Jedro

Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da v prvotnem postopku svoje istospolne usmerjenosti ni omenjal, ker se je bal, da bi zanjo izvedeli njegovi sostanovalci v Azilnem domu v Ljubljani in Centru za tujce v Postojni, med katerimi je bilo veliko Arabcev in muslimanov, za katere je splošno znano, da so do istospolno usmerjenih odklonilno razpoloženi, ni izkazal, da tega dejstva v prvotnem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljaviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 3. 4. 2018. Zoper to odločbo je tožnik vložil tožbo, ki je s sodbo naslovnega sodišča opr. št. I U 774/2018 z dne 17. 4. 2018 postala pravnomočna. Tožnik je z izjavo na zapisnik dne 9. 5. 2018 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, iz njegove izjave pa izhaja, da za mednarodno zaščito ponovno zaproša iz drugih razlogov, kot jih je navedel ob podaji prve prošnje. Ob podaji prve prošnje kot razlog za preganjanje navedel, da je kot berber hotel poročiti z Arabko, v katero je zaljubljen, vendar mu njen oče tega ni dovolil in mu je grozil z zaporom, v obravnavanem postopku pa kot razlog za preganjanje uveljavlja svojo istospolno usmerjenost. Toženka ugotavlja, da za vodenje ponovnega postopka ni izpolnil pogojev iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj novih dokazov ni predložil, navedba, da je istospolno usmerjen, pa ni dejstvo, ki bi nastalo po izdaji predhodne odločitve, tožnik pa z zatrjevanjem dejstva, da se je bal Arabcev, ki so prebivali z njim v Azilnem domu oz. Centru za tujce, ni izkazal, da je v prejšnjem postopku ni mogel uveljavljati brez svoje krivde. Pojasnjuje, da je bil tožnik še pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito dne 20. 3. 2018 s strani PIC v materinem jeziku seznanjen in ustno informiran tako glede svojih pravic in dolžnosti, kot zaupnostjo postopka, ob podaji prošnje pa je bil še dodatno opozorjen, da mora odgovarjati čim bolj natančno in po resnici, na to pa je bil opozorjen tudi na osebnem razgovoru, seznanjen pa je bil tudi s tem, da bo organ na podlagi teh izjav ugotavljal izpolnjevanje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili pri razgovorih poleg njega prisotni samo uradna oseba, tolmač in njegov pooblaščenec, ki so zaupanje vredne osebe, zato strah pred Arabci, s katerimi je sobival, ni bil opravičljiv. Tožnik iz navedenih razlogov po mnenju toženke ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena, ki mu ga v zvezi s ponovno uvedbo postopka nalaga prvi odstavek 64. člena ZMZ-1, zato je njegov zahtevek v skladu s četrtim odstavkom 65. člena istega zakona zavrgla.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo toženke, da dejstva, da je istospolno usmerjen, ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku. Potrjuje, da iz zapisnikov, ki se nahajajo v upravnih spisih, ne izhaja, da bi bil seznanjen z zaupnostjo postopka in da o njem ne bodo izvedeli ostali v domu. Meni, da je pojasnil, zakaj navedenega dejstva ni navedel že v prvotnem postopku in ponovno poudarja, da če bi Arabci, s katerimi je bival, izvedeli za njegovo istospolno usmerjenost, bi bil lahko orožen. Meni, da ni pravilna ugotovitev toženke, da ni predložil novih dokazov, saj je tudi njegova izpovedba nov dokaz. Toženki očita, da ni ocenjevala izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, glede na njegove nove izpovedbe, in ni pridobila poročila o preganjanju istospolno usmerjenih oseb v Alžiriji, pri čemer bi morala voditi reden, in ne pospešen postopek. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe (pravilno; sklepa, op. sodišča) ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da zavrže zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 6. Po prvi alineji prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po tretjem odstavku istega člena morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, razen če jih oseba brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v času prvega postopka. Po prvem odstavku 65. člena istega zakona mora taka oseba sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva.

7. Med strankama ni sporno, da je bila tožnikova prošnja v prejšnjem postopku pravnomočno zavrnjena in da dejstva, ki jih je zatrjeval v obravnavani zadevi (da je homoseksualec), niso nastala po izdaji predhodne odločitve. Sporno pa je, ali je tožnik izkazal, da zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že v prejšnjem postopku, kar je glede na citirane določbe ZMZ-1 v obravnavnem primeru pogoj za vsebinsko obravnavo tožnikove ponovne prošnje.

8. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da v prvotnem postopku svoje istospolne usmerjenosti ni omenjal, ker se je bal, da bi zanjo izvedeli njegovi sostanovalci v Azilnem domu v Ljubljani in Centru za tujce v Postojni, med katerimi je bilo veliko Arabcev in muslimanov, za katere je splošno znano, da so do istospolno usmerjenih odklonilno razpoloženi, ni izkazal, da tega dejstva v prvotnem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljaviti. Kaj drugega pa ne navaja niti v tožbi. Torej v obravnavni zadevi tudi po presoji sodišče ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, in je zavrženje tožnikove zahteve pravilno in skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, ki določa, da če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 9. Toženka je svojo odločitev razumno obrazložila z navedbami, da je bil tožnik tekom prvotnega postopka večkrat opozorjen na dolžnost govorjenja natančnih in resničnih navedb, in da bodo prav te podlaga za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Po navedbah toženke je bil tudi večkrat informiran glede svojih pravic in dolžnosti ter glede pomembnosti danih izjav, (pred podajo prošnje, na pripravah na osebni razgovor), pojasnjena pa mu je bila tudi zaupnost postopka. Tako pri podaji prošnje dne 20. 3. 2018, kot na ustnem zaslišanju dne 29. 3. 2018, pa razen oseb, ki so sodelovale v postopku, in ki so zaupanja vredne ter so zavezane k varovanju zaupnosti podatkov, ni bilo drugih oseb, ki bi lahko vsebino tožnikovih izpovedb posredovale Arabcem oz. muslimanom, ki so bivali s tožnikom. Tožnik tem ugotovitvam toženke v tožbi izrecno ne ugovarja, navaja le, da iz zapisnikov ne izhaja, da bi bil seznanjen z zaupnostjo postopka. Navedena tožnikova izjava pa je protispisna, saj tako iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 20. 3. 2018, kot iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 3. 2018 izhaja, da je bil tožnik izrecno seznanjen z zaupnostjo danih podatkov in izjav. Poleg tega je tožnik zoper odločitev toženke v prvotnem postopku z dne 3. 4. 2018 na naslovno sodišče vložil tožbo, v kateri prav tako ni omenjal svoje istospolne usmerjenosti kot razlog za preganjanje. Tožnika je v navedenem postopku zastopala odvetnica, zato je bil prav gotovo seznanjen z zaupnostjo postopka in izjav, še posebej tistih, ki jih kot tožbene razloge navede v tožbi.

10. Pri tem niti ni pomembno, ali je tožnikove navedbe o tem, zakaj o svoji istospolni usmerjenosti ni izpovedal že v prvotnem postopku, šteti kot novo dejstvo ali nov dokaz. Bistvo je, da se je toženka do teh tožnikovih navedb razumno opredelila (ko je ugotovila, da ne gre za navedbe, ki jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v prejšnjem postopku), tožnik pa v tožbi kaj drugega ne izkaže. 11. Ker torej tožnik ni izkazal pogojev za vodenje novega postopka, se toženki vsebinsko ni bilo treba opredeljevati do tega, ali tožnikove navedbe o istospolni usmerjenosti predstavljajo podlago za priznanje mednarodne zaščite in do razmer v tožnikovi izvorni državi glede istospolno usmerjenih. Navedeno bi bilo predmet presoje v ponovnem postopku, če bi bil ta dovoljen, kar pa v obravnavnem primeru ni bil. 12. Sodišče je zato tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) oziroma izhajajo iz upravnih spisov.