Jedro

Pritožbeno sodišče ne oporeka tožničinim trditvam, da je za otroka vse skozi skrbela, da se je z njim ukvarjala in veliko časa prebila z njim, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča za zaščito otrokovih koristi bolj pomembno, koga od staršev bo otrok bolj potreboval v prihodnje.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba glede stikov tožnice z mladoletnim A.J. in to v času poletnih in zimskih šolskih počitnic (7.odstavek izreka sodbe) r a z v e l j a v i in v tem delu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Mladoletnega sina pravdnih strank A.J. je zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu M.J. Tožnico A.J. pa je obvezalo, da mora plačevati za svojega sina mesečno preživnino v višini po 25.000,00 SIT od 01.11.2003 dalje. Določilo je tudi stike med tožnico A.J., ki ima kot mati pravico do stikov s sinom A. J. in sicer v času vikendov, praznikov ter poletnih in zimskih šolskih počitnic ter določilo način izvajanja teh stikov. Glede stroškov postopka pa je določilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka v delu, v kolikor je sodišče prve stopnje odločilo, da se mladoletni otrok dodeli v varstvo in vzgojo očetu, v delu glede stikov in glede plačila preživnine. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, komu od staršev naj se zaupa otrok v vzgojo in varstvo nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Sodišče poudarja pomembnost potrebnih stikov otroka z materjo za njegov nemoten razvoj, ob tem pa kljub temu, da je bilo sodišču znano, da toženec stikov otroka z materjo ne dopušča, zaupa otroka očetu. Sin pravdnih strank že zaradi svojih rosnih let ob sebi potrebuje mamo in njeno nežnost, ki je toženec otroku ni bil nikoli zmožen dati v zadostni meri. Tožnica je po značaju mirna, za razliko od toženca, ki je agresiven. Prav zaradi toženčeve agresivnosti je bila tožnica primorana oditi. Preveč se ga je bala, da bi vzela s seboj otroka. Ker je sama odšla, je toženec prišel za njo na dom njenih staršev in pretepel tožničinega očeta. O toženčevem značaju pričajo tudi številne policijske intervencije. Seveda se ob tem deček toženca boji tako, kot se toženca boji tožnica. Ob opisani situaciji je izvedenec zaključil, da vidi deček v očetu trdnejši roditeljski lik, mati pa je bolj nesigurna vase. Tako izvedenec kot sodišče zanemarijo dejstvo, da so toženčevi starši v preteklosti le redko skrbeli za otroka, predvsem pa nič pogosteje kot tožničini starši, zato ti ne morejo imeti odločilno vlogo pri tem, da sedaj pri skrbi za dečka v veliki meri prispevajo tudi oni. Dejansko je vsa leta za otroka skrbela tožnica, ki je z njim prebila daleč največ časa. Vse dneve sta z mladoletnim otrokom preživljala sama, se veliko pogovarjala, igrala, crkljala, toženec si za te stvari ni vzel časa. Za otroka je tožnica kuhala, mu prala, ga hranila, skrb za vzgojo in varstvo otroka je bila skratka pretežno na tožnici. In ko zaradi toženčevih psihičnih in fizičnih napadov in pritiskov ni več zmogla živeti z njim je, kot že rečeno, morala oditi brez otroka, saj bi bila sicer še bolj ogrožena. Toženec se očitno ne zaveda, kako zelo je za otrokov razvoj potrebna prisotnost mame, kar dokazuje s tem, da sina od matere namenoma odtujuje in mu onemogoča stike z njo. Sodišče je nekritično povzelo stališče izvedenca, da je sin pravdnih strank v obdobju, ko se začne identificirati z moškim likom, zaradi česar je za njegov razvoj nujno, da ima ob sebi stabilno moško figuro. V konkretnem primeru je to agresiven oče, ki pogosto sam sebe ni sposoben obvladovati. Ne izvedenec ne sodišče ne upoštevata dečkove mladosti, spregledata nežnost in milino matere, ki jo deček nujno potrebuje ob sebi. Spregledata kdo ga je varoval, vzgajal in skrbel v minulem obdobju; da je bila to tožnica in ne toženec. Ker je nepravilna odločitev sodišča glede vprašanja, kateremu od staršev naj se zaupa otrok, je posledično nepravilna tudi odločitev glede preživnine in stikov. Podrejeno pa tožnica opozarja, da ji je sodišče naložilo plačevanje 25.000,00 SIT mesečno preživnine, čeprav je bila v tem obdobju zaposlena le nekaj mesecev in je še vedno brez zaposlitve. Nepravilna je tudi odločitev glede stikov otroka z materjo, zlasti v delu, ko strankama naivno prepušča možnost sprotnega dogovarjanja in usklajevanja terminov ob dejstvu, da s tožencem tožnica ne more komunicirati, da se ga boji in da je toženec ves čas postopka kršil dogovor o stikih in otroka od matere odtujuje. Pritožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi v konkretnem primeru obe pravdni stranki po razvezi njune zakonske zveze primerno skrbeli za mladoletnega sina in bi zato sodišče lahko tega dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo enemu ali drugemu. Prav tako ni dvoma, da si oba starša želita, da bi njun otrok živel pri vsakem od njiju, vendar pa sodišče mora upoštevati pri odločanju o tem, kateri od staršev bo po razvezi njune zakonske zveze za otrokovo varstvo, vzgojo in oskrbo skrbel, predvsem in samo koristi otroka. V 5.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki povzema določbe Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah je izrecno določeno, da morajo za otrokovo korist skrbeti starši, druge osebe od katerih je otrok odvisen, državni organi in nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom. Naloga sodišča torej je, da poskrbi za zaščito otrokovih koristi, kar pomeni, da otroka dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo tistemu od staršev, pri katerem bo najbolje poskrbljeno za njegov razvoj.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine in tudi v pretežni meri pravilno uporabilo materialno pravo. Pri svoji odločitvi je upoštevalo tako mnenje Centra za socialno delo, kot tudi mnenje izvedenca dr. T.P., katero je izdelano s potrebno skrbnostjo in strokovno dosledno. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da je mnenje Centra za socialno delo nedoločno. Iz tega mnenja je namreč jasno razbrati, da je pri tožencu, kjer otrok trenutno živi, dobro poskrbljeno in da bi menjava okolja in šole otroka še dodatno obremenili. Tudi po mnenju izvedenca P. je za mladoletnega sina pravdnih strank najbolj koristno, če po razvezi ostane v okolju, kjer je doslej živel, to je pri očetu. Očeta označuje kot dinamično, čustveno in razgibano osebnost z občutkom za druge. Ne kaže nobenih psihopatoloških odklonov ali motenj in je sposoben zaznavanja otrokovih potreb in zadovoljevanja le-teh. Tožnica pa je tista, ki toženca označuje kot agresivnega in ga tako doživlja. Te agresivnosti pa niso zaznali niti na Centru za socialno delo niti je o tej agresivnosti govoril izvedenec, prav tako pa te agresivnosti ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica v pritožbi mnenja o toženčevi osebnosti ni omajala, čeprav opisuje in doživlja toženca kot agresivnega človeka, ki ji preprečuje stike z otrokom. Ni mogoče oporekati pritožnici, da otrok potrebuje materino nežnost, vendar pa je pomembno kar izvedenec izrecno poudarja, da je otrok v obdobju, v katerem mu je potrebna identifikacija z očetom. Prav tako pritožbeno sodišče ne oporeka tožničinim trditvam, da je za otroka vse skozi skrbela, da se je z njim ukvarjala in veliko časa prebila z njim, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča za zaščito otrokovih koristi bolj pomembno, koga od staršev bo otrok bolj potreboval v prihodnje. To pa je sodišče prve stopnje jasno povedalo, da je iz razvojnega vidika nujno, da ima otrok pri sebi konstantno in stabilno moško figuro, kar tožnik je, toženka pa se je izkazala za bolj neprožno in nesigurno vase. Z materjo, to je tožnico, ki je vsekakor pozitivna osebnost, pa naj ima otrok optimalne stike. S stiki se bo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ohranil občutek čustvene navezanosti in povezanosti z materjo, predvsem pa se bo utrjeval občutek medsebojne pripadnosti. Tožnica, ki otroka nima pri sebi, bo z otrokom kontaktirala, se seznanjala z njegovim čustvenim in telesnim razvojem in s tem vzdrževala navezanost in povezanost z otrokom. Sodišče prve stopnje je te stike pravilno opredelilo in toženec mora to odločbo spoštovati, kajti njegova dolžnost kot očeta, pri katerem bo otrok živel je, da stike matere z mladoletnim otrokom, vzpodbuja in nikakor, da te preprečuje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje stike tožnice z mladoletnim otrokom pravilno uredilo, razen v delu, ki se nanaša na čas poletnih in zimskih počitnic, kjer ni jasne odločitve, kako ti stiki potekajo. Samo odločitev, da bo mladoletni otrok preživel pol počitnic z materjo, pol pa z očetom, ni dovolj, zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da stike med poletnimi in zimskimi počitnicami uredi. V ostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojene preživnine pravilna. Preživnino za mladoletnega otroka mora tožnica plačevati ne glede na to, da sedaj ni več zaposlena, zaposliti pa se mora, kajti njena dolžnost kot matere je, da tudi ona prispeva k preživljanju svojega otroka.

Pritožnica je s pritožbo deloma uspela, vendar v neznatnem delu, zato ji niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo in jih mora nositi sama (1.odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 3.odst. 154.čl. ZPP).