Jedro

Kot prispevka tožnika k nastali škodi ni mogoče opredeliti njegovega ravnanja, ko je poklical televizijsko ekipo, da pripravi prispevek o sporni meji. Sam se v oddaji o tožencih ni žaljivo izrekel, toženca pa zgolj s prihodom televizijske ekipe nista mogla biti izzvana na način, da bi to opravičevalo njune odgovore.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (v ugodilnem delu ter v izreku o stroških) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec A. V. dolžan v roku 15 dni tožniku plačati 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2014 dalje, toženec T. V. pa je dolžan v istem roku tožniku plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2014 solidarno s tožencem A. V. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper izrek o stroških sta toženca vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obakrat s stroškovno posledico. Navajata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko v obrazložitvi razloguje, da gre tožniku denarna odškodnina v višini 3.500,00 EUR, iz izreka pa izhaja, da je bilo tožniku prisojeno 5.500,00 EUR. Tudi datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti od priznane odškodnine (23.4.2014) je v nasprotju z razlogi v obrazložitvi sodbe. Sodišče je tudi razsodilo preko postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik je na glavni obravnavi 6.3.2014 spremenil tožbeni zahtevek tako, da od tožencev ni več zahteval nerazdelnega plačila odškodnine 15.000,00 EUR, temveč od prvega toženca 2.000,00 EUR, od drugega toženca pa 13.000,00 EUR odškodnine, enako – nerazdelno je podal zahtevo tudi glede plačila pravdnih stroškov. Sodišče pa je določilo nerazdelno zavezo za plačilo odškodnine in pravdnih stroškov, za kar pa ni imelo podlage. Očitek prvega toženca, da je tožnik „začel voziti svinjarijo“ raztegne na oba toženca. V pravdnem postopku P 34/2005 je bilo ugotovljeno, da je tožnik navozil odpadni gradbeni material (torej svinjarijo), ki jo je dolžan po pravnomočni sodbi iz tega postopka odstraniti in že poteka izvršilni postopek v tej smeri. Teh dejstev sodišče ni upoštevalo, čeprav je v zvezi s tem toženec podal tako navedbe kot dokaze. Sodišče ni želelo vpogledati v izvršilni spis, s čimer je onemogočilo tožencu dokazati, da je njegova trditev resnična in zato tudi ne more biti žaljiva. Tudi sicer je sodišče tožniku v razmerju do prvega toženca priznalo odškodnino v celoti (2.000,00 EUR), izključno za besede, ki se nanašajo na vožnjo svinjarije, ne da bi pri tem utemeljenost do celotne zahtevane odškodnine posebej obrazložilo. Obrazložitev glede višine primerne odškodnine, ki naj bi bila 3.500,00 EUR, je podana v smislu enotnega dogodka in s tem solidarne obveznosti tožencev za vso škodo, zato se utemeljenost višine odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi izjave prvega toženca, sploh ne da preizkusiti. Sodišče je nepravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem novinarke, ki je pripravila oddajo. Toženca bi lahko dokazala, da je bila oddaja produkt tožnika in je prišlo do zlorabe javnega medija za osebno medsosedsko obračunavanje. Ugotovilo bi se, kakšna so bila vprašanja novinarke tožencema, ali je toženca opozarjala, kaj je rdeča nit prispevka in ali je ocenila, da z objavo izjav tožencev ne bo škodila tožniku ali tožencema. Sicer pa je tožnik sam povedal, da je prav on poklical TV. Ključno je, ali je bila oddaja naročena od tožnika ali je šlo za avtonomno delo novinarke in to z vidika soodgovornosti oškodovanca za škodo, kot tudi televizije, predvsem pa z vidika ugotavljanja očitanega zaničevalnega namena tožencev. V posledici je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da toženca nista zmogla dokaznega bremena, saj jima je sodišče onemogočilo, da bi to breme zmogla in hkrati favoriziralo tožnika, ki mu je verjelo v vsem, kar je navedel (tudi očitno pretirani izjavi, da je zaradi izjav tožencev v oddaji pomislil na samomor). Sodišče se je samo prepričalo, da drugi toženec ne sliši in ne prepoznava oseb, v sodbi pa od njega pričakuje ravnanje, kot da je povsem zdrav, da ve, kaj je bil vprašan. Drugi toženec je bil od novinarke izzvan, da poda mnenje o tožniku, ne da bi vedel ali se zavedal posledic svojih izjav. Toženca nista mogla podati obrambe predno sta videla posnetek oddaje. Sodišče je posnetek oddaje predvajalo na glavni obravnavi in ga toženca pred prvim narokom nista dobila. S takšnim ravnanjem jima sodišče ni omogočilo podati izjave o dokazu, s tem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče sprejema. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Iz izreka sodbe jasno izhaja, da gre tožniku odškodnina v višini 3.500,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati drugi toženec v višini 3.500,00 EUR, solidarno z njim do višine 2.000,00 EUR pa tudi prvi toženec, kar je skladno tudi z obrazložitvijo sodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

7. Za uveljavljanje (očitne pismene) pomote sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti od glavnice tečejo od 23.4.2014, namesto od 23.4.2013, toženca ne moreta imeti interesa.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Z njegovo spremembo je tožnik od prvega toženca zahteval iz naslova prvega škodnega dogodka (TV oddaje) 2.000,00 EUR, od drugega toženca pa 8.000,00 EUR. Sodišče je tožniku dosodilo 3.500,00 EUR odškodnine, ki jo plača drugi toženec v višini 3.500,00 EUR, solidarno za njim pa tudi drugi toženec do višine 2.000,00 EUR. Torej ne več, kot je tožnik zahteval. Zato do očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni prišlo (357. člen ZPP). Takšna odločitev pa tudi ni v škodo pritožnikov, zato sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo načela dispozitivnosti. Odločitev tudi pravilno temelji na določbi 186. člena OZ, glede na to, da so bile (za tožnika žaljive) besede izrečene v isti oddaji, tožnikovo trpljenje pa enotno (in tako tudi ni mogoče ugotoviti deležev tožencev pri povzročeni škodi). Koliko je kdo dejansko prispeval k tožniku nastali škodi, pa bo stvar morebitnega regresnega zahtevka enega toženca do drugega.

9. Zaslišanje novinarke ni bilo potrebno, kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 18. točki obrazložitve (1). Pravilno je v 16. točki obrazložitve pojasnilo, da ne glede na to, kakšno vprašanje je novinarka tožencema postavila, kako je pripravila prispevek, ali je bilo potrebno spor medijsko osvetliti ali ne, in podobno, toženca ne bi smela o tožniku izrekati žaljivih opazk. Če pa menita, da sta bila z vprašanji novinarke (ki jih sicer vsebinsko ne opredelita) izzvana ali če je televizijska hiša z objavo njunih izjav prispevala k nastanku škode, je to lahko le podlaga, ki bi utemeljevala tudi njeno odškodninsko odgovornost oziroma odgovornost televizijske hiše, ki je oddajo pripravila. Pravilno je v 17. točki tudi pojasnilo, da kot prispevka tožnika k nastali škodi (171. člen OZ v zvezi s 185. členom OZ) ni mogoče opredeliti njegovega ravnanja, da je (sredi zime) poklical televizijsko ekipo, da pripravi prispevek o meji, ki je med pravdnima strankama sporna. Pravilno je ugotovilo, da se tožnik v oddaji o tožencih ni žaljivo izrekel, toženca pa zgolj s prihodom televizijske ekipe nista mogla biti izzvana na način, da bi to opravičevalo njune odgovore.

10. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec z besedami, da je tožnik „začel voziti svinjarijo“ postavil trditev, za katero pa ni dokazal resničnosti, upoštevaje, da prvi toženec šele v pritožbi pojasnjuje, da je „tožnik navozil odpadni gradbeni material (torej svinjarijo)“, kar je razvidno iz sodbe P 34/2005. Da je šlo za gradbeni material prvi toženec v postopku ni nikoli zatrjeval, niti ni za ta namen predlagal vpogleda v pravdni oziroma izvršilni spis. Zato so te pritožbene navedbe prepozne in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. V postopku pred sodiščem prve stopnje se toženca tudi nista sklicevala na dejstvo, da se drugi toženec, zaradi svoje starosti in zdravstvenega stanja, ni mogel zavedati posledic svojih izjav, zato so tudi te pritožbene navedbe prepozne in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

12. Toženca sta navajala, da posnetka oddaje nista videla, zato jima je sodišče dne 19.3.2014 CD s posnetkom oddaje vročilo. CD sta toženca vrnila s pojasnilom, da naj bi bil prazen. Iz uradnega zaznamka in iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče pred pošiljanjem in po vrnitvi CD predvajalo in obakrat ugotovilo, da je na njem posnetek oddaje. Ni verjeti tožencema, da temu ni bilo tako. Sicer pa je sodišče prve stopnje CD s posnetkom oddaje predvajalo tudi na glavni obravnavi, vsakemu tožencu pa še posebej ob njegovem zaslišanju. Tako sta toženca nedvomno imela možnost seznanitve z dokazom in tudi možnost izjaviti se o njem (glej tudi 15. točko obrazložitve).

13. Iz posnetka oddaje ..., ki je bila na televizijskem programu X predvajana februarja 2013, izhaja, da je prvi toženec v pogovoru z novinarko o tožniku dejal, da je „svinjarijo začel vozit“, drugi toženec pa, da je „največji lump, kar jih obstoja v Evropi“, „da se z barabo ne pogovarja dolgo let“, prav tako ne z „največjim lažnivcem, kar jih je“, novinarki pa je tudi dejal „poglejte, kako meje prenašajo“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca s temi besedami tožnika razžalila, da je bil namig o prenašanju meje žaljiv, da sta navajala neresnično dejstvo in da kaj drugega nista izkazala, niti nista izkazala, da nista imela zaničevalnega namena. Z objektivnimi žaljivimi izjavami sta tako protipravno posegla v tožnikovo čast in dobro ime, zaradi izrečenih žalitev pa je toženec tudi trpel duševne bolečine (glej 23. točko obrazložitve). Iz tega naslova je tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.500,00 EUR, ki predstavlja 2, 3 povprečne plače v državi in izpostavilo, da je dosojeni znesek primerljiv z odškodninami v podobnih primerih. Tudi pritožbeno sodišče tako dosojeno odškodnino sprejema kot primerno odškodnino (179. člen OZ), ki je tudi v skladu s sodno prakso (pritožba kaj drugega ne izkaže), za svojo odločitev pa je sodišče tudi navedlo dovolj razlogov. Ker so bile besede obeh tožencev izrečene v isti oddaji, tožnikove duševne bolečine pa so bile enotne (in jih ni mogoče cepiti na duševne bolečine v zvezi z besedami, ki jih je izrekel prvi toženec oziroma z besedami, ki jih je izrekel drugi toženec), sodišče prve stopnje pravilno razloge v zvezi z odmero odškodnine ni podajalo posebej glede besed, ki jih je izrekel prvi toženec in posebej glede besed, ki jih je izrekel drugi toženec, temveč je (prvi) škodni dogodek obravnavalo kot celoto. V zvezi s tem sodišču zato ni mogoče očitati neobrazloženosti sodbe, kot to meni pritožba.

14. Ker je sodišče k plačilu dosojenega zneska toženca zavezalo solidarno, jima je pravilno naložilo tudi solidarno povračilo stroškov (enotno je vodilo postopek zoper oba in izvajalo iste dokaze) ter o stroških postopka odločilo glede na njihov skupni uspeh.

15. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu ter v izreku o stroških, potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Toženca na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, tožnik pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

(1) Z zaslišanjem novinarke sta toženca želela dokazati okoliščine in način nastanka oddaje, izhodišča, s katerimi se je pojavila na vratih tožencev, ali so podani razlogi za medijsko obravnavo primera, ali pa je tožnik zlorabil medije.