Jedro

V obravnavani zadevi je pritrditi tožnici, da zapis ambulantnega izvida z dne 7. 4. 2025 pod prilogo A3 spisa ni v nasprotju s tožbenimi trditvami, saj iz zapisa, da se naj toženka v 5 dneh zglasi na kontroli pri osebnem zdravniku, ni mogoče sklepati, da bodo bolečine trajale zgolj 5 dni. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pooblastilo iz 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP, ko je na podlagi ambulantnega izvida štelo, da so telesne bolečine trajale zgolj 5 dni.

Sodišče prve stopnje je torej storilo več, kot bi smelo (t.i. nedovoljen presežek). Pritožbeno sodišče je skladno s pooblastilom iz 6. alineje 358. člena ZPP opisano kršitev odpravilo samo na način, da dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o 5-dnevnem trajanju telesnih bolečin pri svojem odločanju ni upoštevalo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek "1.500,00 EUR" zamenja z zneskom "2.500,00 EUR".

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 111,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 8. 2025 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del citirane sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno in v nasprotju z načelom afirmativne litiskontestacije iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) omejilo obdobje trajanja telesnih bolečin zgolj na pet dni, čeprav je tožnica v tožbi zatrjevala večtedensko trajanje hudih bolečin in njihovo vztrajanje do dneva vložitve tožbe. Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje neustrezno upoštevalo težo in obseg nevšečnosti med zdravljenjem poškodb. Opozarja na specifično občutljivost mladoletne oškodovanke in meni, da prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 800,00 EUR bistveno odstopa navzdol od ustaljene sodne prakse za podobne primere. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se ji prisodi celoten vtoževani znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnost med zdravljenjem v višini 2.300,00 EUR s pripadki, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). V obravnavani zadevi gre za zamudno sodbo, le-te pa ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožnica (tožnica) tega pritožbenega razloga niti ne uveljavlja.

6.Pregled zadeve pokaže, da je tožnica od toženca vtoževala plačilo za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v posledici škodnega dogodka, v katerem jo je toženec napadel in telesno poškodoval. Zahtevala je povrnitev nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi strahu. Na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sporna je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.¹

7.Utemeljena je tožničina pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja napačno uporabilo določbo 318. člena ZPP. Tožnica je v tožbi navedla, da so njene hude telesne bolečine trajale več tednov, sodišče prve stopnje pa je upoštevaje zapis v ambulantnem izvidu pod prilogo A3 štelo, da so trajale zgolj 5 dni, ker se je zdravljenje zaključilo po petih dneh, ko je bila predvidena kontrola pri osebnem zdravniku (12. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sta trajanje in intenzivnost bolečin dejanski okoliščini, ki ju sodišče ne sme ugotavljati mimo tožbenih navedb, razen če bi bile le-te v nasprotju s predloženimi dokazi, torej z medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica sama (4. alineja prvega odstavka 318. člena ZPP).² V obravnavani zadevi pa je pritrditi tožnici, da zapis ambulantnega izvida z dne 7. 4. 2025 pod prilogo A3 spisa ni v nasprotju s tožbenimi trditvami, saj iz zapisa, da se naj toženka v 5 dneh zglasi na kontroli pri osebnem zdravniku, ni mogoče sklepati, da bodo bolečine trajale zgolj 5 dni. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pooblastilo iz 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP, ko je na podlagi ambulantnega izvida štelo, da so telesne bolečine trajale zgolj 5 dni. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,³ na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.

8.Sodišče prve stopnje je torej storilo več, kot bi smelo (t.i. nedovoljen presežek). Pritožbeno sodišče je skladno s pooblastilom iz 6. alineje 358. člena ZPP opisano kršitev odpravilo samo na način, da dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o 5-dnevnem trajanju telesnih bolečin pri svojem odločanju ni upoštevalo.⁴ Pritožbeno sodišče je tako v celoti upoštevalo zgolj tožbene navedbe o trajanju bolečin, in sicer, da je tožnica trpela hude telesne bolečine v obdobju več tednov, in ne le pet dni, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga je za pritrditi pritožbi, da je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 800,00 EUR prenizka.⁵

9.Upoštevaje večtedensko trajanje in intenzivnost bolečin tožnice ter vse ostale zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem (pregled pri zdravniku, RTG slikanje, mirovanje, povijanje in hlajenje bolečih predelov ter jemanje analgetikov), kot je razvidno iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnici pripada odškodnina iz tega naslova v višini 1.800,00 EUR. Takšna odmera ustrezno vrednoti tožničino individualno trpljenje in je tudi skladna z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine 179. členom Obligacijskega zakonika- OZ).

10.V tej zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode ter da izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.⁶

11.Iz sodne prakse izhaja, da sodišča v podobnih odškodninskih primerih prisojajo odškodnino od 1 do 3 povprečne mesečne neto plače. V zadevi II DoR 619/2019 (VS00033534) je šlo pri oškodovancu za udarnino desnega kolena, komolca in zapestja. Za manjši obseg škode je torej oškodovanec prejel 0,98 povprečne mesečne neto plače, pri čemer pa se obravnavana zadeva od navedene razlikuje, saj je tožnica poleg udarnine obeh goleni in udarnine leve roke utrpela tudi udarnino brade ter s tem povezane težave z zobmi.⁷ V drugem primerljivem primeru v zadevi II Ips 719/2008 (VS001885), pa je bila oškodovanka stara od 10 do 15 let, v posledici prometne nesreče pa je utrpela udarnino brade in izgubo mlečnega zoba. V tej zadevi je sodišče oškodovanki sicer priznalo odškodnino v višini 3 povprečnih mesečnih neto plač, vendar je bila glavnina odškodnine dosojena iz naslova strahu (oškodovanka je utrpela močan, kratkotrajni primarni strah in zmerni sekundarni strah 2 tedna).

12.Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da pravična denarna odškodnina v obravnavani zadevi znaša 2.500,00 EUR, kar predstavlja 1,54 povprečne mesečne neto plače,⁸ Tako prisojena odškodnina upošteva pomen prizadete dobrine tožnice in je skladna z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki ju določa drugi odstavek 179. člena OZ. Pritožbena zavzemanja za višjo odškodnino so neutemeljena.

13.Materialnopravno pravilna je tudi prvostopenjska odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti (15. točka obrazložitve).⁹

14.Ker niso podane ostale uradno upoštevne kršitve določb postopka, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta in šesta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnica je s pritožbo uspela v višini 66,6 % (od pritožbeno spornih 1.500,00 EUR je uspela v višini 1.000,00 EUR), zato ji je toženec dolžan v tem obsegu povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in 155. členom ZPP tožnici priznalo 225 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 OT) in 4,5 točke iz naslova materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj 229,5 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR, skupaj znaša 137,70 EUR. Sodišče druge stopnje tožnici ni posebej priznalo še priglašenih 50 točk za pregled sodbe in 50 točk za končno poročilo stranki, ker gre za odvetniški storitvi, ki sta že zajeti v priznani odvetniški storitvi za sestavo pritožbe. Skupaj z 22 % DDV na opravljeno storitev (30,29 EUR) in ob upoštevanju njenega 66,6 % uspeha je toženec dolžan tožnici povrniti 111,98 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.