Jedro

Pogodbeno so bile dogovorjene posamezne faze, ki so vsaka zase predstavljale samostojno podlago za plačilo, tožena stranka pa je bila dogovorjene deleže vseh pogodbenih del zavezana plačati šele po zaključenih fazah, do česar pa ni prišlo. V primeru, ko vsaka posamezna faza prestavlja samostojno plačilno podlago, uporaba določila 648. člen OZ na način, kot ga v tem postopku uveljavlja tožeča stranka, torej da je upravičena do plačila celotne pogodbene vrednosti, ne glede na (opravljen) obseg dela, ne pride v poštev.

Tožeča stranka zatrjevane procesne kršitve ni grajala že na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo. Poznejše grajanje, vključno v pravnih sredstvih se upošteva le, če stranka izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde ni mogla prej navesti.

Navedba, da bi priča lahko izpovedala o vseh dogovorih in dogajanju glede izvedbe del, za ugoditev dokaznemu predlogu ne more zadostovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrže v delu, v katerem izpodbija I. in II. točko izreka.

II. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v III. in IV. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,40 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 24414/2013 z dne 22.2.2013, razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, II.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2012 do plačila, III.) zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več in IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

5. Pritožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, čeprav je sodišče v I. točki izreka sklep o izvršbi le razveljavilo (s tem o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka še ni odločeno), v II. točki izreka pa tožbenemu zahtevku delno ugodilo. pritožba tožeče stranke v tem delu ni dopustna, saj pritožnik nima pravovarstvenega interesa za pritožbo v delu, v katerem je uspel oziroma, ki se nanaša le na formalno razveljavitev sklepa o izvršbi. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (1. odstavek 343. člena ZPP, 1. točka izreka te sodne odločbe).

6. Med strankama ni sporno, da sta 25.8.2008 sklenili pogodbo št. 3111-MJU 65/2008-210 za izdelavo sprememb in dopolnitev PUP za del območja urejanja A (v nadaljevanju: Pogodba). Pogodba v 13. členu določa, da bo naročnik (tožena stranka) opravljena dela plačal v roku 60 dni od uradnega prejema potrjenega računa, računi pa bodo izstavljeni po zaključnih fazah. Pogodbeno je bilo še dogovorjeno, da je prva faza zaključena s potrditvijo izdelanega osnutka za javno razgrnitev s strani MOL. Prav tako bilo ni sporno, da je tožena stranka z dopisom 9.3.2012 pogodbo odpovedala zaradi nemožnosti izdelave sprememb in dopolnitev PUP na način, da bi se dalo uporabiti predhodno izdelano projektno dokumentacijo.

7. Med strankama je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do plačila vtoževanega računa, s katerim je zaračunala opravljeno delo do takrat, ko je tožena stranka od pogodbe odstopila, oziroma po spremembi tožbe do celotnega pogodbenega plačila. Tožeča stranka šteje, da je skladno s pogodbo izvedla osnutek PUP do faze javne razgrnitve, s čemer je po njenem mnenju upravičena do plačila v višini 45% pogodbenega zneska (ki ga je tožeča stranka delno plačala). Med postopkom je tožbeni zahtevek zvišala na plačilo celotnega pogodbenega zneska, sklicujoč se pri tem na 648. člen OZ.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine v spisu ter angažiralo izvedenca, ostale dokazne predloge pa zavrnilo, tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka z osnutkom Sprememb in dopolnitev prostorskih ureditvenih pogojev za območje urejanja A ni pripravila takšnega osnutka, ki bi bil primeren za javno razgrnitev, kot je bilo to določeno s Pogodbo in podzakonskimi predpisi, ki urejajo vsebino prostorskih ureditvenih pogojev ter vsebino osnutkov za javno razgrnitev (Navodilo o vsebini in metodologiji izdelave strokovnih podlag in prostorskih sestavin planskih aktov občin (Ur. l. SRS, št. 20 iz leta 1985) ter Navodilo o vsebini posebnih strokovnih podlag in o vsebini prostorskih izvedbenih aktov (Ur. l. SRS 14-19, IV, iz leta 1985). Pojasnilo je, da iz izvedenskega menja izhaja natančen opis in obrazložitev, katerih določil podzakonskih predpisov v obliki Navodil in katerih pogodbenih določil tožeča stranka s svojim osnutkom ni dosegla ali izpolnila. Izvedenec je – ob upoštevanju pomanjkljivosti tožnikovega dela in zmanjšanju pogodbeno dogovorjenega plačila zaradi nastalih stroškov – izračunal znesek, ki ga tožena stranka še dolguje tožeči stranki, upoštevajoč že plačani znesek v višini 10.746,00 EUR. Izvedenčevi oceni ni nasprotovala nobena od pravdnih strank, zato jo je pri odločitvi upoštevalo tudi sodišče. 9. Pritožnik ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je sodišče napačno interpretiralo materialno pravo, saj naj bi določilo 648. člena OZ v primeru odstopa od pogodbe s strani naročnika, podjemniku omogočalo, da prejme dogovorjeno plačilo, kot da bi bilo delo opravljeno v celoti (zmanjšano med drugim za stroške, ki jih podjemnik ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta). Navajal je še, da tožena stranka opravljenega dela ni grajala, zaradi česar obseg dejansko opravljenega dela za odločitev ni relevanten.

10. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ne drži, da tožena stranka opravljenega dela ni grajala, saj iz listinske dokumentacije izhaja, da je redno obrazloženo zavračala (številne) zahtevke pritožnika za plačilo. Iz listin v spisu (dopisi tožene stranke) je razvidno, da je kot razlog zavrnitve navajala, da ni bila opravljena niti celotna prva faza po Pogodbi (posledično pa tudi ne nadaljnje faze), zaradi česar je tožeči stranki plačala, koliko je ocenila, da je bila vrednost opravljenega dela. Glede na to, da so bile pogodbeno dogovorjene posamezne faze, ki so vsaka zase predstavljale samostojno podlago za plačilo (tudi glede izdajanja računov je bilo pogodbeno dogovorjeno, da sledijo posamezni zaključeni fazi), višje sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dogovorjene deleže vseh pogodbenih del zavezana plačati šele po zaključenih fazah, do česar pa ni prišlo. V takem primeru, ko vsaka posamezna faza prestavlja samostojno plačilno podlago, uporaba določila 648. člen OZ na način, kot ga v tem postopku uveljavlja tožeča stranka (torej, da je upravičena do plačila celotne pogodbene vrednosti, ne glede na (opravljen) obseg dela), ne pride v poštev. Takšno stališče tudi ni združljivo s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

11. Skladno s 648. členom OZ lahko tožnik zahteva plačilo za storitve, ki jih je opravil do takrat, ko je tožena stranka od pogodbe odstopila. Neutemeljen je zato zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbenih vrednosti po pogodbenih fazah od 2 do 6 (ki nesporno niso bile izvedene), nepravilno pa je tudi stališče, da obseg dejansko opravljenega dela za odločitev ni relevanten. Ni sporno, da je bilo v 13. členu Pogodbe določeno, da je prva faza izvršena (šele) po potrditvi izdelanega osnutka za javno razgrnitev s strani MOL; da 9.10.2008 izdelani osnutek ni predstavljal (niti) prve faze, pa je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje (v 12. točki obrazložitve). Tega pritožba niti ne izpodbija. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo vrednost do odstopa od pogodbe opravljenega dela, zmanjšano za nenastale stroške ter že plačanih 10.746,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi niti v delu, da je bil prihranek stroškov zanemarljiv, ker so bili variabilni stroški neznatni, hkrati pa pritožnik zaradi gospodarske krize ni mogel zaslužiti z drugim delom, zaradi česar znižanje plačila ni utemeljeno. Pritožnik – razen pavšalnega navajanja – ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi navedb v zvezi z „zanemarljivimi“ stroški in nezmožnostjo zaslužka drugje, z ničemer ni konkretiziral. Te navedbe so ostale zgolj na ravni posplošenega zatrjevanja in z ničemer izkazane, zaradi česar jim ni mogoče slediti.

13. Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predvsem tožeča stranka zatrjevane procesne kršitve ni grajala že na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo. Poznejše grajanje, vključno v pravnih sredstvih se upošteva le, če stranka izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde ni mogla prej navesti (prim. 286.b člen ZPP). Tožeča stranka v pritožbi ne trdi, da zatrjevane kršitve brez svoje krivde ni mogla grajati, zato so te njene pritožbene navedbe neupoštevne. Tudi sicer pa tožeča stranka ni pojasnila, zakaj bi bila odločitev drugačna, če bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem priče B.; navedba (v postopku na prvi stopnji), da bi priča lahko izpovedala o vseh dogovorih in dogajanju glede izvedbe del, pa za ugoditev dokaznemu predlogu tudi sicer ne more zadostovati. Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže kot pravilna.

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.