega mnenja, zaradi česar je predlagala, da sodišče angažira novega izvedenca medicinske stroke ortopeda, da bo le v tem primeru dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in bo možno verodostojno oceniti celoten obseg nepremoženjske škode. Sodišče je predlog tožnice zavrnilo z obrazložitvijo, da je izvedensko mnenje z dopolnitvami popolno in jasno, temelječe na medicinski dokumentaciji ter na pregledu tožnice s strani izvedencev in je strokovno prepričljivo argumentirano, zato ga je v celoti sprejelo in je na ugotovitve izvedencev v celoti oprlo svojo odločitev. S tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke - ortopeda, je bistveno kršilo določbe pravnega postopka, predvsem 254. člen ZPP, zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga je ostalo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Postavitev novega izvedenca je predlagala tožnica iz razloga, ker izvedenec medicinske stroke - travmatolog glede na utrpele poškodbe tožnice in posledice teh glede na svoje strokovno področje ni primeren za ugotavljanje obsega nepremoženjske škode, najbolj primeren je izvedenec medicinske stroke - ortoped in izvedensko mnenje je izdelano v nasprotju z medicinsko dokumentacijo tožnice, ki se nahaja v sodnem spisu in ki je bila pridobljena s strani izvedenca.

Zgoraj povzete pritožbene trditve niso utemeljene. Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo primernost izvedenca travmatologa, temeljijo na pojasnilu v prvi dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja, v katerem izvedenec travmatološke stroke kompetentno daje pojasnilo o svoji ustrezni strokovni usposobljenosti za ugotavljanje obsega tožničine škode glede na telesne poškodbe, ki jih je utrpela tožnica v obravnavani nezgodi. Pritožbeno sodišče je iz podatkov v sodnem spisu še ugotovilo, da je tožnica v svojih dveh pripravljalnih vlogah (z dne 13. 4. 2017 in z dne 29. 5. 2017), ki sta sledili prvi in drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja, oporekala pojasnilu izvedenca o primernosti izvedenca travmatološke stroke. Res je vztrajno predlagala določitev izvedenca ortopedske stroke, vendar je kot razlog navajala, da so ugotovitve izvedenca travmatološke stroke v nasprotju z obstoječo medicinsko dokumentacijo tožnice. Ni pa vztrajala pri trditvi, da se ortopedija ukvarja z boleznimi in poškodbami sklepov, kosti in vezi, kot je to zatrjevala še v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2016, vloženi pred prvo dopolnitvijo izvedenskega mnenja, v katerem je pojasnilo o vsebini specializacije travmatologije in specializacije ortopedije. Sodišče prve stopnje je zato povsem utemeljeno sprejelo pojasnilo v prvem dopolnjenem izvedenskem mnenju, da obsega vsebina specializacije travmatologije ortopedske vsebine v večjem obsegu, kot obsega vsebina specializacije ortopedije travmatološke vsebine, in da travmatologija obravnava poškodovance, ki so zdravi in take, ki že imajo bolezenske spremembe lokomotornega aparata in tiste, ki razvijajo popoškodbene degenerativne okvare, ter da specialist ortoped le izjemoma obravnava poškodovance. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost dokazne ocene izvedenskega mnenja z vsemi dopolnitvami in presoje sodišča prve stopnje, da je izvedenec travmatološke stroke povsem ustrezno strokovno usposobljen za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja o obsegu tožničine nematerialne škode, nastale zaradi v obravnavani nezgodi utrpele poškodbe skeleta - zloma prečnih odrastkov III. in IV. ledvenega vretenca.

7. Pritožba izpostavlja, da je tožnica opozorila sodišče, da je kot član senata Invalidske komisije II. stopnje pri ZPIZ naveden izvedenec izredni profesor dr. P. P., dr. med. specialist psihiater, ki je v tem postopku izdelal izvedensko mnenje.

Ta pritožbena trditev drži, to dejstvo je tožnica izpostavila v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2016 po izdelanem osnovnem izvedenskem mnenju, vendar v zvezi s tem ni navedla konkretne pripombe na psihiatrični del izvedenskega mnenja, sploh pa ni nikoli predlagala, naj za izdelavo izvedenskega mnenja s področja psihiatrične stroke sodišče določi drugega izvedenca. V pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2017 pa je izrecno navedla, da se strinja z dopolnjenim mnenjem v delu, ki se nanaša na razvoj posttravmatske stresne motnje (psihiatrični del izvedenskega mnenja). Tudi ni jasno, čemu pritožba izpostavlja izvedenca psihiatra v zvezi z očitkom o neskladnosti izvedenskih mnenj Invalidske komisije in v tej pravdi pridobljenega izvedenskega mnenja z dopolnitvami, če pa ne navaja neskladnosti teh mnenj s področja psihiatrične stroke. Da bi za v izvedenskih mnenjih invalidske komisije ugotovljeno invalidnost tožnice bile vzrok tudi psihične motnje, pritožba ne trdi. Pritožba je v tem delu najmanj nejasna in zato neutemeljena.

8. S pritožbenimi navedbami od točk 1. (na list. št. 219 spisa) do vključno točke 8 (vključno s prvim odstavkom na list. št. 221 spisa) pritožba z razlogi, podanimi že pred sodiščem prve stopnje, pojasnjuje nestrinjanje z ugotovitvami v izvedenskem mnenju vključno z obema dopolnitvama in s tem utemeljuje svoje stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti novega izvedenca medicinske stroke - ortopeda, da bi lahko popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ker s takimi trditvami pritožba ne izpodbija konkretno v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja o obsegu tožničine nematerialne škode, jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo in nanje ni odgovorilo.

9. Pritožba pa v nadaljevanju navedb konkretno izpodbija nekatera ugotovljena dejstva in te navedbe je pritožbeno sodišče obravnavalo ter presodilo njihovo utemeljenost. 10. Pritožba navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede obsega poškodb tožnice, ki jih je ta utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, ker je sledilo ugotovitvam izvedenskega mnenja in njegovim dopolnitvam, te pa so v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo tožnice. Tako se tožnica ne strinja, da migrenski glavoboli, za katerimi trpi, naj ne bi bili posledica obravnavane nesreče in naj ne bi bili v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, ko pa iz izvida Splošne bolnišnice ... z dne 9. 2. 2012 ter ostale medicinske dokumentacije izhaja ravno nasprotno.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. Iz trditev v tožbi izhaja, da je tožnica utrpela: zlom transverzalnih procesusov 3. in 4. ledvenega vretenca, udarnino desne ledvice, udarnino vranice, pretres možganov in udarnino na področju prsnice. V nadaljevanju pa trdi, da je kot posledica utrpelih teh poškodb pri tožnici prišlo do hernije diska, lumboishialgije, … . Iz obrazložitve v točki 10 napadene sodbe izhaja na podlagi izvedenskega mnenja z dopolnitvami ugotovljeno dejansko stanje o utrpelih poškodbah: pretres možganov, zlom prečnih odrastkov III. in IV. ledvenega vretenca, odrgnina ledveno, udarnina desne ledvice, udarnine vranice, udarnina prsnice in udarnina leve rame. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo obseg utrpelih poškodb v skladu s tožbenimi trditvami, ker je takšen obseg poškodovanja potrdilo izvedensko mnenje. Izvedensko mnenje pa ni potrdilo v tožbi zatrjevanih posledic poškodovanja. Pritožbeni očitek o nestrinjanju glede ugotovljenega obsega poškodb v izpodbijani sodbi ni utemeljen. Pritožbeno izpostavljen izvid z dne 9. 2. 2012 (priloga A 29) po presoji pritožbenega sodišča ne potrjuje tožničine trditve, da je glavobol posledica obravnavane nesreče, saj iz njega izhaja le, da ima tožnica glavobole, ki popustijo za 3 do 4 ure, vendar se ponovijo tudi v vmesnem času. V izpostavljenem izvidu ni prav nikakršnih ugotovitev o izvoru glavobola, niti zapisa o opravljeni diagnostiki v zvezi z glavobolom. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da glavoboli niso posledica obravnavane nesreče, je pravilna, ker je dokazno podprta z ugotovitvijo v izvedenskem mnenju in njegovi prvi dopolnitvi. Katera je ostala medicinska dokumentacija, iz katere naj bi izhajalo nasprotno (torej potrditev trditve, da so glavoboli posledica obravnavanega poškodovanja), pritožba ne pove. Ugotovitve v izvedenskem mnenju z dopolnitvami pa temeljijo na obstoječi medicinski dokumentaciji tožnice, ki se nahaja pri njeni osebni zdravnici, kar je pojasnjeno na strani 24 osnovnega izvedenskega mnenja (list. št. 95), ki je v celoti povzeta in iz katere izhaja, da je tožnica imela glavobole (cephalea) od leta 1987 do 1991, 24. 5. 2010 pa je zapis o pogostih migrenah, enkrat tedensko z avro, kar potrjuje pravilnost ugotovitve o tem dejstvu.

11. Pritožba dalje trdi, da se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da lumboishialgija, ki se je tožnici pojavila približno 4 tedne po nezgodi tekom noči, naj ne bi bila v vzročni zvezi in posledica obravnavane nesreče, temveč naj bi bila posledica degenerativne diskus hernije, ki naj bi bila simptomatska že od leta 2000 dalje z občasnimi poslabšanji. Vse tožničine obravnavane zdravstvene težave izhajajo iz obravnavane nezgode ter so posledica obravnavane prometne nesreče, tudi diskus hernija in niso posledica degenerativnih sprememb, ki so bile neme do obravnavane nezgode, v kolikor so sploh obstajale, tako izhaja tudi iz medicinske dokumentacije tožnice, zato tožnica ne more razumeti, da je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, oziroma izvedenec travmatolog, podal mnenje diametralno nasprotno, sodišče ni teh nasprotij odpravilo s postavitvijo novega izvedenca. Nikjer v medicinski dokumentacije tožnice pred obravnavano prometno nesrečo ni navedeno, da naj bi tožnica imela že pred nesrečo degenerativno diskus hernijo, tožnica je celo opravila RTG ledvene hrbtenice, ki očitno ni pokazal nobene diskus hernije, glede na zapise v zdravstvenem kartonu tožnice. Navedba izvedenca, da naj bi tožnica že pred obravnavano prometno nesrečo imela degenerativno diskus hernijo, ni podprta z nobenimi dokazi, z nobeno obstoječo zdravstveno dokumentacijo, nasprotno, iz te izhaja, da pred obravnavano nezgodo ni imela težav s hrbtenico v smislu hernije diska. Išias, torej lumboishialgija, oziroma lumbalgija pa ni enako kot hernija diska. Podatka o predhodno prisotni herniji diska in degenerativnih spremembah v tožničini zdravstveni dokumentaciji ni, tudi ne drži navedba sodišča, da naj bi 30. 8. 2010 z MRI mielografijo ugotovili, da so vzrok lumboishialgične bolečine pri tožnici degenerativne spremembe ledvene hrbtenice. Navedeno se nanaša na izvid SB ... je z dne 8. 9. 2010, v tem pa je navedeno, da so pri tožnici 26. 8. 2010 ugotovili majhno diskus hernijo, nikjer pa ne piše, da je ta diskus hernija predhodne degenerativne narave. Išias ne gre enačiti z diskus hernijo, iz ambulantnega kartona tožnice ne izhaja, da bi pred nesrečo trpela z diskus hernijo, tovrstne ugotovitve sodišča so napačne in gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica ni imela predhodnih simptomatskih degenerativnih sprememb, če pa je imela prisotne degenerativne spremembe, pa so bile te vse do poškodbe klinično neme in tožnici niso povzročale nikakršnih večjih težav, njihovo manifestacijo je sprožil obravnavani škodni dogodek, skladno s teorijo adekvatne vzročnosti je, kot izključni vzrok za vse tožničine težave in bolečine šteti zgolj obravnavano prometno nesrečo, kot je navedla tožnica.

Pritožbene trditve niso utemeljene. Pritožbene navedbe o neobstoju simptomatike degenerativne diskus hernije pred letom 2000 in tudi, da so bile morebiti že pred škodnim dogodkom obstoječe degenerativne spremembe klinično neme, so v nasprotju s tem, kar izkazuje tožničina medicinska dokumentacija, na kateri temelji izvedensko mnenje, ki torej dokazno podpira izpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje in mu je sodišče prve stopnje zato utemeljeno sledilo. Pritožbeno sodišče torej ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je simptomatika degenerativne spremembe diskus hernije pri tožnici obstajala že pred obravnavanim škodnim dogodkom. Lumbalgija (bolečina) je simptom, lumboishialgija je bolečina v križu in je simptom hernije diska, to je zdrsa medvretenčne ploščice, kar je torej vzrok za bolečino. Lumbalgija res ni enako kot hernija diska, kot pravilno poudarja pritožba, vendar pa to nista dve diagnozi (dve stvari), temveč je hernija diska vzrok, lumboalgija pa njegova posledica. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilnost diagnoze doc. dr. S. F., dr. med., specialista ortopedije, v zapisu izvida z dne 11. 2. 2013 (priloga A 39), ob upoštevanju izvida EMG preiskave z dne 25. 8. 2010, da je ob škodnem dogodku prišlo tudi do ″diskalne herniacije v višini L4/L5″, je v izvedenskem mnenju z dopolnitvami prepričljivo ovržena z obrazložitvijo, da ker se simptomi (torej bolečina) niso pojaviti takoj in brez asimptomskega intervala (torej obdobja brez bolečin po poškodbi v trajanju 1 mesec) po poškodbi in ker so že pred nezgodo bili prisotni simptomi diskus hernije (lumbalgija, lumboishialgija), le-ta ni nastala v obravnavanem škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sledilo izvedenskemu mnenju z dopolnitvami, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča strokovno prepričljivo in popolnejše, kot pa je to izvid zdravnika ortopeda, ki ga navaja pritožba sama. Ta temelji le na izvidu EMG preiskave z dne 25. 8. 2010 in anamneze brez upoštevanja preostale medicinske dokumentacije iz časa pred škodnim dogodkom, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

12. Pritožba dalje navaja, da ne more biti dvoma, da je hernija diska neposredna posledica obravnavane nezgode, ker je na odpustnem pismu SB ... z dne 8. 9. 2010 naveden datum nesreče 11. 7. 2010, pod diagnozami pa tudi hernija diski ter da je vzrok poškodb navedena izključno šifra V28, kar pomeni ″motorist, poškodovan v transportni nezgodi brez trčenja″, in da je tudi v odpustnem pismu z dne 30. 7. 2010 navedena kot razlog šifra V28, da so torej vse poškodbe tožnice, vključno s hernijo diska, v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. V drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja je obrazloženo, da sama šifra V28 opredeljuje vzrok nastanka poškodbe, kot ga je ocenil zdravnik ob postavitvi diagnoze. Osnovno izvedensko mnenje skupaj z obema dopolnitvama po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljivo dokazujejo pravilnost ugotovljenega dejstva, da hernija diska ni nastala v obravnavani nezgodi. Bolnišnični zdravnik je diagnozo hernija diski postavil pri drugi hospitalizaciji en mesec po poškodbi.

13. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, da ni dokazno ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ker ni v zadostni meri upoštevalo obsežne medicinske dokumentacije, oziroma listinskih dokazov v spisu, niti tožničine izpovedbe, da je odločitev oprlo le na izvedensko mnenje.

Dejstvo je, da sodišče samo nima strokovnega znanja, da bi lahko z dokazno ocene medicinske dokumentacije tožnice pravilno ugotovilo vsa pravotvorna dejstva o obsegu in vrsti utrpelih telesnih poškodb ter vzrokov za njihov nastanek in obstoj posledic tega poškodovanja, to je dejstev o obsegu in oblikah pravno priznane nematerialne škode. Iz tega razloga sodišče določi, in je tudi v obravnavani zadevi, izvedenca medicinske stroke in njegova naloga je bila proučiti medicinsko dokumentacijo in ugotoviti vsa ta potrebna dejstva. Naloga sodišča pa je bila ta dejstva ovrednotiti v denarju z upoštevanjem določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Potrebnega strokovnega znanja nima niti tožnica, zato njena izpovedba o tem, kaj je vzrok za nastanek hernije diski en mesec po poškodovanju, ne more ovreči ugotovitev v izvedenskem mnenju.

14. Pritožba v nadaljevanju povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o intenzivnosti in trajanju prestanih telesnih bolečin in bodočih telesnih bolečin, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica zaključila zdravljenje zaradi utrpelih poškodb 12. 10. 2010. Trdi, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo tožnice, da je bilo zdravljenje zaključeno šele 11. 2. 2013, v bolniškem staležu pa je bila zaradi poškodb od 12. 7. 2010 do 12. 4. 2012. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Z osnovnim pisnim izvedenskim mnenjem in prvo njegovo dopolnitvijo je dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zdravljenje samo poškodb trajalo do 15. 8. 2010, do 12. 10. 2010, ko je bilo zaključeno zdraviliško zdravljenje, pa je trajalo zdravljenje zaradi poškodb in zaradi v posledici že prej prisotnih degenerativnih sprememb nastale diskus hernije z lumbalgijo in desno stransko lumboishialgijo (ki je nastala 15. 8. 2010), v nadaljevanju, torej po 12. 10. 2010, pa se je zdravila zgolj zaradi že prej prisotnih degenerativnih sprememb - diskus hernije z lumbalgijo in desno stransko lumboishialgijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo o trajanju zdravljenja tožnice zaradi v škodnem dogodku utrpelih poškodb glede na že zgoraj obrazloženo ob upoštevanju pravilne ugotovitve, da tožnica v obravnavanem škodnem dogodku ni utrpela tudi hernije diska, oziroma da le-ta ni posledica poškodovanja v obravnavani nezgodi.

15. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje glede prestanih telesnih bolečin in bodočih telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti in je premalo upoštevalo izpovedbo tožnice, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju bi ji moralo za to obliko škode določiti vseh zahtevanih 70.000,00 EUR odškodnine glede na njeno starost 37 let ob poškodovanju, glede na trajanje in intenzivnost bolečin, prestane neugodnosti ter glede na dejstvo, da bo morala določene nevšečnosti in bolečine trpeti tudi v prihodnje.

Take trditve so po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirane, saj pritožba ne zatrjuje drugačne intenzivnosti in trajanja prestanih telesnih bolečin od ugotovljenih, niti drugačnih neugodnosti od ugotovljenih. Glede bodočih telesnih bolečin pa je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da jih tožnica še vedno trpi in jih bo trpela kot bodočo škodo v posledici poškodb, trpela jih bo v obliki občasnih lahkih in srednje hudih telesnih bolečin ob večjih obremenitvah, posedanju, poleganju, dvigovanju in delu v prisilni drži. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pretrpela trajne zelo hude in hude telesne bolečine v trajanju 6 dni, trajne srednje hude 3 dni (do 19. 7. 2010), trajne lahke z občasnimi srednjimi bolečinami je trpela do 15. 8. 2010, trajne hude od 15. 8. 2010 do 30. 8. 2010 (15 dni) trajne lahke z občasnimi srednjimi od 30. 8. 2010 do 12. 10. 2010 (torej 1,5 meseca) in pri tem ugotovilo, da če bi šlo le za poškodbo, bi v tem obdobju od 30. 8. 2010 do 12. 10. 2010, trpela le občasne lahke in srednje bolečine. Še vedno pa trpi občasne lahke in srednje hude telesne bolečine kot posledico poškodbe pri večjih obremenitvah, pri vstajanju, pri posedanju, pri poleganju, pri dvigovanju in pri delu v prisilni drži. Glede prestanih neugodnosti pa je ugotovilo, da so le-te predstavljali prva pomoč ob nesreči, transport v urgentno kirurško ambulanto, pregled, diagnostični postopki, sprejem na opazovanje, toaleta odrgnin, odvzem krvi večkrat, odvzem urina, trikrat preiskava z ultrazvokom, enkrat CT preiskava, MRI mielografija, EMG preiskava, jemanje uroantiseptika in analgetika, dvakrat hospitalizacija skupaj 25 dni, 3 tedne rehabilitacija v zdravilišču, 9 kontrol pri osebnem zdravniku, po škodnem dogodku se je pojavila tudi posttravmatska stresna motnja, zaradi katere se je zdravila ambulantno v Psihiatrični bolnišnici ..., prejemala je psihofarmakoterapijo (antidepresive) in v tem času imela relativno prepoved vožnje. Iz ugotovljenih dejstev o prestanih neugodnosti v času zdravljenja tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pri določanju višine denarne odškodnine upoštevalo kot neugodnost tudi drugo hospitalizacijo, ki je bila potrebna zaradi hernije diska in vse preglede ter preiskave in terapijo z zdravili v trajanju do 12. 10. 2010. Po presoji pritožbenega sodišča 14.000,00 EUR denarne odškodnine za ugotovljen obseg te škode ob upoštevanju, da bo bodoče telesne bolečine v obliki občasnih lahkih in srednje hudih pri večjih obremenitvah, vstajanju, posedanju, poleganju, dvigovanju in delu v prisilni drži tožnica trpela glede na starost 37 let še precej dolgo (okoli 45 let) glede na pričakovano življenjsko dobo, predstavlja povsem pravično odškodnino in se pritožba neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje.

16. Tožnica v pritožbi zahteva tudi višjo odškodnino za prestan strah. Navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje na podlagi izvedenskega mnenja in ob upoštevanju tožničine izpovedbe prisoditi vseh zahtevanih 10.000,00 EUR odškodnine.

Pritožbeno sodišče se s pritožbo ne strinja in meni, da je zahtevek za to obliko škode zelo pretiran, tudi po sodišču prve stopnje določena odškodnina 3.000,00 EUR je za to obliko ugotovljene škode previsoka. Zaradi okoliščin nastanka prometne nezgode je tožnica ugotovljeno trpela hud (primarni) strah ob samem dogodku in še nekaj minut po njem. V nadaljevanju pa je prestajala zmeren sekundarni strah, po ugotovitvah sodišča prve stopnje je ta trajal vse do 15. 3. 2013, kar je sodišče pri ovrednotenju te škode očitno upoštevalo. Ob pravilni uporabi materialnega prava (179. člena OZ) je trajanje pravno priznane škode iz naslova prestanega strahu omejeno na čas zdravljenja, torej do 12. 10. 2010. Po končanem zdravljenju pa strah, ki na oškodovančevo življenje vpliva kot vzrok za omejitev pri izvajanju kakršnihkoli življenjskih aktivnosti, preide v drugo obliko nematerialne škode, to je v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker pa se je pritožila le tožnica, pritožbeno sodišče ni smelo s pravilno uporabo materialnega prava odločitve sodišča prve stopnje spremeniti v njeno škodo (359. člen ZPP), čeprav je sicer dolžno uradoma paziti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na obrazloženo pritožba povsem materialnopravno zgrešeno zatrjuje, da tožnica prestaja trajen blag sekundarni strah še vedno, sicer pa se neutemeljeno zavzema za višjo denarno odškodnino.

17. Pritožba dalje meni, da je tudi določena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka, če bi sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, bi moralo tožnici prisoditi vseh zahtevanih 80.000,00 EUR. V nadaljevanju pritožba povzema ugotovitve v izvedenskem mnenju z dopolnitvami, trdi pa, da je tožnici tudi po 15. 3. 2013 ostala trajna okrnjenost gibanja, ker ni pričakovati, da bi se funkcija hrbtenice v prihodnje izboljšala, trajno je ovirana pri osebni higieni, skrbi zase, pri hišnih opravilih, pri medsebojnih stikih in odnosih, pri športnih aktivnostih, pri ukvarjanju z otroki, vožnji z motorjem ter pri opravljanju pridobitnega dela, saj je invalid III. kategorije. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo izvedenskega mnenja z dopolnitvami, da je skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi utrpelih poškodb in psihične motnje zanemarljivo, da naj bi bilo začasno ter trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v enakih delih posledica obravnavane nezgode in že prej prisotnih degenerativnih sprememb na ledveni hrbtenici, ter da ne drži, da večje zmanjšanje življenjskih aktivnosti ob pojavu lumboishialgičnih težav naj ne bi bilo posledica obravnavane nesreče. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti izvedensko mnenje izvedenca ortopeda. Pritožba dalje trdi, da ne sprejema zaključkov sodišča prve stopnje, da so objektivno ugotovljene fizične omejitve tožnice posledica utrpelih poškodb in degenerativnega obolenja, ter da ni mogoče pričakovati poslabšanja stanja zaradi utrpelih poškodb, da bo tožnici v skladu z naravo degenerativnega obolenja le-to napredovalo, zaradi česar se bo njeno zdravstveno stanje slabšalo, kar pa ni v vzročni zvezi z nezgodo. Po mnenju pritožbe je takšen zaključek v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo in ne upošteva teorije o adekvatni vzročnosti. Če je tožnica res imela degenerativne spremembe, so te bile do poškodbe klinično neme, niso ji povzročale nikakršnih težav, njihovo manifestacijo je sprožil obravnavani dogodek. Pritožba se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede skladnosti medicinske dokumentacije in ugotovitev v izvedenskem mnenju z dopolnitvami, trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo neskladnosti v zadostni meri, napačno razlaga vsebino tožničine zdravstvene dokumentacije na način, da bi ta naj bila skladna z izvedenskim mnenjem, pa ni. Iz nje izhaja bistveno večje zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot posledica utrpelih poškodb, kot pa to navaja sodišče v izpodbijani sodbi. Tudi ne pojasni, zakaj je v dokumentaciji ZPIZ naveden kot glavni razlog za tožničino invalidnost stanje po zlomu prečnega nastavka III. in IV. ledvenega vretenca in ne degenerativne spremembe. Ne vzdrži argument sodišča, da invalidska komisija ZPIZ naj ne bi razpolagala z vso zdravstveno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj ocenjuje, da mravljinčenje in omrtvelost udov, tiščanje in pogosto odvajanje vode ter migrenski glavoboli naj ne bi bili v vzročni zvezi z nezgodo, s tem je bistveno kršilo pravila postopka, v premajhni meri pa je upoštevalo izpovedbo tožnice in napačno zaključilo, da bi tožnica lahko z večjimi napori opravljala gospodinjska opravila, se rekreirala, se ukvarjala z otroki.

Po presoji pritožbenega sodišča je pritožba neutemeljena tudi v tem delu. Že v obrazložitvi zgoraj je obrazložena pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da med obravnavanim škodnim dogodkom in nastankom diskus hernije ter posledično lumbalgijo (lumgoishialgijo) ni vzročne zveze in da ne drži trditev, da so bile degenerativne spremembe pred škodnim dogodkom neme. Enako velja za obrazloženost razlogov glede pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da je izvedenec travmatolog ustreznejše strokovno usposobljen, kot izvedenec ortoped. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo skladnost medicinske dokumentacije z izvedenskim mnenjem in njegovimi dopolnitvami, ni bilo potrebe po tem, da bi sodišče prve stopnje obrazložilo neskladnosti medicinske dokumentacije z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja o tožničini nematerialni škodi, ki jo je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, določilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja za izvedenca medicinske stroke in le-to izvedensko mnenje z dopolnitvami, ki temelji na v izvedenskem mnenju samem navedeni medicinski dokumentaciji tožnice, je pravno relevanten dokaz o obstoju in obsegu tožničine škode, za katero zahteva denarno odškodnino v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja z dopolnitvami pravilno zaključilo, da ni pričakovati, da bi Invalidska komisija ZPIZ ocenjevala celotno funkcioniranje posameznika, temveč oceni le specialno povezavo med zdravstvenim stanjem posameznika in njegovo funkcionalno oviranost, oziroma delazmožnost glede na zahtevo delovnega mesta. Sodišču prve stopnje pa se ni bilo treba opredeliti do v izvedenskem mnenju Invalidske komisije ZPIZ različno ugotovljenega vzroka za tožničino omejeno delazmožnost in posledično invalidnost III. kategorije v primerjavi z v tej pravdi pridobljenim izvedenskim mnenjem z dopolnitvami o vzroku nastanka in obsegu tožničinega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa sicer izhajajo na podlagi izvedenskega mnenja z dopolnitvami ugotovljena dejstva: - pri tožnici so se po škodnem dogodku pojavili simptomi posttravmatske stresne motnje v letu 2011, - trajna anatomska posledica poškodb v obravnavanem škodnem dogodku je stanje po zlomih prečnih odrastkov III. in IV. ledvenega vretenca brez funkcionalnih omejitev in s trajno posledico v obliki bolečin pri vstajanju, posedanju, poleganju, dvigovanju in delih v prisilnih legah, - druge ugotovljene poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, niso pustile trajnih posledic, - ni posledica obravnavane nezgode (torej utrpele poškodbe zloma prečnih odrastkov III. in IV. ledvenega vretenca) pojav lumboishialgičnih težav in zaradi teh občasno večje zmanjšanje življenjskih aktivnosti, - trajna okrnjenost gibanja zaradi trajne okrnjenosti funkcioniranja hrbtenice in desne spodnje okončine niso v vzročni zvezi z nezgodo, - tožničino gibanje in funkcioniranje je bilo zaradi okrnjene funkcije hrbtenice in prisotne psihične motnje v obdobju od 11. 7. 2010 do 15. 3. 2013 zmerno okrnjeno, - po 15. 3. 2013 je ostala trajna okrnjenost funkcije hrbtenice, ki se kaže pri ovirani gibljivosti do skrajnih leg s pojavljanjem nelagodja in bolečin, posledično pa trajna oviranost pri gibanju, in sicer pri uporabi motornega kolesa, delno zaradi motene funkcije hrbtenice in delno zaradi pričakovane anksioznosti, to zmanjšanje življenjskih aktivnosti je v enakih deležih posledica nezgode in že prej prisotnih degenerativnih sprememb, - tožnica ni sposobna opravljati del, pri katerih bi bilo potrebno pogosto pripogibanje, dalj časa trajajoča prisilna drža hrbtenice in stoječih del brez možnosti občasnega posedanja, tudi to trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je v enakih deležih posledica nezgode in že prej prisotnih degenerativnih sprememb na ledveni hrbtenici, - tožnica ni sposobna izvajati športnih aktivnosti, pri katerih je potrebna nemotena funkcija hrbtenice, to je za ekipne športne aktivnosti z žogo in ekstremne športe, - s povečanimi napori bi lahko kolesarila, se igrala z otroki in opravljala gospodinjska opravila, - občasno izrazitejše zmanjšanje življenjskih aktivnosti ob poslabšanju lumboishialgije ni v vzročni zvezi z nezgodo, temveč je posledica že prej prisotnih degenerativnih sprememb, - niso v vzročni zvezi z nezgodo: mravljinčenje in omrtvelost udov, tiščanje in pogosto odvajanje vode, migrenski glavoboli, pojavljanje depresivne epizode.

18. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, ali tožnica trpi duševne bolečine zaradi ugotovljenega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in kakšna je njihova intenzivnost, kar je sicer pravno pomembno dejstvo, saj so pravno priznana škoda duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica pa je v svoji trditveni podlagi zatrjevala, da zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti duševno trpi.

Iz zgoraj povzetih dejstev izhaja, da je sodišče prve stopnje pri tej obliki nematerialne škode ovrednotilo tudi zmerno okrnjenost tožničinih življenjskih aktivnosti v obdobju od 11. 7. 2010 do 12. 10. 2010 (navedeno je sicer obdobje 11. 7. 2010 do 15. 3. 2013), torej tudi obdobje zdravljenja, ker pa je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti že zajeto pri odškodnini zaradi prestanih neugodnosti v času zdravljenja, je trimesečno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti očitno vrednotilo dvakrat. Ker pa se je pritožila le tožnica, pritožbeno sodišče na podlagi določbe 359. člena ZPP v to odločitev ni poseglo.

Zgoraj povzeto dejansko stanje je z izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo objektivizirana tožničina škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in prepričljivo ugotovilo njen obseg (razen v prej izpostavljenem delu). V denarju je ugotovljeno to škodo z upoštevanjem še tožničine starosti ob poškodovanju ovrednotilo v skladu z določbama 179. in 182. člena OZ. Tožnica ugotovljeno zmore izvajati običajne življenjske aktivnosti doma z vlaganjem večjega napora, pridobitno delo pa je zmožna opravljati z omejitvami, le ekipnih športnih aktivnosti z žogo in ekstremnih športnih aktivnosti ni zmožna več izvajati, ugotovljene omejitve pa so v enakih deležih posledica poškodbe (zloma odrastka III. in IV. ledvenega vretenca) in degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice, zato po presoji pritožbenega sodišča ni dejanske podlage za prisojo višje denarne satisfakcije.

19. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejstvo o tem, da naj bi tožnica šepala zaradi poslabšanja lumboishialgije zaradi degenerativnega obolenja in ne zaradi posledic poškodb v nezgodi. To pa iz razloga, ker je takšna ugotovitev v nasprotju z njeno izpovedbo in v nasprotju z izvidom ortopedske posvetovalnice T. ... z dne 18. 11. 2011 (priloga A24), iz katerega izhaja, da je nekoliko šepala desno. Pritožba meni, da bi sodišče moralo prisoditi zahtevanih 2.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Pritožba ni utemeljena niti v tem delu. Pritožbeno izpostavljena dokazna listina (A 24) dokazuje le dejstvo, da je tožnica ob pregledu (torej 18. 11. 2011) šepala, ne navaja pa vzroka za šepanje. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica šepa, to izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja z dopolnitvami. Vendar pa je ugotovilo še, da so vzrok za šepanje poslabšanje lumboishialgije zaradi degenerativnega obolenja, ni pa vzrok za šepanje poškodba, oziroma posledice poškodbe. Torej je ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju te oblike nematerialne škode dokazno podprta in zato pravilna, tega zaključka tožničina izpovedba in listina v prilogi A 24 ne moreta izpodbiti.

20. Pritožbeno sodišče je še presodilo, da je odškodnina v višini 30.000,00 EUR kot celota povsem pravična glede na njen namen, kot je opredeljen v drugem odstavku 179. člena OZ in glede na vse ugotovljene okoliščine o obsegu tožničine nematerialne škode.

21. Pritožba ni izpodbijala prisojenih zakonskih zamudnih obresti, odločitev o stroških pravdnega postopka pa je izpodbijala le z navedbo, da je ta napačna v posledici prenizko prisojene odškodnine. Pritožba glede stroškovne odločitve tako ni konkretizirana.

22. Glede na vse obrazloženo pritožbeni očitek o obstoju bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom in 254. členom ZPP ter o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pa ni našlo drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravnorelevantna dejstva so v izpodbijani sodbi ugotovljena pravilno, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabljeno. Pritožba je torej v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti nastale pritožbene stroške, odločitev temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.