Jedro

Volitve članov nadzornega sveta so nične tako, kadar oseba, ki je bila izvoljena, ne izpolnjuje zakonskih pogojev, kot tudi, kadar postopek predlaganja ni bil v skladu z zakonom. Čeprav zakon določa ničnostno sankcijo kot posledico kršitve predlagalnega postopka, pa je kljub temu potrebno presojati, ali bo z izrekom te sankcije namen zakonodajalca dosežen, kakšna je intenzivnost posega v splošne in posamezne interese.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da se stroškovni zahtevek tožene stranke za plačilo 157.284,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v preostalem izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je pod 2. točko izreka sodbe, ki jo pritožnik izpodbija v pritožbi, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se ugotovilo, da je sklep skupščine tožene stranke, ki je bil sprejet dne 3.6.2004 pod 4. točko dnevnega reda z vsebino: „Zaradi poteka mandata dotedanjim članom nadzornega sveta skupščina za nove člane nadzornega sveta za mandatno obdobje štirih let izvoli: Z. M., N. B., K. G., A. N. in S. S.“ ničen. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 105.784,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka), tožeči pa, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 157.284,00 SIT z obrestmi (4. točka izreka).

Tožeča stranka je proti 2. in 4. točki izreka izpodbijane sodbe pravočasno vložila pritožbo, iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi ter da izpodbijano sodbo v 4. točki izreka razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke z obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v 2. in 4. točki izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da se ni opredelilo do tistih določb ZGD, ki naj bi po njegovem mnenju predlagalno pravico za izvolitev članov nadzornega sveta urejale posredno, to je določbe 3. odstavka 286. člena ZGD, ki določa, da morata uprava in nadzorni svet za vsako točko dnevnega reda, o kateri naj odloči skupščina, za volitve članov nadzornega sveta in revizorjev pa le nadzorni svet, v objavi dnevnega reda podati predloge za sprejemanje sklepov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopno sodišče z navedeno določbo ukvarjalo in zaključilo, da ta ne določa načina predlaganja članov nadzornega sveta, ampak ureja le obveznost objave dnevnega reda zasedanja skupščine ter predloga sklepa, ki naj bi ga skupščina sprejela, češ da tudi nomotehnično spada med tiste določbe ZGD, ki se nanašajo na sklic skupščine (členi 281 do 287 ZGD).

Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem prvostopnega sodišča sicer ne strinja in sprejema pravno naziranje pritožnika, da je ZGD v tej določbi podelil predlagalno pravico in dolžnost za sprejemanje sklepov o izvolitvi (novih) članov nadzornega sveta le nadzornemu svetu in s tem upravi, ki ima sicer poleg nadzornega sveta predlagalno dolžnost glede sprejemanja vseh ostalih sklepov, odvzel takšno možnost. Nedvomno se je strinjati s pritožnikom, da je zakonodajalec pri tem izhajal iz položaja nadzornega sveta, ki je v opravljanju nadzora nad poslovanjem članov uprave. S tem je želel zagotoviti objektiven in nepristranski nadzor nad delom uprave.

Prvostopno sodišče je torej zmotno razlagalo pomen določbe 3. odstavka 386. člena ZGD glede predlagalne dolžnosti za imenovanje članov nadzornega sveta. Kljub temu pa so zaključki prvostopnega sodišča, da kršitve določbe 3. odstavka 386. člena ZGD, ki jih v zvezi z načinom predlaganja članov nadzornega sveta v izvolitev skupščini navaja tožnik, nimajo za posledico ničnosti izvolitev, pravilni, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Po določbi 2. alineje 1. odstavka 361. člena ZGD so volitve članov nadzornega sveta med drugim nične tudi, če skupščina izvoli osebo, ki ni bila predlagana v skladu z zakonom. Iz navedenega določila po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da so volitve članov nadzornega sveta nične tako, kadar oseba, ki je bila izvoljena ne izpolnjuje zakonskih pogojev, kot tudi, kadar postopek predlaganja ni bil v skladu z zakonom. Čeprav zakon določa ničnostno sankcijo kot posledico kršitve predlagalnega postopka, pa je po oceni pritožbenega sodišča kljub temu potrebno presojati, ali bo z izrekom te sankcije namen zakonodajalca dosežen, kakšna je intenzivnost posega v splošne in posamezne interese, ali bo za ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. S posebno ureditvijo uveljavljanja ničnosti volitev nadzornega sveta zakonodajalec zasleduje pravno varnost in jasnost pri oblikovanju tako pomembnega organa, pri čemer je pomemben tudi javni interes (tako dr. Šime Ivanjko, ZGD s komentarjem, druga knjiga, stran 197, GV Založba 2002). Za uspešno uveljavljanje ničnosti pa je potrebno zatrjevati dejstva in okoliščine, ki kažejo, da zasledovanega namena sicer ne bo mogoče zagotoviti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tej smeri ni podala konkretnih trditev. Tudi ni trdila, da je kršitev določb o predlagalnem upravičencu imela vpliv na samo izvolitev članov nadzornega sveta, nadalje, ali je bila morda izvoljena oseba, ki sicer ne bi bila oziroma, ali morda ta nima primernih lastnosti, zaradi česar nadzorni svet svoje funkcije ne bo opravljal tako, kot bi jo moral. Ker torej tožeča stranka zatrjevane in uveljavljane ničnosti sklepa o izvolitvi članov nadzornega sveta ni podkrepila s konkretnim dejstvi in tehtnimi argumenti, ki takšno sankcijo opravičujejo, njen tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Prvostopno sodišče je torej kljub zmotni razlagi določbe 3. odstavka 386. člena ZGD pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke, razviden iz točke 2 izpodbijane sodbe zavrnilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija stroškovno odločitev prvostopnega sodišča v 4. točki izreka. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka glede na 50% uspeh v pravdi upravičena do povrnitve stroškov v višini 220.800,00 SIT, tožena pa do povrnitve stroškov v višini 106.284,00 SIT (80.784,00 SIT + 25.500,00 SIT). Nato pa je zaključilo, da je po medsebojnem pobotanju stroškov tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 105.784,00 SIT stroškov, namesto sicer pravilno 114.516,00 SIT stroškov pravdnega postopka, kar je zapisalo v 3. točko izreka odločbe, ki pa je pritožnik ne izpodbija. Ker je torej stroške pobotalo in ugotovilo, kolikšen del teh dolguje tožena stranka tožeči stranki po opravljenem pobotu, je v 4. točki izreka odločbe neutemeljeno naložilo tožeči stranki še plačilo 157.284,00 SIT stroškov pravdnega postopka, kar utemeljeno opozarja pritožnik. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano odločbo v 4. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 157.284,00 SIT stroškov pravdnega postopka zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.