Jedro

Ni mogoče govoriti o kvalitativni vezi med tožbenim predlogom in predlogom za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da upnik z začasno odredbo ne more doseči zavarovanja, ki mu ga ne bi dajala niti sodba, če bi bilo z njo ugodeno tožbenemu zahtevku.

Kljub temu, da je sodišče predlog tožnikov zavrnilo, pa ti ne ostajajo brez sodnega varstva. Na razpolago imajo zahtevek za posestno varstvo, saj ni nobenega dvoma, da imetnik služnosti, ki izvršuje posest služeče stvari, uživa posestno varstvo enako kot ga uživa vsak drug posestnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, kot izhaja iz I. točke izreka, ter v II. točki izreka odločilo, da tožniki nosijo svoje stroške postopka zavarovanja. Takšno odločitev je primarno sprejelo iz razloga, ker med konkretnim predlogom za izdajo začasne odredbe (prenehanje motenja izvrševanja služnosti) in postavljenim tožbenim zahtevkom (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, podredno ugotovitev služnosti) ne obstoji kvalitativna vez, kar je pogoj pri izdaji regulacijskih začasnih odredb. Obrazložilo je, da z začasno odredbo upnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bi dajala niti sodba, če bi bilo z njo ugodeno tožbenemu zahtevku. Dodatno je obrazložilo, da je predlog, glede na to, da tožnik v njem zatrjuje motenje posesti, podan prepozno.

2. Tožniki sklep izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Najprej navajajo, da so v obravnavani zadevi predlagali regulacijsko začasno odredbo, katere namen je v začasni ureditvi spornega razmerja, torej v varstvu obstoječega stanja, kar v konkretnem primeru pomeni njihovo nemoteno uporabo nepremičnine v lasti tožencev. Navajajo, da njihov zahtevek iz predloga za izdajo sklepa o zavarovanju predstavlja upravičenje, ki izvira iz zatrjevane služnostne pravice, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da med tožbenim zahtevkom in predlogom za izdajo začasne odredbe ne obstoji kvalitativna vez. Poleg tega je podan tudi pogoj reverzibilnosti, ki je zahtevan pri izdaji regulacijske začasne odredbe. Tožnikom je bila kršena pravica do izjave, ki je ena temeljnih sestavin poštenega sojenja, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da ne obstaja identiteta med predlogom in tožbenim zahtevkom. Navajajo, da njihova terjatev verjetno obstoji, prav tako so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlog za zavarovanje tudi ni bil prepozen, saj tožniki ne uveljavljajo pravic iz naslova motenja posesti, ampak iz naslova obstoja služnostne pravice. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnikov za izdajo sklepa o zavarovanju v celoti ugodi, podredno, da zadevo vrne v postopek vnovičnega odločanja skupaj s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitek kršitve pravice do izjave ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v 8., 9. in 10. točki podalo razloge za svojo odločitev, zakaj ne obstoji kvalitativna vez med predlogom za izdajo začasne odredbe in postavljenim tožbenim zahtevkom ter zakaj upnik z začasno odredbo ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bi dajala niti sodba. Zato ne drži, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, niti sklep v tem delu ni pomanjkljivo obrazložen, kot zatrjuje pritožba.

5. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 8., 9. in 10. točki. Tožniki so vložili tožbo na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis služnostne pravice (pogodbena služnost), podrejeno tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice (po zakonu s priposestvovanjem pridobljena služnost). V predlogu za izdajo začasne odredbe pa so obrazložili dejansko stanje motenja oziroma vznemirjanja zatrjevane posesti, to je zaradi onemogočenega dostopa komunalnim vozilom do posod tožnikov, ki se nahajajo pred njihovimi hišami, zaradi zožitve služnostne poti s postavitvijo cvetličnih loncev in posledično onemogočanja dostopa tožnikov do svojih nepremičnin (fotografije od A25 do A30). Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v presojo, ali tožniki s predlogom za izdajo začasne odredbe predlagajo zavarovanje posestnega varstva ali prenehanja vznemirjanja zatrjevane služnosti, gre pritrditi sodišču prve stopnje, da zahtevajo zavarovanje druge nedenarne terjatve, kot jo zasledujejo s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom. Zato gre nadalje pritrditi sodišču, da gre med tožbenima zahtevkoma in predlogom za zahtevke z različnimi materialnopravnimi podlagami ter tako ni mogoče govoriti o kvalitativni vezi med tožbenim predlogom in predlogom za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da upnik z začasno odredbo ne more doseči zavarovanja, ki mu ga ne bi dajala niti sodba, če bi bilo z njo ugodeno tožbenemu zahtevku. Takšno je tudi stališče sodne prakse.1 Povedano drugače, tudi če bi bilo primarnemu ali podrednemu zahtevku tožnikov v meritornem pravdnem postopku pravnomočno ugodeno, torej bi bila ugotovljena njihova pogodbena ali zakonita služnostna pravica na nepremičninah tožencev, takšna pravnomočna sodba v ničemer ne bi odpravila zatrjevanega motenja oziroma vznemirjanja služnostne pravice. Zato so v celoti neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da tožniki s predlogom za zavarovanje zahtevajo upravičenje, ki izvira iz služnostne pravice. To ni res, tožniki to upravičenje (prenehanje motenja oziroma vznemirjanja služnostne pravice) zahtevajo izven meja tožbenih zahtevkov, zato sodišče njihovemu predlogu pravilno ni sledilo. Ker je pritožbeno sodišče že iz navedenega razloga potrdilo sklep sodišča prve stopnje, se mu ni bilo treba izrekati o pritožbenih navedbah glede dodatnih razlogov, to je trditvene podlage motenja posesti in pravočasnosti vložitve predloga v zvezi s tem.

6. Kljub temu, da je sodišče predlog tožnikov pravilno zavrnilo, pa ti ne ostajajo brez sodnega varstva. Na razpolago imajo zahtevek za posestno varstvo, saj ni nobenega dvoma, da imetnik služnosti, ki izvršuje posest služeče stvari, uživa posestno varstvo enako kot ga uživa vsak drug posestnik.2 Skladno z določili ZIZ imajo možnost vložiti samostojni predlog za izdajo začasne odredbe, katerega bodo, če bo takšno zavarovanje izdano, morali upravičiti z vložitvijo ustrezne tožbe v zakonsko določenem roku. Tožniki pa imajo možnost v tem že obstoječem pravdnem postopku tožbo dopolniti z zahtevkom za varstvo služnostne pravice (konfesorna tožba3) po 212. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kar je običajna praksa pri zahtevkih, kot jih postavljajo tožniki4 in na kar jih je opozorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ter v okviru tega ponovno predlagati zavarovanje.

7. Ker se sodišče prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve ali njenem bodočem nastanku ter o predpostavkah iz drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni izrekalo, saj je predlog zavrnilo iz drugih razlogov, se o teh pritožbenih navedbah ne bo izrekalo niti pritožbeno sodišče. 8. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSL sklep II Cp 449/2019. 2 Prim. Posestno varstvo služnosti, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, M. Juhart in ostali, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, komentar 212. členu, str. 1026. 3 Gre za dajatveno tožbo, ki se glasi na opustitev ravnanj, ki nedopustno posegajo v izvrševanje služnosti. 4 VSL I Cp 1108/219, I Cp 57/2019, II Cp 2222/2017.