Jedro

Tožnik ni ravnal v skladu s sodno prakso, kot je veljala v času sprejema ponudbe, saj je tožbo na sklenitev pogodbe vložil po izteku roka iz 22. člena v povezavi s četrtim odstavkom 20. člena ZKZ in to na podlagi določb Obligacijskega zakonika (predkupne pogodbe) ne pa določb ZKZ. To pa pomeni, da svoje pravice ni uveljavljal v prekluzivnem roku, kar ima za posledico, da je prišel v položaj, kot da izjave o sprejemu ponudbe ni podal, torej da njegova zahteva sploh ni bila podana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona, št. 330-1424/2012-3 z dne 11. 12. 2012 v zadevi odobritve pravnega posla. Z navedeno odločbo je upravni organ odobril promet kmetijskih zemljišč po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2593/2011 z dne 1. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1605/2012 z dne 26. 9. 2012, ki nadomesti kupoprodajno pogodbo med družbo A. d.d. kot prodajalcem in B.B. kot kupcem. Tožena stranka ugotavlja, da je vlogo za odobritev pravnega posla na podlagi navedenih sodb dne 12. 11. 2012 vložil kupec B.B. V skladu z določbo 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) so stranke v postopku odobritve vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu z ZKZ. Vrhovno sodišče pa je v svoji odločbi X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011 zavzelo stališče, da so stranke postopka vsi, ki so sprejeli ponudbo in pravočasno vložili zahtevo za odobritev pravnega posla. V obravnavanem primeru je bila ponudba za prodajo zemljišč objavljena v času od 3. 10. 2008 do 13. 10. 2008. Po tedanji sodni praksi so morali vsi sprejemniki ponudbe, ki niso sklenili kupoprodajne pogodbe s prodajalcem, pred podajo vloge za odobritev pogodbo iztožiti pred rednimi sodišči. Rok za vložitev takšne tožbe je 60 dni od izteka roka za sprejem ponudbe. Tožnik pa za razliko od B.B. tožbe ni vložil v navedenem roku, temveč šele 17. 9. 2009. Ker je tožnik zamudil rok za uveljavljanje svojih pravic iz naslova sprejema ponudbe, to je za vtoževanje sklenitve kupoprodajne pogodbe, je s tem prišel v položaj, kot da izjave o sprejemu ponudbe ni podal, to pa ima za posledico, da sploh ni stranka v postopku odobritve obravnavanega pravnega posla. Prvostopni organ je sicer tožnika štel kot stranko, s tem ko mu je vročil prvostopno odločbo, vendar tako nepravilno postopanje prvostopnega organa nima vpliva na odločitev v pritožbenem postopku.

Tožnik v tožbi ugovarja nepravilno uporabo materialnega prava, ker je odločitev v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012. Po navedenem mnenju je pravni posel sklenjen že s sprejemom ponudbe z odložnim pogojem, to je odobritvijo pravnega posla. V takem primeru se ne vlaga tožba na sklenitev pogodbe, temveč se poda vloga za odobritev posla, in šele če prodajalec ne želi skleniti pogodbe, se lahko vloži tožba. Po 22. členu ZKZ mora oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, vlogi za odobritev pravnega posla pritožiti sklenjeno pogodbo. Če pa ponudnik to odkloni, po zavzetem stališču Vrhovnega sodišča vlogi ni treba priložiti sklenjene pogodbe o pravnem poslu, ampak zadošča sklic na sprejemu ponudbe. V obravnavnem primeru tako niti tožnik niti kupec nista podala vloge za odobritev pravnega posla v prekluzivnem 60 dnevnem roku iz 22. člena ZKZ. Pravni položaj tožnika v obravnavanem primeru je torej povsem enak pravnemu položaju drugega kupca. Načelo enakosti pred zakonom pa terja, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako, torej bi bilo treba tudi vlogo B.B. zavreči, ker ni bila podana v prekluzivnem roku. Glede na navedeno bi zato morala tožena stranka pritožbo tožnika obravnavati vsebinsko. Tožnik pa izkazuje svoj pravni interes tudi s tem, ker sam vodi postopek zoper A. d.d. na podlagi sklenjene predpogodbe za nakup kmetijskih zemljišč. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo Upravne enote Gornja Radgona odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru sodišče na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je prodajalec družba A. d.d. na predpisan način objavila ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč v času od 3. 10. 2008 do 13. 10. 2008 ter da sta ponudbo sprejela B.B. in tožnik. Po izteku roka za sprejem ponudbe prodajalec z nobenim od sprejemnikov ponudbe ni želel skleniti kupoprodajne pogodbe, zato je B.B. dne 2. 12. 2008, to je znotraj 60 dnevnega roka iz 20. člena ZKZ, vložil tožbo zoper prodajalca na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Tožnik pa je zoper prodajalca vložil tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe dne 17. 9. 2009 in sicer na podlagi sklenjene predkupne pogodbe. O tožbi B.B. zaradi izstavitve zemljiško knjižne listine je odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo P 2593/2011 z dne 1. 12. 2011, s katero je družbi A. d.d. naložilo, da v 15 dneh sklene kupoprodajno pogodbo za prenos lastninske pravice, sicer bo pogodbo nadomestila ta sodba. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 1605/2012 z dne 26. 9. 2012. Po pravnomočnosti sodbe je nato B.B. dne 12. 11. 2012 vložil vlogo za odobritev pravnega posla.

V skladu z določbo 22. člena ZKZ mora sprejemnik ponudbe najpozneje v 60 dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena istega zakona vložiti vlogo za odobritev pravnega posla. Vlogi je treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu. Stranke v postopku odobritve so pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom.

V zvezi z razlago navedenih določb 22. člena ZKZ obstaja v različnih časovnih obdobjih različna sodna praksa. V času objave ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč (leta 2008) je v sodni praski veljalo stališče, da v primeru, ko prodajalec ni želel skleniti pogodbe, je moral predkupni upravičenec najprej iztožiti sklenitev pogodbe v pravdnem postopku, šele nato je lahko pri upravnem organu vložil zahtevo za odobritev pravnega posla. Rok za vložitev navedene zahteve je v takšnem primeru začel teči šele od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila prodajalcu naložena sklenitev pogodbe.

Dne 6. 4. 2012 je Vrhovno sodišče zaradi poenotenja sodne prakse sprejelo načelno pravno mnenje, v katerem je navedlo, da ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Zahteva po predložitvi pogodbe o pravnem poslu v postopku odobritve pravnega posla iz 22. člena ZKZ je izpolnjena, če se predkupni upravičenec, ki je pravočasno sprejel ponudbo, sklicuje na izjavo o sprejemu ponudbe. Pristojna upravna enota za vse, ki so pravočasno zahtevali odobritev pravnega posla, vodi en postopek in z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov.

V navedenem načelnem pravnem mnenju pa je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da raznolikost stališč glede razlage določb ZKZ o postopku prodaje kmetijskih zemljišč v dosedanji praksi upravnih organov in sodišč ne more iti v škodo oseb, udeleženih v postopkih prodaje kmetijskih zemljišč, ki so se doslej odvijali na podlagi veljavnega ZKZ in ki so v času sprejema tega načelnega pravnega mnenja zaradi različnih spornih vprašanj v različnih fazah postopka. Upravni organi in sodišča so zato dolžni v okviru pooblastil, ki jim jih nudijo procesni zakoni, poučiti stranke o pravilni razlagi relevantnih določb ZKZ in jim s tem omogočiti ustrezno procesno ravnanje.

Glede na opisano dejansko stanje v obravnavanem primeru ter načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča to sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da sta oba sprejemnika ponudbe, to je B.B. in tožnik, v enakem pravnem položaju, torej da nobeden izmed njiju ni podal vloge za odobritev pravega posla v prekluzivnem 60 dnevnem roku. V času sprejema ponudbe obeh sprejemnikov ponudbe je namreč v sodni praksi kot večinsko veljalo stališče, da mora sprejemnik ponudbe najprej v navedenem roku pred sodiščem zahtevati sklenitev pravnega posla ter da rok za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla v takšnem primeru začne teči šele od pravnomočnosti sodbe sodišča. Drugačno pravno stališče, da mora sprejemnik ponudbe tudi v takšnem primeru vložiti vlogo za odobritev pravnega posla v roku 60 dni od izteka roka za sprejem ponudbe, je bilo sprejeto kasneje v letu 2012, zato ne more iti v škodo tistim, ki so ravnali v skladu z obstoječo sodno prakso v postopkih, ki so se odvijali že pred sprejemom načelnega pravnega mnenja (to izrecno izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja). V zadevi pa ni sporno, da tožnik ni ravnal v skladu s sodno prakso, kot je veljala v času sprejema ponudbe, saj je tožbo na sklenitev pogodbe vložil po izteku roka iz 22. člena v povezavi s četrtim odstavkom 20. člena ZKZ in to na podlagi določb Obligacijskega zakonika (predkupne pogodbe) ne pa določb ZKZ. To pa pomeni, kot je že pravilno navedla tožena stranka, da svoje pravice ni uveljavljal v prekluzivnem roku, kar ima za posledico, da je prišel v položaj, kot da izjave o sprejemu ponudbe ni podal, torej da njegova zahteva sploh ni bila podana. V postopku odobritve pravnega posla pa so stranke lahko le tisti, ki so pravočasno sprejeli ponudbo ter tudi pravočasno podali vlogo za odobritev pravnega posla. Ker torej tožnik ni pravočasno sprožil postopka, s katerim bi lahko v skladu s tedanjo sodno prakso varoval svoj položaj v postopku odobritve pravnega posla, je tudi po presoji sodišča stališče tožene stranke, da ne more biti stranka v postopku odobritve pravnega posla, ki ga je sprožil B.B., pravilno.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.