Jedro

Ugotovitvene sodbe kot takšne ne morejo biti predmet prisilne izvršbe oziroma izvršitve, saj so pravno učinkovite že s samo pravnomočnostjo. Njene pravne posledice se bodo odrazile v upravnem postopku, kjer bodo denacionalizacijskim upravičencem zagotovile možnost, da bodo svoje pravice glede oblike denacionalizacije lahko uveljavili v denacionalizacijskem postopku in v skladu s pravili ZDen.

Z 88. členom ZDen je bilo tako s prepovedjo razpolaganja premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa.

Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna in velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah pod točko I, II, III in V izreka potrdi.

II. Pravdne stranke same trpijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s skupaj izdanima sklepom in sodbo z dne 3. 8. 2020 odločilo: - s sklepom sklenilo: - pod točko 1. izreka, da se sklepa P 127/2016 z dne 9. 8. 2017 in 11. 10. 2017 v izreku popravita tako, da se besedilo ″B. K.″ pravilno glasi: ″B. K.″; - pod točko 2. izreka, da se pravdni postopek ustavi glede tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 2004 – 09 – 08, sklenjene med tožencema O. in Ž. A. J. M. v delu 257/329-tin prometa z zemljiščem parcela 572/84 k.o. ...; glede zahtevka na neveljavnost vknjižbe lastninske pravice, dovoljene na podlagi nične prodajne pogodbe z dne 2004 – 08 – 08 na ime Ž. A. J. M. do 257/329-tin celote te nepremičnine; glede zahtevka za neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Žalcu D 460/2016 z dne 22. 3. 2017 pri nepremičnini parcela ID znak ... v korist B. K. do ½ celote, J. R. do ¼ celote, V. R. do ¼ celote do deleža 257/329-tin celote te nepremičnine in glede zahtevka na vzpostavitev zemljiškoknjižnega vpisa pri deležu 257/329-tin celote nepemičnine parc. št. 572/84 k.o. ... v korist Ž. A. J. M. in Občine ...

- s sodbo razsodilo: - pod točko I izreka, da je prodajna pogodba z dne 2004 – 09 – 08, sklenjena med Občino ... in Ž. A. J. M. delno nična in sicer v delu 72/329-tink prometa z zemljiščem parcela 572/84 k.o. ...; - pod točko II izreka, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 572/84 k.o...., dovoljena na podlagi delno nične prodajne pogodbe z dne 2004 – 09 – 08 na ime Ž. A. J. M. neveljavna do deleža 72/329-tin celote te nepremičnine; - pod točko III izreka, da je vknjižba lastninske pravice na podlagi Sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Žalcu D 460/2016 z dne 22. 3. 2017 pri nepremičnini parcela ID znak ... v korist B.K. do ½ celote, J. R. do ¼ celote, V. R. do ¼ celote, do deleža 72/329-tin celote te nepremičnine neveljavna; - pod točko IV izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je predlagala pri 72/329-tinah celote parcelne številke 572/84 k.o. ... vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa v korist Občine ...in v delu, v katerem je tožeča stranka predlagala, da se pri 72/329-tinah celote nepremičnine ID znak ... vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist Ž. A. J. M.; - pod točko V izreka odločilo o pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo, da v 15-ih dneh toženim strankam povrne 619,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačilne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbeno odločitev odločbe sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je s pritožbo izpodbijala sklep o stroških, to je odločitev pod točko V izreka sodbe. Tožnik je v pritožbi uveljavljal pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijani odločitvi spremeni.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili 154. in 155. člena ZPP ocenilo uspeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je napačno presojalo uspeh v pravdi glede na solastniški delež nepremičnine 72/329-tink celote parc. št. 572/84 k.o...., ko pa je tožnik uspel s celotnim skrčenim zahtevkom, razen glede vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist Občine ..., do katere pa je prišlo izključno zaradi sprememb tekom pravdnega postopka, ki jih je zakrivila tožena stranka, ko je nepremičnino parc. št. 572/84 k.o. ... prodala, nova kupka pa soglasja za vstop v pravdo ni podala. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Res je tožnik tožbeni zahtevek glede na ugovor tožene stranke in ugotovitve dokaznega postopka delno skrčil, vendar pa zato njegov uspeh ne more biti 20 %. Še posebno, ker večino stroškov postopka odpade na številne pripravljalne vloge, katerim pa sodišče zaradi neutemeljenega navajanja ovir za vračanje ni sledilo. Tudi tega dejstva sodišče pri ugotavljanju uspeha ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje številnih pripravljalnih vlog tožene stranke tudi ni presojalo z vidika njihove potrebnosti za pravdo.

4. Toženke so s pritožbami izrecno izpodbijale sodbeno odločitev pod točko I, II, III in V izreka. V pritožbah so uveljavljale vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagale, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi njihovim pritožbam ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške toženk, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženke so v pritožbah navajale, da so delnemu umiku tožbe tožnika na naroku 10. 2. 2020 nasprotovale in da je zato sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zmotno ugotovilo nasprotno. Zato je podana bistvena kršitev, saj pogoji za delno ustavitev postopka niso bili izpolnjeni in bi sodišče prve stopnje moralo odločati o tožbenem zahtevku tožnika v celoti. Ker tega ni storilo, je odločalo tudi izven meja postavljenega zahtevka. Predmetna nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine in kot takšna celota, saj ni razdeljena na posamezne deleže. Zato izpodbijana odločitev sodišča ni izvršljiva, saj je ni možno ne pravno in ne dejansko realizirati. Predmet stvarnih pravic je lahko individualno določena samostojna stvar, ne pa del stvari. Del zemljiške parcele, četudi je opredeljen z velikostjo v m2, brez ustreznega načrta parcelacije ne more biti predmet pravice. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje podatkov, ki bi omogočali njeno realizacijo, tako ni pravilna. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da določila ZZK-1 glede izbrisne tožbe in njenega neučinkovanja na dobroverne pridobitelje, za prvotoženko, ki je to nepremičnino pridobila z delitveno bilanco od prejšnje občine, ne pridejo v upoštev. Zato je tudi bistveno kršilo pravila postopka, ko je dovolilo spremembo tožbe, saj takšna sprememba ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, ker je jedro spora glede na ZDen ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Izpodbijana odločitev tako ne izboljšuje pravnega položaja tožnika v odnosu do obravnavane nepremičnine. Ker so prvotoženka, pa tudi preostale toženke, dobroverne pridobiteljice te nepremičnine, je sodišče prve stopnje glede na določila 244. člena ZZK-1 zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, nasprotno stališče pa odstopa od veljavne sodne prakse (VS RS II Dor 28/2012, II Ips 167/2014). Toženke se tudi niso strinjale z razširitvijo tožbe na univerzalne pravne naslednike po pokojnem drugotožencu, saj je v postopku vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini na podlagi sklepa o dedovanju brezpredmetno tožnikovo nasprotovanje sklepu o dedovanju. Zato pa pravno zmotno sodišče prve stopnje takšnemu nasprotovanju toženke ni sledilo. Glede na nesporno ugotovitev, da predmetna nepremičnina ni bila v celoti podržavljena pravnemu predniku tožnika, sodišče prve stopnje ne bi smelo v celoti ugoditi tožbenim zahtevkom, ampak z izvedencem urbanistom, ki so ga predlagale toženke (zavrnitev tega dokaznega predloga tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka) ugotoviti status tistega dela nepremičnine, ki bi lahko bil predmet denacionalizacije in obstoj ovir za vračanje v naravi po ZDen. Morebitna ničnost po začetku veljavnosti ZDen sklenjenih pravnih poslov namreč na pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca ne vpliva, saj ta v predmetni zadevi že na podlagi ovir po samem ZDen ni upravičen do vrnitve nepremičnine v naravi (odločba VS RS X Ips 80/2013, II Ips 741/2009). Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti okoliščine glede obstoja ovir za vračilo v naravi po ZDen, kar pa s sklicevanjem na zmotna materialnopravna stališča, ki so tudi v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 195/00 ter odločbami VS RS (II Ips 391/2001, II Ips 180/2013, II Ips 67/99, II Ips 78/2011, II Ips 144/2002, II DoR 28/2012), ter sklepom VS v Kopru I Cp 1118/2005 ni storilo. Sicer pa ni niti jasno, kakšen je namen pravde za ugotavljanje ničnosti pravnih poslov, če je za odločitev odločilen zgolj datum sklenitve le-teh. Pritožniki menijo, da 88. člen ZDen omogoča tožbo zgolj v primeru, če obstaja v ZDen dolžnost vrnitve predmeta pogodbe v naravi. Nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje je pravno zmotno. Zato pa bi glede na ugovore toženk sodišče prve stopnje moralo v obliki predhodnega vprašanja odločati o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi. Tudi sodna praksa (odločbe VS RS II Ips 391/2001, II Ips 447/2000) pravdnemu sodišču nalaga, da samo reši kakšno predhodno vprašanje. Sicer pa je sama jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 88. člena ZDen preozka in je potrebno upoštevati tudi namen ZDen, ki pa ni v povzročanju novih krivic. To narekuje tudi sodna praksa (VS RS II Ips 8/2014, II Ips 741/2009), od katere izpodbijana sodba neupravičeno odstopa. Glede na odločbe II DoR 377/2014 in II DoR 147/2013 pa je glede tega vprašanja sodna praksa neenotna. Z izpodbijano odločitvijo je zato sodišče nepravilno poseglo v lastninsko pravico toženk, saj odločanja ni usmerilo v varovanje njihove lastninske pravice kot ustavnopravno varovane pravice. Ker sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka tožnika, je v zvezi z odločitvijo o stroških zmotno ugotovilo uspeh pravdnih strank, tožniku, ki je tožbo vložil sam in ne po pooblaščenki, pa je neupravičeno priznalo kot pravdni strošek tudi nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT).

5. Tožnik je na pritožbene očitke toženk odgovoril, da so ti neutemeljeni, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in v skladu z enotno sodno prakso glede pristojnosti ugotavljanja ovir za vračanje premoženja v naravi. Tožnik je predlagal zavrnitev pritožb toženk in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbe niso utemeljene.

O neutemeljenosti pritožbe tožnika

7. Tožnikov nosilni tožbeni zahtevek v predmetnem postopku, iz katerega izhajajo tudi vsi nadaljnji uveljavljeni zahtevki, je bil zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, katere predmet je bila parcela 572/84 k.o. .... Tožbo v zvezi z njim je tožnik delno umaknil tako, da je zahteval ugotovitev delne ničnosti te pogodbe, to pa le v obsegu, ki se nanaša na 72/329-tin prometa s to parcelo. Na ta delni umik tožbe ni vplivala smrt prvotnega drugotoženca oziroma nadaljnja razpolaganja njegovih pravnih naslednic s predmetom te pogodbe. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno pri oceni uspeha pravdnih strank v postopku dalo dejstvu tožnikove takšne skrčitve (delnega umika) tožbe, ki predstavlja približno 22 % predmeta prvotnega zahtevka na ničnost pogodbe, glede na določila 158. člena ZPP, odločilen pomen. Upoštevajoč tožnikov tudi nadaljnji delni umik tožbe glede nadaljnjih zahtevkov, kar je tudi bila posledica sicer delnega umika ugotovitvenega dela tožbe, pa je sodišče prve stopnje, ne glede na zavrnitev nadaljnjih zahtevkov tožnika, ki so bili sicer povezani s tekom pravdnega postopka izvedenimi razpolaganji s predmetom pogodbe, tožnikov uspeh pravilno ocenilo na 20 %. Zato pa izpostavljene okoliščine tekom postopka izvedenega nadaljnjega razpolaganja s predmetom pogodbe, na pravilnost ugotovljenega uspeha pravdnih strank po sodišču prve stopnje, v smislu drugega odstavka 154. člena ZPP, niso mogle vplivati. Pritožbeni očitki tožnika o zmotnosti ugotovljenega uspeha pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje tako niso utemeljeni.

8. Kot je razvidno iz sodbene obrazložitve odmere potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke (prvi odstavek na strani 21 sodbe), sodišče prve stopnje (glede na uporabo določil ZOdvT) toženi stranki ni kot potrebnih pravdnih stroškov priznalo nobenih stroškov v zvezi s sestavo ali vložitvijo pripravljalnih vlog. Zato pa so neutemeljene sicer protispisne pritožbene trditve o zmotni odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke, ker bi naj sodišče tej neutemeljeno priznalo kot takšne stroške tudi stroške sestave pripravljalnih vlog in pritožbene trditve o njihovem pomenu za ugotovitev uspeha pravdnih strank.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločitvijo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in ob zaključku o neutemeljenosti tudi pritožb toženk (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, 353. člen ZPP).

O preutemeljenosti pritožb toženk Toženke so z dne 1. 10. 2020 vloženimi pritožbami odločbo sodišča prve stopnje z dne 3. 8. 2020 izrecno pritožbeno izpodbijale zgolj v sodbenem delu odločbe in sicer v sodbenih odločitvah pod točko I., II., III. in V. Izreka. Zato je sklepni del odločbe, to je sklepovna odločitev v točki 1 izreka o popravi predhodno izdanih sklepov in v točki 2 izreka - o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe, zoper katerega nobena od pravdnih strank ni vložila pritožbe, postal pravnomočen. Zato pritožbeni očitki toženk o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da delnemu umiku tožbe tožnika na naroku 10. 2. 2020 niso nasprotovale, ki se sicer nanašajo na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje (kot je to izrecno zapisalo v nadpisu točke 19 obrazložitve) izrecno obrazložilo svojo odločitev pod točko 2. izreka sklepa, ne predstavljajo relevantnih pritožbenih očitkov. Neutemeljeni pa se izkažejo tudi pritožbeni očitki o smiselni podanosti kršitve prvega odstavka 2. člena ZPP, ker bi naj sodišče, ker ni odločalo o tožbenih zahtevkih tožnika neupoštevajoč umaknjen del tožbe, odločalo izven meja tožnikovega tožbenega zahtevka.

10. Sodba v pritožbeno izpodbijanem delu je ugotovitvene narave, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je denacionalizacijski postopek pri Upravni enoti v ..., v katerem je predmet zahtevka denacionalizacijskega upravičenca za vrnitev v naravi tudi parcela 572/1 k.o. ..., katere del je tudi del parcele 572/84 k.o. ..., prekinjen do pravnomočne rešitve predmetnega pravdnega postopka. Ugotovitvene sodbe kot takšne ne morejo biti predmet prisilne izvršbe oziroma izvršitve, saj so pravno učinkovite že s samo pravnomočnostjo. Glede na konkretno situacijo se bodo njene pravne posledice odrazile v upravnem postopku, kjer bodo denacionalizacijskim upravičencem zagotovile možnost, da bodo svoje pravice glede oblike denacionalizacije lahko uveljavili v denacionalizacijskem postopku in v skladu s pravili ZDen. Slednje sicer utemeljuje tudi pravni interes denacionalizacijskih upravičencev za zahtevano ugotovitev delne ničnosti pogodbe.1 Sicer pa je izrek o ugotovitvi delne ničnosti prodajne pogodbe, katere edini predmet prodaje (prometa) je bila parc. št. 572/84 k.o. ... in sicer v delu 72/329-tin prometa s tem zemljiščem (parcelo), dovolj jasen v opredelitvi, na kakšen (idealni) del (obseg) parcele 572/84 k.o. ... kot predmeta pogodbe se učinki ničnosti nanašajo, da bo ta lahko dobil ustrezen odraz v nadaljevanem upravnem postopku. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o neizvršljivosti oziroma nemožnosti realizacije izrekov izpodbijanega dela sodbe ter da izpodbijana odločitev tožniku ne prinaša nobene pravne koristi, zaradi česar zaključek sodišča o smotrnosti dovoljene spremembe tožbe za dokončno ureditev razmerja in dovoljena sprememba tožbe naj ne bi bila pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 23 obrazložitve povzelo vsebino določila prvega in drugega odstavka 88. člena ZDen ter v zvezi z zahtevki na podlagi tega člena podalo pravno razlogovanje, kakršnega sicer zastopa enotna sodna praksa in izhaja iz številnih odločb VS RS. Glede na pritožbene očitke in trditve pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodna praksa od leta 2015 naprej enotna (in izhaja iz sodb VS RS II Ips 123/2015, s katero je bilo odločeno v zvezi z revizijskim vprašanjem v zadevi II DoR 337/2014 in II Ips 301/2014) v stališču, da prepoved iz 88. člena ZDen zajema vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na oblike vrnitve podržavljenega premoženja, zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev. ZDen je lastnikom zasebnega premoženja omogočil denacionalizacijo v različnih oblikah. Ena od oblik je vrnitev premoženja v naravi, torej z vzpostavitvijo lastninske pravice na njem. Izvedba denacionalizacije v tej obliki je mogoča le, če premoženje, ki je lahko predmet vrnitve, ne preide v premoženjsko sfero oseb, ki niso denacionalizacijski zavezanci. Zato je zakonodajalec, da bi preprečil neučinkovitost denacionalizacije z vrnitvijo premoženja v naravi zaradi prenosov lastninske pravice na pravne subjekte, ki niso denacionalizacijski zavezanci, v 88. členu ZDen uzakonil prepoved razpolaganja ter ničnostno sankcijo za primer njene kršitve. Z 88. členom ZDen je bilo tako s prepovedjo razpolaganja premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Stvari, izvzete iz pravnega prometa, nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic. Slednje pa v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na njej ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Gre namreč za lastnost stvari kot take in ne za lastnost oseb, ki bi s to stvarjo želele razpolagati. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna in velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Zato določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, po kateri bi bil ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstoja dolžnost vrnitve, medtem, ko nadaljnji pravni posli ne bi bili nični oziroma bi se ničnost ne raztezala tudi na nadaljnja razpolaganja s premoženjem. Le ob takem razumevanju 88. člena ZDen so lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.2 Kot pravilno se tako izkaže stališče sodišča prve stopnje o pravni nepomembnosti trditev toženk o njihovi dobrovernosti oziroma pridobitvi nepremičnin v zaupanju v zemljiško knjigo ter njihovo sklicevanje na določilo 244. člena ZZK-1, nasprotni pritožbeni očitki toženk pa neutemeljeni. S tem pa so tudi neutemeljene pritožbene trditve o odstopanju takšnih stališč od stališč Vrhovnega sodišča RS v pritožbeno konkretno navedenih odločbah, saj se te navedene odločbe ne nanašajo na 88. člen ZDen ampak na 244. člen ZZK-1. Torej na drugačno dejansko in pravno podlago. Posledično neutemeljeni pa so tudi očitki o kršitvi določbe drugega odstavka 185. člena ZPP zaradi dopustitve spremembe tožbe.

12. Pravilno, sklicujoč se na stališča v konkretno navedenih odločbah Vrhovnega sodišča RS, je sodišče prve stopnje (v točki 35 obrazložite) zavrnilo kot pravno neupoštevne v predmetnem pravdnem postopku ugovorne trditve toženk o obstoju ovir za vračanje v naravi nepremičnine, ki je bila predmet pravnega razpolaganja, glede na drugi odstavek 32. člena in 19. člen ZDen. Glede na pritožbene očitke o pravni zmotnosti takšnega razlogovanja oziroma o neenotnosti oziroma odstopanja od stališč v odločbah VS RS, pritožbeno sodišče dodaja, da iz pritožbeno izpostavljenih odločb Vrhovnega sodišča3 ne izhaja neenotnost stališča sodne prakse, da je odločanje o morebitnem obstoju tovrstnih ovir v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in se, upoštevajoč načelo prirejenosti o tem ne more odločati v pravdnem postopku kot o predhodnem vprašanju. Nobena od teh se s tem vprašanjem ne ukvarja. Tudi pritožbeno izpostavljeni odločbi VS RS - II Ips 8/2014 in II Ips 741/2009 se ne nanašata na primerljivo dejansko stanje. Sicer pa je v odločbi II Ips 741/2009 Vrhovno sodišče celo izrecno poudarilo, da v postopku ugotavljanja ničnosti pravnih poslov po 88. členu ZDen zadostuje le možnost obstoja dolžnosti za vrnitev premoženja, ker se o obliki vrnitve odloča v samem denacionalizacijskem postopku. Ob zadevah, ki jih je v utemeljitev svojega sklicevanja na takšno stališče izpostavilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče izpostavlja tudi sodbo v II Ips 301/2014, v kateri je Vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da je za utemeljenost uveljavljanja ničnosti na podlagi določbe 88. člena ZDen bistven zgolj zaključek o možnosti vrnitve v naravi in ne morda (že) konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve. V navedeni pa je tudi pojasnilo, da je določba 88. člena ZDen jasna in ne omogoča širše in ožje razlage: pravni posli so nični, če je z njimi po uveljavitvi ZDen prišlo do (kakršnegakoli) razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve ter da je Ustavno sodišče že pojasnilo, da pravica zahtevati ugotovitev ničnosti nima nikakršnega vpliva na lastninska razmerja pogodbenih strank in ne posega v njihovo lastninsko pravico. Nična pogodba je absolutno neveljavna od začetka (ex tunc) in pravno ne učinkuje, zato lastninska pravica na njeni podlagi ne more preiti od prodajalca na kupca. Na njeni podlagi se torej lastninska razmerja ne ustanovijo na novo in ne spremenijo4. Pravica zahtevati ugotovitev ničnosti zato nima nikakršnega vpliva na lastninski položaj udeležencev nične pogodbe. Sicer pa po stališču Ustavnega sodišča pomeni pravica do denacionalizacije (pravica zahtevati vrnitev podržavljenega premoženja) upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o odstopanju takšnega stališča od odločbe Ustavnega sodišča RS Up 195/00, saj je v tej zadevi šlo za drugačno dejansko stanje. Razlogi iz ustavne odločbe, da ni mogoče govoriti o možnosti vračila, kadar je jasno, da dolžnosti vračila sploh ni, se nanašajo na primere iz 25. člena ZDen in v njem izrecno opredeljeno pravico denacionalizacijskega upravičenca do izbire, kadar je bila ta pravica že izbrana. Drugi razlogi o premoženju, ki sploh ni bilo podržavljeno, pa se omenjajo v zvezi s prepovedjo iz 88. člena ZDen in privatizacijo stanovanj po Stanovanjskem zakonu, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Torej je takšno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno, pritožbene nasprotne trditve pa neutemeljene.

13. Na podlagi ugotovitve, da je bila v denacionalizacijskem postopku pravočasno (glede na določila drugega odstavka 88. člena ZDen) podana zahteva za vračilo v naravi podržavljene nepremičnine parc. št. 572/1 k.o. ..., katere del (72 m2 od sicer 329 m2 velike parcele) je ob uvedbi denacionalizacijskega postopka predstavljala parcela 572/84 k.o ..., ki jo je prvotoženka s kupno pogodbo z dne 8. 9. 2004 prodala tekom pravdnega postopka umrlemu prvotnemu prvotožencu, sicer pravnemu predniku sedanjih druge, tretje in četrte toženke, v korist univerzalnih pravnih naslednic pa je v zemljiški knjigi na tej nepremičnini (v skladu z njihovimi deleži) vpisana tudi lastninska pravica na tej nepremičnini, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna (88. člen ZDen).

Točka 1) opombe 3 Tretjega dela Tarife ZOdvT določa, da nagrada za postopek (po tar. št. 3100) nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnega gradiva, za posvete, nasvete, mnenje in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ZOdvT tako ni povezana s samo sestavo tožbe po odvetniku, ampak z vsemi navedenimi dejanji. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pooblaščenka tožnika že pred prvim narokom (ta je bil 10. 2. 2019) vlagala pripravljalne vloge, procesna dejanja pa je opravljala vse do zaključka glavne obravnave. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki toženk o nepravilnosti odmere potrebnih pravdnih stroškov tožniku zaradi priznanja nagrade po tar. št. 3100 ZOdvT.

14. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbe toženk zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških.

15. Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, zato same nosijo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Glede na določilo drugega odstavka 14. člena ZOdvT, ki določa upravičenost odvetnika do nagrade v isti zadevi le enkrat na vsaki stopnji, tožnik sam trpi tudi svoje stroške vloženega odgovora na pritožbe.

1 Primerjaj VS RS II Ips 331/2006, II Ips 388/2003. 2 Takšno stališče izhaja sicer tudi iz odločb VS RS II Ips 83/2010, II Ips 45/2013, II Ips 124/2011, II Ips 71/2010, II Ips 957/2008, II Ips 331/2006. 3 II Ips 391/2001, II Ips 180/2013, II Ips 67/99, II Ips 78/2011, II Ips 144/2002, II DoR 28/2012. 4 Morebitna odločba sodišča o ugotovitvi ničnosti je zgolj deklaratorna.