Jedro

Tožnik je z očitanim dejanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja iz 209. člena KZ-1. Ta v prvem odstavku določa, da se tisti, ki si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drugi del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, kaznuje z zaporom do treh let. Tožnik s splošnimi pritožbenimi trditvami, da bi tožena stranka morala za zakonitost izredne odpovedi dokazati vse znake tega kaznivega dejanja, ne more omajati pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o izpolnitvi znakov tega kaznivega dejanja pri dejanju protipravnega točenja goriva (nafte) tožene stranke v plastične posode sporne dni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, saj si je tožnik protipravno prilastil gorivo, to pa mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo oziroma prepuščeno kot uradni osebi v službi, oziroma je zaupano gorivo neupravičeno uporabil (peti odstavek 209. člena KZ-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 16. 12. 2017, temveč še vedno obstoji in traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 16. 12. 2017 dalje do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo, ga za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače in dodatke ter odvesti prispevke in davke ter izplačati neto znesek in ostala nadomestila, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečno zapadlih zneskov do plačila, in sicer tako, da tožniku od 16. 12. 2017 obračuna mesečno bruto nadomestilo plače v višini 2.308,99 EUR z vsemi dodatki ter mu izplača neto znesek, z ustreznimi uskladitvami in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podredno pa zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vendar drugemu senatu. Glavni pritožbeni očitek je, da v predmetni sodbi manjka dokazna ocena, torej natančni razlogi, na podlagi katerih bi bila jasno razložena odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do dokazov, predvsem do s strani tožnika predloženih faktur, razen v smeri, da naj bi jih tožnik predložil prepozno. Sodišču prve stopnje očita nedoslednost pri razlaganju svoje odločitve, kršitev določila domnevne nedolžnosti, ker sodišče naj ne bi ugotavljalo znakov kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu KZ-1 in ker sodišče ni povzelo subjektivnih in objektivnih pogojev tega kaznivega dejanja. Navaja, da neposredni vtis sodišča ne šteje, razen če je ta neposredni vtis toliko opisan v razlogih sodbe, da jih lahko tudi nekdo drug, ki ni bil prisoten na sojenju, zazna oziroma ugotovi skozi zapisano v sodbi, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Zatrjuje, da je sodišče navajalo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, čeprav toženka v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, da tožniku podaja odpoved na podlagi te alineje. Meni, da je stališče Vrhovnega sodišča RS jasno in da sodišče ne sme samo soditi nekaj, kar se tožniku ne očita, in že delodajalec sam v sodnem postopku ne sme in ne more razširjati razlogov odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, prav tako je ustrezno obrazložilo svojo dokazno oceno in dejstvo, zakaj je sledilo izpovedim prič A.A., B.B., C.C. in D.D., ki so kot kriminalist in policisti neposredno zaznali nezakonito ravnanje tožnika. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi E.E. in čemu je njegova izpovedba neprepričljiva, upoštevalo pa je tudi okoliščino, da je bila ta priča v skupini oseb, osumljenih prisvajanja goriva. Zatrjevanje tožnika, da je bilo dne 3. 10. 2017 in 12. 10. 2017 v plastični posodi vino, je utemeljeno štelo kot njegov način obrambe. Prav tako je pojasnilo čemu ni sledilo izpovedi priče F.F.. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do faktur in njihove dokazne vrednosti, saj je v 22. točki obrazložitve obširno pojasnilo, čemu navedbe tožnika niso skladne z njegovo izpovedjo in sicer, da je nekaj dni po 17. 10. 2017 šel na bencinski servis G., kjer mu je F.F. izdal račun. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da so navedbe tožnika način obrambe, navedeno pa je podkrepilo tudi z izpovedjo policista D.D., ki je izpovedal, da tožnik dne 17. 10. 2017 ni pojasnjeval od kod mu to gorivo, iz preprostega razloga, ker se je vedelo od kod je. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

7. Pritožba izpodbija predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v povezavi z določbo prvega odstavka 209. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1) zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja s tem: - da si je dne 17. 10. 2017 med 19.45 in 20.25 uro, na naslovu H., protipravno prilastil 100 l nafte, natočene v štiri plastične posode in odložitvijo le teh v osebni avtomobil I., reg. št. ..., katerega je uporabljal za vožnjo in je bil pri tem zaloten s strani Policije; - da si je dne 3. 10. 2017 med 20.23 in 20.26 uro, na naslovu H., protipravno prilastil 30 l nafte, natočeno v plastično posodo, ki je bila s strani E.E. odložena v osebni avtomobil I., reg. št. ..., katerega je uporabljal za vožnjo tožnik, pri tem pa je bil zaloten s strani Policije; - da si je dne 12. 10. 2017 med 17. 07 in 17.10 uro, na naslovu H., protipravno prilastil 30 l nafte, natočeno v plastično posodo in odložitvijo le-te v osebni avtomobil znamke I., reg. št. ..., katerega je uporabljal za vožnjo tožnik, pri tem ga je zalotila Policija.

9. V pritožbi tožnik predvsem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedi A.A., B.B., C.C. in D.D., ki so kot kriminalist in policisti neposredno zaznali nezakonito ravnanje tožnika in so neposredno sodelovali pri izvajanju policijskih nalog zasede z namenom odkritja storilcev tatvine nafte. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika in E.E., da mu je E.E. dne 3. 10. 2017 predal poln kanister vina, kakor tudi ne, da mu je že dne 11. 10. 2017 v črni nakupovalni vrečki pustil kanister vina, pri čemer je upoštevalo, da je E.E. sodil tudi v skupino oseb, osumljenih prisvajanja goriva in je bila tudi njemu izredno odpovedana pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi tožnik račune z dne 15. in 16. 10. 2018 v spis podal prepozno. Sodišče prve stopnje se je namreč obširno v 22. točki obrazložitve izjasnilo o navedenih računih izdanih na bencinskem servisu G. in čemu ni sledilo izpovedi priče F.F. in izpostavilo tudi izpoved policista D.D., da tožnik dne 17. 10. 2017 ni pojasnjeval od kod gorivo. Sodišče prve stopnje je tako ustrezno obrazložilo zakaj ni sledilo izpovedi prič E.E. in D.D. in zakaj je štelo, da nista verodostojni. Tudi ta del sodbe je zadosti obrazložen, saj je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, zakaj pričam ni verjelo (osebni vtis ob zaslišanju, nesposobnost pojasniti določene trditve ter neskladnost s tožnikovo izpovedjo). Neutemeljeno je tako zavzemanje tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo izrecno navesti, kakšen osebni vtis je dobilo v zvezi z njihovimi izpovedmi, zato zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in logična, tako da jo je bilo mogoče preizkusiti, pritožbena navajanja pa pritožbenemu sodišču niso vzbudila dvoma vanjo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi, da je tožnik z očitanim dejanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja iz 209. člena KZ-1. Ta v prvem odstavku določa, da se tisti, ki si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drugi del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, kaznuje z zaporom do treh let. Tožnik s splošnimi pritožbenimi trditvami, da bi tožena stranka morala za zakonitost izredne odpovedi dokazati vse znake tega kaznivega dejanja, ne more omajati pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o izpolnitvi znakov tega kaznivega dejanja pri dejanju protipravnega točenja goriva (nafte) tožene stranke v plastične posode dne 3. 10. 2017, 12. 10. 2017 in 17. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, saj je pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, saj si je tožnik protipravno prilastil gorivo, to pa mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo oziroma prepuščeno kot uradni osebi v službi, oziroma je zaupano gorivo neupravičeno uporabil (peti odstavek 209. člena KZ-1). Z ugotovitvijo, da obravnavano ravnanje tožnika predstavlja tudi hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, in je zato podan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni odločalo izven tožbenega zahtevka, temveč je zgolj ugotovilo, da je podan tudi razlog po 2. alineji navedenega člena, saj iz obrazložitve izredne odpovedi (A2 - zadnji odstavek na strani 2) izhaja, da je toženka tožniku očitala tudi hujšo naklepno kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obravnavano ravnanje tožnika predstavlja tudi hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma in je podan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je tudi ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, kar je izrecno potrdil direktor tožene stranke J.J., s tem pa je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 11. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid.