Jedro

Toženci s svojo potrebo po parkiranju ne morejo opravičiti poseganja v tožničino lastnino, če za to nimajo nobenega pravnega naslova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožencem A.Č., H.Č. in J.D. se prepoveduje parkirati katerokoli osebno vozilo na parcelah št. 174/2 in 175/3, obe k.o. I., ki sta v lasti tožnice T.J., ali kakorkoli drugače posegati v lastninsko pravico tožnice na teh parcelah.

Toženci so se dolžni v bodoče vzdržati vsakega ravnanja, ki bi pomenilo poseganje v lastninsko pravico tožnice na teh parcelah, da ne bo izvršbe.

Toženci morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožnici njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.211,97 EUR z zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila“.

II. Toženci morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožnici 813,10 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, naj se tožencem prepove parkiranje na njenih dveh parcelah št. 174/2 in 175/3, k.o. I, ali kakorkoli drugače posegati v njeno lastninsko pravico na teh parcelah. Zavrnilo je tudi njen zahtevek, da se morajo toženci v bodoče vzdržati vsakega ravnanja, ki bi pomenilo poseganje v tožničino lastninsko pravico na istih parcelah. Nazadnje je tožnici naložilo, da mora tožencem povrniti 1.112,56 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožnica se je pravočasno pritožila zaradi „nepravične“ uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da sta sporni dve parceli v naravi parkirišče, ki je izključno v njeni lasti in ne v solasti pravdnih strank, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je že januarja 2007 ponudila tožencem parkirišče v najem, tako kot se je zavezala v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, vendar so toženci sklenitev najemne pogodbe odklonili. Čeprav je bila tožnica dolžna omogočiti določeno število parkirišč, ki so namenjena lastnikom objekta za parkiranje, to ne pomeni, da mora parkirana mesta zagotoviti brezplačno. Toženci spornih dveh parcel niso kupili, prav tako ne posameznih parkirnih mest. Sicer pa sodba ne pove, kakšno pravico imajo toženci, da smejo brez nadomestila uporabljati tožničini parceli.

Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Ker so solastniki večstanovanjske stavbe, jim pripadajo enake pravice kot etažnim lastnikom. Funkcionalno zemljišče, ki pripada stavbi in je bilo odmerjeno z gradbenim dovoljenjem z dne 25.11.2005, je zato v njihovi solasti, čeprav še niso vpisani kot njegovi solastniki.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnici odreklo zahtevano pravno varstvo, ker je ugotovilo, da sporni dve parceli predstavljata funkcionalno zemljišče, katerega solastniki so tudi toženci. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je očitno zmotna, saj nasprotuje izvedenim listinskim dokazom. Res je, da parceli št. 174/2 in 175/3, k.o. I, po gradbenem dovoljenju št. 351-112/2005-21 z dne 25.11.2005 skupaj s parcelo št. 175/1 iste k.o. tvorita gradbeno parcelo objekta – večstanovanjske hiše na naslovu ....., vendar to dejstvo nima nikakršnih stvarnopravnih učinkov. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 921 k.o. I., ki ga je sodišče prve stopnje sicer prebralo v dokaznem postopku, vendar ga v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ocenilo, je razvidno, da je edina lastnica parcel št. 174/2 in 175/3 tožnica. Po 1. odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Tožencem te zakonske domneve ni uspelo izpodbiti. Dejstvo, da so toženci solastniki prej navedene večstanovanjske stavbe, ni odločilno, ker stavba stoji na drugi parceli. Toženci so z nakupom posameznih stanovanj v hiši pridobili solastninsko pravico na parceli št. 175/1 k.o. I. in ne na spornih dveh parcelah. Čeprav sta ti dve naknadno postali del gradbene parcele, se s tem njun lastninskopravni status ni spremenil. Sklicevanje tožencev na 217. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Ur. l. RS, št. 110/02 do 126/07) in 190. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1; Ur. l. RS, št. 69/03 do 57/08) ni utemeljeno. Navedena dva predpisa se nanašata na stavbe v etažni lastnini in zato za tožence ne veljata. Toženci so namreč solastniki stavbe in ne etažni lastniki.

Po 1. odstavku 99. člena SPZ lahko lastnik, ki ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Tožnica kot lastnica spornih dveh parcel je torej upravičena do zahtevanega negatornega varstva. Toženci ne zanikajo, da njuni dve parceli uporabljajo za parkiranje. Tudi ne nasprotujejo tožbeni trditvi, da je takšno njihovo početje za tožnico in izvrševanje njene lastninske pravice moteče. Toženci niso dokazali, da imajo na spornih dveh parcelah kakšno stvarno ali drugo pravico, ki jim dopušča poseganje v tožničino lastnino. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi torej sodišče prve stopnje moralo tožničinemu zahtevku ugoditi. Res je, da vsaka stavba poleg zemljišča, na katerem stoji, potrebuje tudi zemljišče, ki je namenjeni njeni redni rabi (po prejšnjih predpisih funkcionalno zemljišče, zdaj gradbena parcela). Jasno je, da v okvir redne rabe sodi tudi parkiranje, primerno parkirišče pa med urejene površine, ki služijo objektu. Kljub temu pa toženci s svojo potrebo po parkiranju ne morejo opravičiti poseganja v tožničino lastnino, ker zaenkrat za to nimajo nobenega pravnega naslova.

Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 3. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08).

Posledica spremembe sodbe je tudi drugačna odločitev o stroških postopka. Ker je tožnica v pravdi uspela, ji morajo toženci na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pravdne stroške, svoje stroške pa morajo trpeti sami. To velja tako za stroške prvostopenjskega postopka, kot za stroške pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi obsegajo stroške za sestavo tožbe, pripravljalne vloge, zastopanje na dveh narokih, plačilo sodne takse za tožbo in sodbo, 2% materialnih stroškov in 20% DDV. Skupaj znašajo 1.211,97 EUR. Tožničini pritožbeni stroški pa obsegajo stroške za sestavo pritožbe, sodno takso za pritožbo in 20% DDV, skupaj 813,10 EUR.