Jedro

V času izdaje izpodbijanega sklepa je še veljalo določilo 2. odst. 108. člena ZPP, po katerem je sodišče nepopolno vlogo zavrglo, če jo je vložil odvetnik, ne da bi ga poprej pozvalo k njeni dopolnitvi. Ustavno sodišče RS je to zakonsko določilo naknadno razveljavilo. Ker je razveljavitev začela učinkovati prej, preden je bilo o predlogu za obnovo pravnomočno odločeno, bi bilo treba izpodbijani sklep sicer razveljaviti. Kljub temu pa sodišče druge stopnje izpodbijanega sklepa ni razveljavilo. V obravnavanem primeru bi bila namreč razveljavitev sama sebi namen, saj toženec z nikakršno dopolnitvijo svojega predloga ne bi mogel več narediti pravočasnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo toženčev ponovni predlog za obnovo postopka. Ocenilo je, da je predlog nepopoln in tudi prepozen.

2. Toženec se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Poudarja, da bi ga sodišče pred izdajo sklepa moralo pozvati k dopolnitvi predloga, če je menilo, da je predlog nepopoln. Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, še več, v zadnjem odstavku obrazložitve sklepa se je po nepotrebnem spustilo v vsebinsko odločanje o predlogu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da v predlogu za obnovo postopka niso bile navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je bil predlog vložen v zakonitem roku, niti dokazi, ki bi podpirali navedbe predlagatelja. Po 2. odst. 397. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008) gre za obvezne sestavine predloga za obnovo postopka. Predlog, ki teh sestavin nima, je nepopoln.

5. V času izdaje izpodbijanega sklepa je še veljalo določilo 2. odst. 108. člena ZPP, po katerem je sodišče nepopolno vlogo zavrglo, če jo je vložil odvetnik, ne da bi ga poprej pozvalo k njeni dopolnitvi. Ustavno sodišče RS je to zakonsko določilo naknadno razveljavilo (odločba št.: U-I 200/2009-14; Ur. list RS, št. 50/2010 z dne 24.6.2010). Ker je razveljavitev začela učinkovati prej, preden je bilo o predlogu za obnovo pravnomočno odločeno, bi bilo treba izpodbijani sklep sicer razveljaviti, upoštevaje 43. in 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 do 51/2007). Kljub temu pa sodišče druge stopnje izpodbijanega sklepa ni razveljavilo. V obravnavanem primeru bi bila namreč razveljavitev sama sebi namen, saj toženec z nikakršno dopolnitvijo svojega predloga ne bi mogel več narediti pravočasnega.

6. Toženec je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje navedel dovolj dejstev, ki omogočajo preizkus pravočasnosti njegovega predloga za obnovo postopka. Navsezadnje je tudi sodišče prve stopnje na tej podlagi ocenilo, da je predlog prepozen. Potemtakem toženčev predlog ni bil nepopoln. Ker pa mora sodišče tudi prepozen predlog na podlagi 1. odst. 398. člena ZPP zavreči, toženec ni bil upravičen do vsebinskega obravnavanja svojega predloga za obnovo, zato z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje njegove pravice v postopku niso bile kršene.

7. Toženec se je v predlogu za obnovo skliceval na napačno vročitev, zaradi katere prvotni toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, in na njeno nepravilno zastopanje v postopku.

8. Prva očitana procesna kršitev predstavlja obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Iz tega razloga je bilo mogoče obnoviti postopek tudi po 2. točki 381. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/57; Ur. l. FLRJ, št. 4/1957 in 52/1961 ter Ur. l. SFRJ, št. 12/1965), ki je veljal v času, ko je bila izdana sodba zaradi izostanka z dne 28.12.1970, s katero se je postopek v tej pravdi pravnomočno končal. Toženec je v predlogu zatrjeval, da sta bila tožba in vabilo na glavno obravnavo prvotni toženki poslana na napačen naslov, ne pa tudi, da toženka ni prejela izdane sodbe zaradi izostanka. V skladu z 2. točko 1. odst. 396. člena ZPP (enako je bilo predpisano v 2. točki 1. odst. 383. člena ZPP/57) bi toženec ta obnovitveni razlog lahko uveljavljal najpozneje v 30 dneh od dneva, ko je bila sodba vročena prvotni toženki. To se je očitno zgodilo že v letu 1971, saj je sodba po podatkih spisa postala pravnomočna 21.2.1971. Navedeni subjektivni rok je ob vložitvi predloga za obnovo (22.4.2010) že očitno potekel. Tudi po presoji pritožbenega sodišče je zato predlog v zvezi s tem obnovitvenim razlogom prepozen.

9. Dejstvo, da prvotne toženke v pravdi ni zastopal pooblaščenec, ne more biti razlog za obnovo postopka. Stranka namreč lahko opravlja procesna dejanja sama, v ta namen pa lahko tudi imenuje svojega pooblaščenca. Zastopanje stranke po pooblaščencu torej ni obvezno, pač pa mora stranka v pravdi imeti zakonitega zastopnika, če sama ni pravdno sposobna. Po 3. točki 381. člena ZPP/57 je bilo postopek mogoče obnoviti, če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, kadar je bilo to potrebno, ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, kolikor pozneje niso bila odobrena. Okoliščin, ki bi terjale zastopanje prvotne toženke po zakonitem zastopniku, toženec v predlogu za obnovo ni niti zatrjeval. Tako ni navedel, da je bila prvotni toženki morebiti odvzeta poslovna in s tem pravdna sposobnost. Iz njegovega predloga je tudi jasno razvidno, da je bil toženkin naslov znan, čeprav je med pravdo bivala v tujini. Sodišče torej toženki po 77. členu ZPP/57 ni bilo dolžno postaviti začasnega zastopnika, ki je sicer po 78. členu istega zakona imel v postopku, v katerem je bil postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. Predvsem pa je bil v 3. točki 1. odst. 383. člena ZPP/57 tudi za obnovitveni razlog iz 3. točke 381. člena istega zakona za predlaganje obnove postopka predpisan 30-dnevni subjektivni rok, ki je začel teči od dneva, ko je bila odločba vročena stranki, oziroma, ko je izvedela za ta razlog. Toženec je v predlogu za obnovo postopka sam priznal, da je za ta obnovitveni razlog izvedel konec marca 2009. Ker je predlog za obnovo, kot je že bilo navedeno, vložil več kot leto dni pozneje, je jasno, da je predpisani rok zamudil. 10. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. Toženec drugačne odločitve o svojem predlogu ne more doseči. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje kljub zavrženju predloga spustilo v njegovo vsebinsko obravnavanje. Po 1. odst. 398. člena ZPP je namreč presoja pravočasnosti del predhodnega preizkusa predloga za obnovo. Odveč pa je tudi pritožbeno polemiziranje z razlogi prejšnjega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo toženčev prvi predlog za obnovo postopka, saj je ta sklep že pravnomočen.

11. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.