Jedro

Delo po kooperantski pogodbi med tožnikovim delodajalcem iz Bosne in Hercegovine in toženo stranko, ki se zatrjuje kot podlaga za tožnikovo delo na delovišču tožene stranke v času tožnikove poškodbe, ni mogoče izenačiti z napotitvijo delavca na delo k drugemu delodajalcu s strani organizacije za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku v smislu določb 57. člena ZDR.

Izrek

Za odločanje v zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožnik je pred Okrožnim sodiščem v Celju vložil tožbo za plačilo odškodnine v znesku 9.100 EUR s pripadki za škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe na delovišču tožene stranke v Celju.

Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom P 845/2007 dne 17.9.2007 izreklo za stvarno nepristojno, češ da gre za odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel kot delavec tožene stranke. Šlo naj bi torej za individualni delovni spor in je zato zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu sodišču v Celju. V pritožbenem postopku je z navedenim sklepom soglašalo tudi Višje sodišče v Celju (sklep Cp 1169/2007 z dne 4.10.2007), s tem da je štelo, da je bil tožnik v času poškodbe napoten na delo k toženi stranki.

Delovno sodišče v Celju pristojnosti ni sprejelo in je zato predlagalo, da na podlagi 24. in 25. člena ZPP v sporu o pristojnosti odloči Vrhovno sodišče RS. Navajalo je, da iz tožbe izhaja, da je tožnik v delovnem razmerju pri družbi V. d.o.o, Kakanj, ne pa pri toženi stranki. Na delovišču tožene stranke je v času poškodbe delal kot delavec te družbe na podlagi kooperantske pogodbe med obema družbama in ne na podlagi napotitve na delo k toženi stranki. Zoper svojega delodajalca je tožnik v Bosni in Hercegovini tudi že uveljavljal plačilo odškodnine. Zato v tej zadevi niso podani elementi delovnega spora v smislu določb 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04).

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

Iz navedb v tožbi in listin v spisu ne izhaja, da bi bil tožnik delavec tožene stranke, niti da bi bil v času poškodbe k toženi stranki napoten na delo v smislu določb 57. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). V smislu navedenih določb lahko delavca napoti na delo k uporabniku le delavčev delodajalec, ki ima v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti sklenjeno pogodbo o koncesiji za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu. Ni podatkov, da bi družba V. d.o.o., s sedežem v Kaknju, to je v Bosni in Hercegovini, imela takšno koncesijo in jo kot tuja pravna oseba po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti tudi ni mogla imeti.

Delo po kooperantski pogodbi med tožnikovim delodajalcem iz Bosne in Hercegovine in toženo stranko, ki se zatrjuje kot podlaga za tožnikovo delo na delovišču tožene stranke v času tožnikove poškodbe, ni mogoče izenačiti z napotitvijo delavca na delo k drugemu delodajalcu s strani organizacije za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku v smislu določb 57. člena ZDR. Zato v tej zadevi ne gre niti za spor o pravicah in obveznostih med delavcem in delodajalcem in niti za spor o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom, v smislu določb točke b in točke c 1. odstavka 5. člena ZDSS-1. Zato v zadevi ni podana stvarna pristojnost specializiranega delovnega sodišča, temveč gre za spor iz premoženjskih razmerij fizične in pravne osebe v smislu 1. člena ZPP, za reševanje katerega je na podlagi določb ZPP pristojno sodišče splošne pristojnosti, torej Okrožno sodišče v Celju, pri katerem je bila tožba vložena.