Jedro

Toženčev ugovor nadpolovičnega deleža predstavlja ustrezno obrambno sredstvo, do katerega se je bilo dolžno sodišče prve stopnje v skladu z 22. členom Ustave opredeliti. Tožničino vztrajanje na stališču o nujnosti vložitve nasprotne tožbe je pretirano formalistično, saj bi bila na ta način v okoliščinah konkretnega primera tožencu kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da ji je toženec dolžan povrniti 1.511,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožnice, toženca pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi: stanovanjska hiša na naslovu ..., s pomožnim objektom in zunanjo ureditvijo na parc. št. ..., k. o. ... (ID znak: ...), in parc. št. ..., k. o. ... (ID znak: ...) ter osebno vozilo znamke ..., letnik 1997, reg. št. ...; osebno vozilo ..., letnik 2001. Ugotovilo je, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 30/100, delež toženca pa 70/100 (I. točka izreka). V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da v skupno premoženje spada terjatev iz naslova skupnih vlaganj v navedeni nepremičnini v višini 45.000,00 EUR in da je delež pravdnih strank na tem skupnem premoženju za vsako stranko ½ (III. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v višini 1.164,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v višini 1.391,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnica se pravočasno pritožuje zoper II. IV. in V. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da toženec večjega deleža na skupnem premoženju ni uveljavljal z nasprotno tožbo in tudi ni podal določnega ugovora v tej zvezi. Sklicuje se na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z 21. in 22. 12. 1992 ter na odločbe Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 376/2011, II Ips 241/1999, II Ips 236/2008 in II Ips 443/2008. Odločitev o toženčevem večjem deležu na skupnem premoženju pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka. Sklicuje se tudi na odločbi Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 236/2008 in II Ips 939/2008 v podporo argumentu, da pri presoji višine tožničinega deleža na skupnem premoženju sodišče ne bi smelo upoštevati le toženčevega posebnega premoženja. Tožnica ima na obeh osebnih vozilih manjši delež od ene polovice, čeprav ji je toženec delež do ½ priznaval. Kljub ugotovitvi da je tožnica pretežno skrbela za gospodinjska dela, pripomogla h gradnji s kuhanjem hrane za delavce, drugi prispevki strank pa so bili primerljivi, se njeni prispevki niso odrazili v ustrezni višini njenega deleža na skupnem premoženju. Ni osnove za priznanje večjega deleža tožencu na podlagi zaokroževanja deleža s 31 % na 30 %. V zvezi s stroški postopka navaja, da sodišče ni upoštevalo priglašenih stroškov v odgovoru na pritožbo, toženec pa bi ji moral na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti vse pravdne stroške. Uspela je praktično s celotnim zahtevkom uspela, toženec pa z zahtevkom po nasprotni tožbi ni uspel. V ponovljenem postopku niso nastali nobeni posebni stroški, zato sodišče ne bi smelo odločiti o stroških postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe.

3. Toženec sodbo pravočasno izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da ni uspel dokazati, da je do avgusta 1989 financiral gradnjo sporne hiše s svojim posebnim premoženjem do tretje gradbene faze in o vložku 35.000 DEM. Sodišče ni omenilo Zapisnika o prevzemu naročila za izdelavo lokacijske dokumentacije z dne 4. 5. 1988, ki potrjuje dejstvo, da je toženec začel hišo zidati v letu 1988. S tožnico je začel živeti februarja 1989. Tožnica ni govorila resnice, saj je v tožbi zatrjevala, da je imel toženec pred pričetkom njune skupnosti le zemljišče, na naroku 4. 9. 2012 pa je priznala, da je bila nepremičnina zgrajena do prve plošče ter da so bili postavljeni zidovi. Tožnica tudi ni ponudila nobenih dokazov, da je bila toženčeva družina revna. Sodišče ji ne bi smelo verjeti v celoti. Trdila je, da toženec ni honorarno delal in je še na naroku 4. 9. 2012 vztrajala, da je v celoti sama skrbela za otroke in gospodinjstvo, da toženec ni bil redno zaposlen ter da je imela večje dohodke od njegovih. Ne strinja se z dokazno oceno prič A., B., in C. Sodišče je A. in B. brez stvarnega razloga verjelo le deloma, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev 22. člena Ustave. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče štelo, da je B. spreminjala izpovedbo. C. je izpovedal, da se je streha delala leta 1994. Obe stranki pa sta izpovedali, da sta se v letu 1994 že vselili v hišo. Iz njegove izpovedbe tudi izhaja, da naj bi tožnica delavcem pripravljala malice od leta 1990, medtem ko je tožnica izpovedala, da je malice pripravljala od leta 1994 dalje. Sodišče bi moralo verjeti A. in B., ki sta izpovedala, da je bil toženec z gradnjo hiše pred njima. Tudi glede na izpovedbo D. bi moralo sodišče zaključiti, da so resnične toženčeve trditve glede pridobivanja premoženja pred skupnostjo s tožnico. Pri ugotavljanju okoliščine, kdaj je bila streha zgrajena, je sodišče zagrešilo kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila hiša zgrajena leta 1990 in sodišče ne bi smelo verjeti C. Tudi E. je izpovedala, da so se v letu 1991 delali ometi. Izdelava ometov izključuje postavitev strehe v letu 1994. Sodba je v nasprotju z izvedenskim mnenjem in izpovedbami A., B., E. ter pravdnih strank. Sodišče ni ustrezno opravilo materialno-procesnega vodstva, izvedeni dokaz z izvedencem pa predstavlja nedovoljen informativni dokaz. Toženec je glede spremenjene tožbe in povišanja tožbenega zahtevka v vlogi tožnice z dne 20. 1. 2015 uveljavljal prekluzijo, sodišče pa se v sodbi do tega ugovora ni opredelilo. Podana je kršitev 309. a člena ZPP, saj je bila izvedenka postavljena v okviru poravnalnega naroka, kar je toženec grajal že v prvi pritožbi. Tožnica bi že ob vložitvi tožbe morala podati navedbe o vrednosti zemljišča, zato je povišan tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnica ni utemeljila, zakaj v spremenjeni tožbi in ob istem dejanskem stanju kot ob vložitvi tožbe, znaša njen delež na skupnem premoženju 50 %. Sodišče je tožnico favoriziralo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev 22. člena Ustave. Sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe na podlagi izvedenskega mnenja. Tožničine navedbe o spremembi identitete stvari so prepozne, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženec je gradil hišo na zemlji svojega očeta v ... in jo prodal bratu, zato ni razumljivo, zakaj bi moral predložiti sklep o dedovanju. Obrazložitev, da datuma pridobitve lokacijskega dovoljenja št. 351-660/39 izhaja, da sta pravdni stranki začeli z izgradnjo stanovanjske hiše po začetku njune zakonske skupnost, je v nasprotju z izpovedbami strank in prič. Toženec se sklicuje na odločbe II Ips 603/2007, II Ips 382/2009, I Cp 417/2009, II Ips 403/95, I Cp 1003/2000 in II Ips 721/2006 ter navaja, da v konkretnem primeru skupna vlaganja ne predstavljajo spremembe identitete stvari, saj je bila nepremičnina v začetku skupnosti s tožnico zgrajena skoraj do strehe. Sodišče ni pojasnilo odstopa od ustaljene sodne prakse. V skladu z izvedenskim mnenjem je vrednost toženčevega posebnega premoženja na nepremičnini znašala 38 % njene celotne vrednosti, zaradi česar pogoj nastanka nove stvari ni izpolnjen. Toženec ni gradil v soglasju s tožnico in ni imel v zavesti, da bosta oba pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Za ugotavljanje tega dejstva je predlagal svoje dodatno zaslišanje. Ker sodišče tega dokaza v ponovljenem postopku ni izvedlo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pravdni stranki sta skupaj vlagali od tretje gradbene faze dalje. Toženec je na nepremičnini po razpadu skupnosti v dobri veri zgradil pomožni objekt, čigar vrednost bi sodišče moralo upoštevati pri presoji višine njegovega deleža. Odločitve o stroških se na da preizkusiti v delu, kjer je sodišče tožnici priznalo stroške izdelave izvedenskega mnenja, njegovih dopolnitev in ustnega podajanja v znesku 797,24 EUR. Predlaga razveljavitev sodbe.

4. Pravdni stranki sta pravočasno odgovorili na pritožbo nasprotno stranke in drug za drugega predlagata zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni uspel dokazati trditev o izgradnji hiše do tretje gradbene faze s svojim posebnim premoženjem. Ugotovilo je, da je s skupnim delom pravdnih strank iz golih zidov in prve plošče nastala stanovanjska hiša. O pritožbi tožnice

7. Toženec, ki je pri sporni nepremičnini vpisan kot njen zemljiškoknjižni lastnik, je v postopku uveljavljal materialnopravni ugovor nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju. Že v odgovoru na tožbo (list. št. 14) je z ulomkom izrazil, da tožnici priznava delež v višini 1/6 na navedeni nepremičnini in na ta način jasno postavil meje obravnavanja v pravdi(1). Posledično ni utemeljena tožničina pritožbena navedba, da toženec ni podal določnega ugovora nadpolovičnega deleža. 8. Tožnica je v skladu z zakonsko domnevo uveljavljala polovični delež na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), zato je sodišče z delno ugoditvijo njenemu zahtevku odločalo v okviru zahtevka(2). Toženčev ugovor nadpolovičnega deleža predstavlja ustrezno obrambno sredstvo(3), do katerega se je bilo dolžno sodišče prve stopnje v skladu z 22. členom Ustave opredeliti(4). Tožničino vztrajanje na stališču o nujnosti vložitve nasprotne tožbe je pretirano formalistično(5), saj bi bila na ta način v okoliščinah konkretnega primera tožencu kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da višina tožničinega deleža temelji le na upoštevanju toženčevega posebnega premoženja. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da tožničin delež na skupnem premoženju znaša 30 %, pri čemer je ustrezno upoštevalo tudi vse pravno relevantnih okoliščine konkretnega primera. Poleg dejstva, da sta obe pravdni stranki enakovredno prispevali v skupno premoženje in da je vrednost skupnih avtomobilov glede na celotno skupno premoženje nižje vrednosti, je bilo v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi toženčev vložek posebnega premoženja. Tožnica ne izpodbija ugotovljene velikosti toženčevega vložka posebnega premoženja v višini 38 % celotne vrednosti nepremičnine. Ker je toženčeva nepremičnina z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, ima toženec pravico do večjega deleža na skupnem premoženju(6). Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je skupno premoženje zakoncev nedeljiv materialnopravni pojem in je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema(7), ki jo je sodišče na 9., 10. in 11. strani ustrezno opravilo. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju tudi ne gre za računsko operacijo(8), zato pritožbeno izpodbijanje zaokrožitve deleža na skupnem premoženju (za 1%) ne more biti utemeljeno.

10. Pritožba tudi zmotno meni, da je tožnica uspela s celotnim zahtevkom, zaradi česar bi moralo sodišče o stroških pravdnega postopka odločiti na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica namreč ni uspela z 20 % tožbenega zahtevka(9), kar glede na vrednost spornega predmeta ne predstavlja sorazmerno majhnega dela zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pač pa tožnica utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje kot potrebne pravdne stroške priznati tudi pritožbene postopke, ki so v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP predstavljali nadaljnje pravdne stroške. Tožničini stroški odgovora na pritožbo z dne 23. 6. 2014 znašajo glede na njen 80 % uspeh v skladu s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi 346,24 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in v skladu s šesto alinejo 358. člena ZPP IV. točko izreka spremenilo tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.511,18 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker pritožba v preostalem delu ni bila utemeljena in tudi uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso bili podani (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče v ostalem delu zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi toženca

11. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se strinja z dokazno oceno toženčeve izpovedbe in ugotovitvijo, da toženec ni dokazal navedb o vložku 35.000,00 DEM posebnega premoženja v gradnjo hiše do tretje gradbene faze.

12. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje tožničine verodostojnosti, ker naj bi iz njenih tožbenih trditev izhajalo, da je imel toženec pred pričetkom skupnosti pravdnih strank le zemljišče. Tožnica se je namreč že v prvi pripravljalni vlogi odzvala na toženčeve navedbe iz odgovora na tožbo, da je sporno hišo do tretje gradbene faze zgradil iz posebnega premoženja. Že takrat je navedla, da je bila pred nastankom skupnosti narejena temeljna plošča in pozidano pritličje (list. št. 15 b). Na naroku za glavno obravnavo 4. 9. 2012 je bilo med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno, da je bila pred nastankom skupnosti postavljena temeljna plošča, zidovi in prva plošča (list. št. 105). Pritožnik tudi zmotno navaja, da naj bi tožnica navajala, da toženec ni honorarno delal. V pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2012 je namreč navedla, da toženec ni opravljal honorarnega dela poleg rednega ter na ta način zaslužil dveh dohodkov in da je honorarno delo opravljal le občasno (list. št. 93). Tožnica je ravno tako tudi izpovedala, da ni nikoli videla, da bi toženec prejemal dva dohodka (list. št. 116) in da je redno delal od leta 1997 (list. št. 112). Posledično je zmotna pritožbena navedba, da je tožnica izpovedala, da toženec ni bil redno zaposlen. Pritožba tudi nekorektno povzema tožničino izpovedbo, da naj bi izpovedala, da je za otroke in za gospodinjstvo skrbela sama. Tožnica je namreč ravno tako izpovedala, da je tudi toženec včasih skrbel za otroke in da sta s tožencem nakupe opravila skupaj (list. št. 112). Toženec pa sicer ne izpodbija zaključka sodišča, da je tožnica v pretežnem delu skrbela za gospodinjska hišna dela in da se je sam bolj angažiral pri izgradnji sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je na 9. in 10. strani obrazložitve ustrezno obrazložilo zaključek, da sta obe pravdni stranki skrbeli za otroka in da sta enakovredno prispevali k nastajanju skupnega premoženja z delom v okviru svoje zaposlitve. Na ta način je tožničina izpovedba o višjih dohodkih v skladu z 8. členom ZPP ustrezno vpeta v celovito dokazno oceno, zato ni utemeljeno izpodbijanje njene celotne verodostojnosti zgolj zaradi izpovedbe o višjih dohodkih od toženca.

13. Pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene izpovedb prič A. in B. ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je na sedmi strani obrazložitve metodološko ustrezno obrazložilo, zakaj pričama ne verjame v delu izpovedbe, ki se je nanašala na toženčev vložek posebnega premoženja v gradnjo hiše. Pojasnilo je tudi, kako je B. spreminjala svojo izpovedbo. Sodišče prve stopnje je pričama tako utemeljeno verjelo le v delu izpovedbe, ki se je nanašala na skupno življenje pravdnih strank. Dokazna ocena sodiščna na 9. in 10 strani obrazložitve je podprta z izpovedbami pravdnih strank in prič F., C. in D. ter listinsko dokumentacijo (prilogi C 1 in C 2), zato pritožbena očitka o arbitrarnosti dokazne ocene in bistveni kršitvi določb pravdnega postopka nista utemeljena.

14. Pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene priče D. ni utemeljeno. Iz zapisnika o njenem zaslišanju izhaja, da se priča ni spomnila poteka del in tudi ni vedela, kdaj sta se stranki vselili v hišo. Tudi ni vedela, koliko je bilo narejenega do pričetka življenjske skupnosti pravdnih strank (list. št. 143). Pritožbeno sklicevanje lena tisti del njene izpovedbe, da naj bi se ometi v hiši delali leta 1991 in da naj bi bila takrat že streha, ne more potrditi pritožbene teze glede tožnikovega vložka posebnega premoženja. Ravno tako ni utemeljeno pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene priče C. Slednji je namreč izpovedal, da je bila streha na hiši zgrajena leta 1993 ali 1994 in da sta se strani vselili leta 1994 ali 1995 (list. št. 148), kar ne nasprotuje izpovedbam pravdnih strank, da sta se v hišo vselili leta 1994 (list. št. 118 in 127). Pritožbeno izpostavljanje posameznega stavka priče, da naj bi toženka delala malice v času, ko je pomagal pri delih na hiši med letom 1990 in 1994, pa ne more omajati celovite dokazne ocene sodišča. Iz izpovedb pravdnih strank izhaja, da je tožnica v obdobju od leta 1994 pripravljala malice (list. št. 118, 127). C. pa je med drugim izpovedal, da je tudi po izgradnji strehe (po vselitvi strank v hišo, leta 1993 ali 1994) opravil nekaj del pri izdelovanju fasade in izolaciji (list. št. 151). Tak zaključek pa izključuje pritožbeno tezo, da naj bi toženec že v času pred začetkom skupnosti imel zgrajeno hišo do tretje gradbene faze.

15. Pritožba neutemeljeno graja ugotovitev sodišča, da toženec ni predložil sklepa o dedovanju. Toženec je v odgovoru na tožbo glede posebnega premoženja najprej trdil, da je prodal podedovano hišo v ... bratu B. ter iz tega naslova prejel 35.000,00 DEM. Na naroku za glavno obravnavo je izpovedal, da je v ... zgradil hišo na očetovem zemljišču in jo prodal bratu in da je parcela bila pisana na očeta. Za podkrepitev ene izmed verzij dogodka bi toženec torej lahko predložil sklep o dedovanju. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da toženec tudi sicer ni predložil nobenega pisnega dokazila o prodaji omenjene nepremičnine ali o prejemu morebitne kupnine iz tega naslova. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje v okviru načela proste presoje dokazov utemeljeno izpostavilo okoliščino, da toženčev brat B. B. ni pristopil na narok, toženec pa kljub pozivu sodišča v skladu z drugim odstavkom 236. a člena ZPP ni predložil njegove pisne izjave.

16. Toženec ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, saj ni uspel dokazati vložka svojega posebnega premoženja v gradnjo hiše v višini 35.000,00 DEM niti dejstva, da je bila hiša do tretje gradbene faze zgrajena pred nastankom skupnosti med pravdnima strankama. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so tako jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

17. Pritožba uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi iz izpovedb priče A., B. in E. izhajalo, da je bila streha zgrajena pred letom 1994. Na ta način pritožba dejansko kritizira oceno vrednosti posameznih dokazov, kar izključuje možnost protispisnosti(10). Kršitev iz 15. točke se nanaša le na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo, česar pritožba konkretno ne navaja, zaradi česar navedeni očitek ni utemeljen. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz mnenja izvedenke izhaja, da naj bi bila hiša dograjena v letu 1990. Očitana protispisnost ne more biti podana, saj izvedenka ni bila postavljena zaradi ugotavljanje tega dejstva.

18. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izvedensko mnenje predstavlja nedovoljen informativni dokaz. Izvedenka je bila namreč angažirana zaradi ugotavljanja vrednosti sporne nepremičnine. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba o neustreznem materialnoprocesnem vodstvu (285. člen ZPP). Pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora prekluzije glede tožničine spremembe tožbe in povišanja zahtevka v tožničini vlogi z dne 20. 1. 2015, saj tožnica s povišanjem in spremembo tožbe ni navajala niti novih dejstev niti ni predložila novih dokazov. Zmotno tudi meni, da je zaradi tožničinega povišanja tožbenega zahtevka ta postal nesklepčen. Sprememba tožbe je bila namreč pravilno dopuščena na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče favoriziralo tožnico in kršilo 22. člen Ustave.

19. Pritožbena navedba, da uporaba izvedenskega mnenja G. G. predstavlja kršitev 309. a člena ZPP, ni utemeljena. Izvedensko mnenje namreč ne predstavlja konkretne poravnalne ponudbe strank za poravnavo. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki na poravnalnem naroku 25. 10. 2011 soglašali, da se postavi izvedenec za oceno vrednosti spornih nepremičnin (list. št. 23). Toženec se je v nasprotni tožbi 7. 5. 2012 skliceval na izvedensko mnenje in kot dokaz predlagal njegovo dopolnitev. Sodišče je izvedensko mnenje prebralo na naroku 4. 9. 2012, toženec pa tudi takrat ni grajal bistvene kršitve določba pravdnega postopka (list. št. 106).

20. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so tožničine navedbe o spremembi identitete stvari prepozne. Tožnica je namreč že v prvi pripravljalni vlogi navajala, da sta pravdni stranki iz skupnega premoženja sezidali prvo nadstropje, mansardo, streho, greznico, dimnik in hišo finalizirali v vseh etažah (list. št. 15 c). Takšne trditve vsebujejo vsa potrebna pravno relevantna dejstva za presojo materialnopravnega pojma spremembe identitete stvari, ki ga je bilo sodišče dolžno uporabiti po uradni dolžnosti.

21. Pritožbeno grajanje obrazložitve v delu, da iz lokacijskega dovoljenja št. ...(priloga B 6) izhaja, da je toženec šele 12. 5. 1989 pridobil lokacijsko dovoljenje za izgradnjo stanovanjske hiše in da to po oceni sodišča pomeni, da sta pravdni stranki pričeli z izgradnjo hiše po pričetku njune zunajzakonske skupnosti, ne izključuje zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec že pred začetkom zunajzakonske skupnosti s tožnico pričel z gradnjo hiše. Takšnega zaključka ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na Zapisnik o prevzemu naročila za izdelavo lokacijske dokumentacije z dne 4. 5. 1988. 22. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da so skupna vlaganja pravdnih strank v nepremičnino bistveno povečala njeno vrednost in posledično tudi spremenila njeno identiteto. Zaključek o spremembi identitete stvari ima podlago v izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da delež skupnega premoženja na sporni nepremičnini znaša 62 %. Ker je sodišče prve stopnje pravilno opravilo materialnopravno presojo pojma spremembe identitete stvari, se toženec neutemeljeno sklicuje na odločbe II Ips 382/2009, II Ips 603/2007, II Ips 721/2006, II Ips 403/1995, I Cp 1003/2000, I Cp 417/2009, ravno tako pa ne izkaže odstopa od ustaljene sodne prakse.

23. Pritožba neutemeljeno graja zavrnitev toženčevega dokaznega predloga za njegovo ponovno zaslišanje v zvezi z vprašanjem njegovega soglasja oziroma zavesti, da bosta s tožnico skupaj pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, saj je tožničin način pridobitve lastninske pravice originaren in neodvisen od volje pravdnih strank (pravno neodločilen dokaz).

24. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče pri ugotovitvi višine toženčevega deleža na skupnem premoženju upoštevati vrednost pomožnega objekta na nepremičnini, ki ga je toženec zgradil po razpadu ekonomske skupnosti pravdnih strank. Vlaganje posameznega zakonca brez soglasja drugega zakonca v skupno nepremično po razpadu zakonske zveze na višino deležev ne more vplivati(11). V tej zvezi se toženec neutemeljeno sklicuje na dobrovernost, ki zaradi tožničine originarne pridobitve lastninske pravice v konkretnem primeru ne more predstavljati pravno relevantnega vprašanja.

25. Toženec neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških, in sicer da sodišče tožnici ne bi smelo priznati stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja v višini 797,24 EUR, saj je imela tožnica odobreno brezplačno pravno pomoč in je namesto nje stroške zalagala Republika Slovenija. Odločitev o stroških postopka je v skladu z 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da toženec ni niti na naroku za glavno obravnavo 30. 8. 2013 (list. št. 228) niti na naroku 10. 2. 2015 (list. št. 317) priglasil stroškov v zvezi z izvedencem ni nasprotoval. 26. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka

27. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa je s pritožbo uspela le manjšega dela stroškovne odločitve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 18. 9. 2014, opr. št. II Ips 55/2012, odstavek 16. Op. št. (2): Hudej, J., Ščernjavič, I.: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 128 (2011), str. 29. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča z dne 21. 2. 2013, opr. št. Up-771/11, odstavek 12; sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 6. 2010, opr. št. II Ips 603/2007; sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 2. 2006, opr. št. I Cp 1186/2005. Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča z dne 4. 12. 2014, opr. št. Up-822/13, 16. točka; sklep Vrhovnega sodišča z dne 19. 2. 2015, opr. št. II Ips 61/2012, 9. točka.

Op. št. (5): Res je Vrhovno sodišče RS v nekaterih primerih v novejši sodni praksi zavzelo stališče, da bi moral toženec vložiti nasprotno tožbo, toda (ustavno)sodna praksa glede tega vprašanja še zdaleč ni enotna. Nasprotno, večinska sodna praksa in pravna teorija zagovarjata stališče, da v primeru, kot je obravnavani, zadošča ugovor.

Op. št. (6): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 26.11.2009, opr. št. II Ips 939/2008. Op. št. (7): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 26. 8. 2009, opr. št. II Ips 895/2007, 9. točka.

Op. št. (8): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 12. 11. 2009, opr. št. II Ips 738/2009, 8. točka, in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 26. 8. 2009, opr. št. II Ips 895/2007. Op. št. (9): Pritožbeno sodišče je v prejšnjem razveljavitvenem sklepu opozorilo, da tožnica ne more uveljavljati različnih deležev na posameznih stvareh, ki sodijo v skupno premoženje (na hiši je zahtevala 30 %, na avtomobilih pa 50 %). Tožnica je imela na voljo, da tožbo spremeni tako, da na celotnem premoženju zahteva bodisi 30 % bodisi 50 % bodisi nek vmesni odstotek, pa je izbrala najvišji možni odstotek (50 %), s čimer ni mogla uspeti (in tudi ni uspela), saj je že v tožbi podala take trditve, ki so ji onemogočale pridobitev 50 % deleža na celotnem skupnem premoženju.

Op. št. (10): Zobec, J. Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, str. 313. Op. št. (11): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 22. 10. 2009 z opr. št. II Ips 80/2008.